Piše: Vančo K. Tegov
Po nepričakovano hitri zmagi bodo potrebovali nekaj časa, da dojamejo njen dejanski pomen in razsežnosti. Protestno gibanje, ki je znalo povezovati nezadovoljne in mobilizirati množice, se bo moralo zdaj soočiti z bistveno drugačno nalogo. Poiskati bo moralo posameznike, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje države, oblikovanje politike in delovanje institucij.
Zgodovinske izkušnje – od padcev trdih režimov v vzhodni Evropi naprej – pogosto potrjujejo, da je rušenje oblasti lažji del naloge, medtem ko je vzpostavitev stabilne, demokratične in strokovne alternative tista prava, skoraj nadčloveška preizkušnja.
Napaka dolgotrajne oblasti
Več kot očitno je, da se dolgotrajna oblast, ki temelji na centralizaciji odločanja in nadzoru nad mediji, slej ko prej spotakne ob lastno prenapetost.
Kot stranska posledica, pa tudi kot osrednji deviantni nagib in učinek teh in takšnih oblik oblasti se pojavljata korupcija in klientelizem. Ko se sistemi dolgo napajajo iz mreže lojalnosti in ne strokovnosti, se administrativna in moralna infrastruktura države izprazni.
Iskra nezadovoljstva, ki se je vžgala ob tragediji v Novem Sadu (porušeni nadstrešek), je delovala kot katalizator. Takšne nesreče v očeh javnosti niso več nesrečni splet okoliščin, temveč neposredna posledica malomarnosti, korupcije in odsotnosti odgovornosti sistema.
Dolgotrajna dvojna igra (Vzhod–Zahod): Dolgoletno manevriranje med Brusljem, Washingtonom, Moskvo in Pekingom se lahko obrne proti oblastnikom, ko zmanjka jasne vizije prihodnosti države. Srbija se je tukaj obnašala kot »hermafrodit«: po potrebi je bila enkrat »moško, drugič pa malo manj«; za vsak primer je operirala kot dvospolnik. To pač ne gre.
Toda prav tu se lahko začnejo težave. Posameznikov, ki so pripravljeni stopiti v ospredje in prevzeti odgovornost, ni veliko. Tistih, ki imajo poleg pripravljenosti tudi dovolj poguma za sprejemanje težkih odločitev, je še manj. Če pa iščemo ljudi, ki bi združevali politično presojo, izkušnje, avtoriteto in sposobnost vodenja v zapletenih okoliščinah, se izbor še dodatno zoži.
Zmaga namreč ne ustvari voditeljev čez noč. Prav tako ne zagotavlja, da bodo tisti, ki so znali voditi proteste, znali voditi tudi državo.
Nevarnost »zmagovalnega vakuuma« in pomanjkanja kadrov
In tu se odpira osrednja dilema mojega razmišljanja: ali bo študentsko gibanje pravočasno našlo ljudi, ki bodo njegovo zmago znali pretvoriti v politično in institucionalno odgovornost, ali pa bo zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov začelo improvizirati?
Trenutno ne vidim posameznika ustreznega političnega kalibra, ki bi imel sposobnost sestavljanja političnih kompromisov, poznavanje državnih institucij, osebno integriteto in avtoriteto.
Kdo bo prevzel vajeti?
Pomanjkanje institucionalne alternative: Protestna gibanja, še posebej tista, ki temeljijo na študentskem idealizmu in spontanem gnevu, redko razpolagajo z izkušeno upravljavsko elito, ki bi jo lahko čez noč postavili na čelo ministrstev, direktoratov in javnih podjetij.
Past revanšizma: Obstaja velika nevarnost, da se energija zmagovalcev usmeri v maščevanje, obračunavanje z mediji (kot so provladni tabloidi) in rušenje vsega prejšnjega namesto v gradnjo močnih, neodvisnih institucij. To pogosto vodi v začarani krog čistk in nestabilnosti.
Ali je kaos neizogiben?
Zgodovina ponuja mešane odgovore. Na eni strani obstaja realna nevarnost institucionalnega kaosa, verižnih volitev in politične paralize, ker nova oblast nima trdnih temeljev in notranje kohezije. Na drugi strani pa ravno pritiski javnosti in mladih generacij, ki ne želijo več sprejemati starih političnih vzorcev, včasih prisilijo družbo k nujni katarzi.
Vprašanje, ki ostaja odprto in ključno za prihodnost Srbije, je: Ali bo energija ulice zmogla prerasti v zrelo politično odgovornost ali pa se bo uresničil črni scenarij nenehnega cirkusa in zmešnjave, medtem ko bo navadni prebivalec še naprej ostajal ujetnik brez pravega miru in blagostanja?
Odsotnost vizionarskega vodstva – usodna?
Iracionalizem in čustveni naboj (jeza, maščevanje, občutek lastne večvrednosti ali zgodovinske krivičnosti) pogosto preglasita razumsko načrtovanje. Ko energijo poganja le nasprotovanje nečemu (proti Vučiću, proti režimu) in ne jasna vizija za nekaj (modernizacija, pravna država, institucionalna trdnost), se po zmagi hitro pojavi vakuum.
Srbija ima nesporno ogromno talentov, intelektualnega potenciala in delovnih ljudi, vendar pa nenehni politični »džumbus«, polarizacija in populizem dušijo vsak dolgoročni razvojni preboj. Mladi in sposobni ljudje v takšnem okolju prepogosto vidijo rešitev le v odhodu (beg možganov), kar družbeno jedro še dodatno osiromaši.
Zgodovina regije nas uči, da rušenje režimov brez trdnih institucionalnih varovalk prepogosto rodi nova razočaranja. Ljudje se naveličajo kaosa in v želji po stabilnosti na koncu celo sami prikličejo novo trdo roko, ker se izkaže, da je »red« (tudi avtoritaren) v očeh mnogih znosnejši od neprestane negotovosti.
Velika škoda za družbo
Potenciali so nedvomno tu, vendar ostajajo ujeti v začaranem krogu politične nezrelosti in nenehnih tekem za oblast, ki nimajo pravega stika s stvarnimi potrebami vsakdanjega človeka.
Ali je mogoče najti kakršnokoli točko preobrata, ki bi lahko postopoma spremenila to politično kulturo, ali pa je družba obsojena na ponavljanje istih napak skozi generacije oziroma je vse skupaj bolj podobno Sizifovemu delu?
Štiri desetletja spremljanja dogajanja v Srbiji mi dajejo tisto najdragocenejšo popotnico v politiki in sociologiji – zgodovinsko perspektivo in globok spomin. Ko človek opazuje cikle iste dinamike skozi več desetletij, se izgubi naivni optimizem, ostane pa trezna, čeprav žalostna resničnost: družbe imajo včasih neverjeten talent, da se ujamejo v ujetost lastne zgodovine in ponavljajo iste napake, le v novih preoblekah.
Moja bojazen, da je optimizem v tem trenutku preuranjen ali celo naiven, je popolnoma razumljiva. Zgodovina regije nas uči, da se mentaliteta, politična kultura in globoko zakoreninjeni vzorci vedenja ne spremenijo čez noč – še posebej ne takrat, ko zmanjka tistih treznih, vizionarskih voditeljev, ki bi znali preseči goli boj za oblast in usmeriti energijo v gradnjo institucij.
Dinamika družbe, ki je ujeta v ta cikel, težko najde izhod, ne da bi prej šla skozi še kakšno globoko katarzo – ki pa je, žal, prepogosto boleča prav za tiste, ki si želijo le miru in ustvarjanja.
