Piše: Gašper Blažič
Marsikdo je neučakan pričakoval včerajšnjo tiskovno konferenco v Vatikanu. In dočakal veselo novico: Sveti sedež je razglasil »nihil obstat« za romanja v Medžugorje. Kar pomeni, da ovir za romanja tja z versko-teološkega vidika ni. Podoben »nihil obstat« je Sveti sedež pred nekaj meseci izrekel tudi za sicer precej manjše romarsko središče Fontanele-Montichiari v severni Italiji (provinca Brescia).
Kot je te dni poročala spletna stran Vatican News, je papež Frančišek dal zeleno luč za romanja (glej TUKAJ). Marsikdo pa se sprašuje, ali je bila ta novica res tako izredna in nepričakovana. No, treba je priznati, da je znamenita kritična izjava papeža Frančiška izpred nekaj let o Mariji kot »poštarici« poskrbela za kar hude krvi, pa tudi za precej zmanjšan dotok romarjev iz Italije v Medžugorje. Marsikdo se je tudi spraševal, ali je prejšnji papež Benedikt XVI. res prepovedal romanja v Medžugorje, ker so o tem pisali mnogi mediji in se pri tem sklicevali na razvpit primer nekdanjega frančiškana Tomislava Vlašića, ki je bil v začetku osemdesetih let krajši čas del pastoralnega osebja v Medžugorju, potem pa je krenil svojo lastno pot in se zapletel v heretično ter moralno sporno delovanje, zaradi česar je bil najprej laiziran (tj. izgnan iz kleriškega stanu) in po nekaterih podatkih celo izobčen iz Cerkve. Že leta 1987 je zašel v ezoteriko in se razšel s hercegovsko frančiškansko provinco, ustanovil naj bi celo lastno versko skupnost. Izkazalo pa se je, da njegov primer vendarle ni zatemnil pravega pomena dogajanj v Medžugorju.
Nadgradnja sporočila iz Fatime
Na tem mestu bi porabil preveč časa za pojasnjevanje, kaj vse se je od leta 1981 do danes dogajalo v Medžugorju in v zvezi z njim. Prikazovanja so se začela mesec in pol po atentatu na papeža sv. Janeza Pavla II. na praznik Fatimske Matere Božje. Kar je zgovorno znamenje. Malo pred tem je v Rimu potekal svetovni kongres karizmatikov, kjer je bila izrečena tudi prerokba o tem, da bo Bog na poseben način blagoslovil tedanjo komunistično Jugoslavijo in preganjane katoličane v njej. Leta 1984, že v teku medžugorskih prikazovanj, je papež Janez Pavel II. poskrbel za uresničitev neizpolnjenega naročila iz Fatime: posvetitev Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. V papeževem imenu je posvetitev sredi Moskve 25. marca 1984 (v »Orwellovem letu«, kmalu po olimpijskih igrah v Sarajevu) opravil škof Pavol Hnilica, sicer izgnani slovaški jezuit. Janez Pavel II. je bil intimno zelo naklonjen Medžugorju, tja pa zaradi objektivnih razlogov ni mogel poromati. Mnogi škofje, ki so se z njim pogovarjali o Medžugorju, so potrdili, da ni odklanjal tamkajšnjega dogajanja.
Odnosi med frančiškani in mostarskim škofom
Res pa je tudi, da se je kmalu po začetku prikazovanj pod vplivom Svetega sedeža oblikovala preiskovalna komisija, vendar takrat še znotraj Jugoslovanske škofovske konference. Med škofi, ki so bili Medžugorju bolj naklonjeni, je bil tedanji splitsko-makarski škof Frane Franić. Nadškof kardinal v Zagrebu Franjo Kuharić pa je miril razmere, češ da se Cerkvi ne mudi. Veliko manj naklonjen prikazovanjem v Medžugorju pa je bil mostarski škof Pavao Žanić, ki je bil neposredni ordinarij za župnijo Medžugorje, enako njegov naslednik Ratko Perić. Na ta odnos je v največji meri vplival prav t. i. hercegovski primer, to je odnos med škofijskimi kleriki in škofom na eni strani ter hercegovskimi frančiškani na drugi. Od leta 1892, odkar je bila obnovljena mostarsko-duvanjska škofija (skupaj s trebinjsko-mrkanjsko škofijo, ki ima sicer zelo malo katoličanov in obsega vzhodno Hercegovino na območju Republike Srbske), so tamkajšnji frančiškani, ki so isto leto dobili tudi svojo provinco, upravljali oziroma duhovno oskrbovali celo večino župnij v Hercegovini, kar sicer ni bilo v skladu z določili Svetega sedeža. Ker sta bila prva dva škofa v Mostarju (Paškal Buconjić in Alojzije Mišić) iz frančiškanskih vrst, se je takšno stanje nadaljevalo. Šele prvi škof iz vrst škofijske duhovščine Petar Čule, ki je škofijo prevzel leta 1942 in sicer veliko pretrpel pod komunističnim režimom, je začel po drugi svetovni vojni preurejati meje med župnijami ter njihovo upravo, pri tem pa je naletel na odpor ljudi in tudi manjšega dela frančiškanov, saj je želel na čim več župnij razporediti škofijske duhovnike. Zapleteni odnosi med škofom in frančiškansko provinco so tako vplivali tudi na odnos do Medžugorja. Ne glede na to pa je frančiškanska provinca v glavnem upoštevala škofa kot prvega pastirja škofije, zato so bili frančiškani, ki se niso držali zakonitega reda in vztrajali na župnijah proti ukazom škofa, odslovljeni iz skupnosti. Vendar so se še naprej razglašali za duhovnike in delili zakramente (nekaj takšnih še vedno obstaja).
Ob tem velja spomniti, da so bili v zadnjih letih novoimenovani škofje v hrvaškem prostoru večinoma Hercegovci. Zagrebški nadškof Dražen Kutleša (krajši čas splitski ordinarij, pred tem pa v škof v Pulju, sicer tudi vizitator za Slovenijo) se je v svojem študiju kanonskega prava v glavnem ukvarjal prav z vprašanji odnosa med redovi in škofom. Med Hercegovce sodijo tudi sarajevsko-vrhbosenski nadškof Tomo Vukšić, sedanji puljsko-poreški škof Ivan Štironja ter novi banjaluški škof Željko Majić, sicer nekdanji generalni vikar pri škofu Periću. Sveti sedež se je pred leti ob upokojitvi škofa Perića pametno odločil za to, da je za njegovega naslednika imenoval nekoga, ki ne prihaja iz vrst škofijskega klera mostarske škofije, niti iz redovnih skupnosti, pač pa za duhovnika dubrovniške škofije Petra Palića, ki je bil pred tem krajši čas škof na Hvaru.
Medklic: pred nekaj dnevi je še en Hercegovec postal škof in sicer v Kotorju v Črni gori. Tokrat iz frančiškanskih vrst: pater Mladen Vukšić. Do sedaj je deloval v Posušju v zahodni Hercegovini. Njegov predhodnik v tej škofiji je bil že omenjeni Ivan Štironja.
Komisije, ki so se ukvarjale z Medžugorjem
Kakorkoli že, preiskovalna dejanja t. i. jugoslovanske škofovske komisije – slednja je sicer izdala mnenja, da ne gre za dogajanje nadnaravnega značaja – so kmalu zašla v slepo ulico, tudi zaradi razpada Jugoslavije in njene škofovske konference. Ne glede na to pa so medžugorski vidci že obiskovali papeže (Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in sedanjega Frančiška), Sveti sedež pa romanj ni prepovedal, samo omejil jih je tako, da škofije in župnije romanj niso organizirale, pač pa so duhovniki duhovno spremljali romanja, ki so jih organizirali laiki. Sveti sedež je dogajanje v Medžugorju opazoval »od daleč«, nekateri znani teologi pa so, ko so »od blizu« opazovali medžugorski fenomen, potrdili, da se nekaj res dogaja. Svoj glas so za Medžugorje zastavili znani teologi, kot so denimo Tomislav Ivančić, p. Radogost Grafenauer, Rene Lauretin, Hans Urs von Balthasar, Emiliano Tardiff, p. Gabrielle Amorth in drugi, med njimi ). Nasprotoval pa mu je eden od vatikanskih eksorcistov škof Andrea Gemma.
Teolog H. U. von Balthasar je leta 1985 denimo zapisal: »Teologija Medžugorja je resnična. Prepričan sem o njeni resnici. Vse, kar se tiče Medžugorja, je s katoliškega vidika pristno. Vse, kar se tam zgodi, je tako očitno, tako prepričljivo!« Izjavil je tudi: »Za Medžugorje obstaja samo ena nevarnost – da bodo ljudje šli mimo njega!«
Ratzinger (Benedikt XVI.) ni obsodil Medžugorja
Vendar je bil med (sicer bolj tihimi) podporniki Medžugorja tudi kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI. Najbolj jasno izraženo Ratzingerjevo stališče o Medžugorju bilo objavljeno že sredi osemdesetih let v knjigi »The Ratzinger Report«, ki je dejansko intervju v knjižni obliki (pripravil ga je novinar Vittorio Messori), v slovenščini ima naslov »Poročilo o verskem stanju«. Takole pravi kardinal Ratzinger glede Medžugorja:
»Na tem področju je potrpežljivost bolj kot kdaj koli prej temeljno načelo politike naše kongregacije. Nobeno prikazovanje ni nepogrešljivo za vero, razodetje se je končalo z Jezusom Kristusom. On sam je Razodetje. Vsekakor pa ne moremo preprečiti, da bi Bog govoril našemu času po preprostih osebah in tudi po izjemnih znamenjih, ki kažejo na nezadostnost kultur, zaznamovanih z racionalizmom in pozitivizmom, ki nas obvladujeta. Prikazovanja, ki jih je Cerkev uradno odobrila, zlasti Lurd in Fatima, imajo svoje natančno mesto v razvoju življenja Cerkve v zadnjem stoletju. Med drugim kažejo, da Razodetje, še vedno edinstveno, zaključeno in zato neprekosljivo, še ni mrtva stvar, ampak nekaj živega in življenjskega. Še več, glede Medžugorja – o katerem ne morem izraziti sodbe, saj kongregacija še vedno preučuje primer – je eno od znamenj našega časa…«
Po poročanju hrvaškega katoliškega mesečnika »Naša ognjišta« XXI (1991) št. 10 je p. Slavko Barbarič že takrat pričeval o svojem srečanju s kardinalom Ratzingerjem v Linzu, med srečanjem več kot 300 duhovnikov, ki so razpravljali o svojih izkušnjah spovedi v Medžugorju. S kardinalom Ratzingerjem je imel daljši pogovor o Medžugorju, ob tem navaja Ratzingerjeve besede: »Cerkev ne želi zatirati ničesar, kar prinaša dobre duhovne sadove.« Glede prikazovanj je poudaril, da »trenutno ne more reči niti da niti ne« in da bo preiskovalna komisija nadaljevala z delom. Že leta 1991 se je kardinal Ratzinger po poročanju časopisa Neue Bildpost javno zavzel za razglasitev Medžugorja za romarski in molitveni kraj. Ni pa znano, da bi kardinal Ratzinger kdaj uradno obiskal Medžugorje, je pa možno, da je to storil incognito, kar je sicer storilo že več škofov. Prvi je na takšen način obiskal Medžugorje že kmalu po začetku prikazovanj tedanji splitsko-makarski nadškof Frane Franić.
Že zelo kmalu po Ratzingerjevi izvolitvi za papeža je hrvaški Vjesnik objavil izjavo sedaj že pokojnega hrvaškega pravnika Milana Vukovića, ki je v začetku osemdesetih let kot odvetnik zastopal obtoženega frančiškana patra Joza Zovka, ki je bil župnik v Medžugorju v času prikazovanj. Vuković je kasneje postal hrvaški ustavni sodnik. Glede odnosa papeža Benedikta XVI. do Medžugorja je Vuković dejal: »Joseph Ratzinger kot kardinal ni nikoli izrekel neprijazne ali sovražne besede, ki bi prepovedovala ali nasprotovala medžugorskim prikazovanjem.« Kot je dejal, je na podlagi svoje izkušnje, ko se je kot odvetnik spopadal s politično motivirano obtožnico proti patru Zovku, svoja opažanja o Medžugorju izdal tudi v dveh knjigah. Kot je namignil Vuković, je imel nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman pogovor z Janezom Pavlom II., slednji pa mu je zaupal, da bi Medžugorje rad obiskal v sklopu svojega obiska v Bosni in Hercegovini. To je bilo leta 1997. Šest let kasneje je omenjeni papež znova obiskal omenjeno državo, vendar tudi tokrat ni obiskal Medžugorja. Je pa ob neki priložnosti “off the record” izrekel besede: »Če ne bi bil papež, bi bil že v Medžugorju.« Mimogrede, za papeža je bil izvoljen tri leta pred začetkom prikazovanj v Medžugorju, le malo pred tem pa se je zgodil atentat nanj.
Vuković tako povzema Ratzingerjeve besede, ki sicer izražajo službeno zadržanost. Takrat je namreč kongregacija izdala delno mnenje, da še ni dovolj dokazov, da bi šlo na nadnaravna prikazovanja, zato uradna romanja škofij še niso bila dovoljena. Kar je sicer običajna praksa Cerkve v takih primerih. Leta 2017 se je to spremenilo.
Komisija iz leta 2010 »ponovila vajo« prejšnjih komisij
Papež Benedikt XVI. torej nikoli ni javno izrekal negativnih sodb o Medžugorju, čeprav so si mediji tega želeli ob razkritju primera Tomislava Vlašića. Bil pa je zagotovo zelo dobro informiran o Medžugorju že ves čas svojega vodenja kongregacije za verski nauk. Res pa je, da ni bil ravno zadovoljen s preiskovanjem medžugorskega fenomena s strani lokalnih komisij v okviru mostarske škofije ter nekdanje Jugoslovanske škofovske konference, zato je leta 2010 kot papež ustanovil novo mednarodno preiskovalno komisijo. Že kot prefekt kongregacije za verski nauk pa je lokalne škofe (zlasti mostarskega) svaril, naj ne prehitevajo s svojimi sodbami o Medžugorju. Zagovarjal je mnenje, da je potrebno k preiskovanju Marijinih prikazovanj pristopati z duhovno preudarnostjo, zato se je upiral pritiskom nekaterih nasprotnikov Medžugorja. Ko je kot papež leta 2010 ustanovil komisijo, je njeno vodenje prevzel nekdanji vikar za mesto Rim kardinal Camillo Ruini, v njej so sodelovali še nekdanji prefekt kongregacije za evangelizacijo narodov kardinal Josef Tomko, tedanji zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić, tedanji vrhbosenski (sarajevski) nadškof kardinal Vinko Puljić, kardinal Julian Herranz, nadškof Angelo Amato (kongregacija za svetnike), msgr. Tony Anatrella (psihoanalitik in strokovnjak za socialno psihiatrijo), msgr. Pierangelo Sequeri (profesor osnovnega bogoslovja na teološki fakulteti v Milanu), pater David Maria Jäger (kanonist), p. Zdzislaw Jozef Kijas (kongregacija za zadeve svetnikov), Salvatore M. Perrella s papeškega inštituta Marianum, tajnik komisije p. Achim Schütz iz papeške univerze Laterano in tajnik p. Krzysztof Nykiel iz Kongregacije za verski nauk. Komisija je raziskovala Medžugorje štiri leta, izprašani so bili vsi vidci ter neposredne priče.
Prvo veliko priznanje že leta 2017
Vendar s tem komisija še ni bila zaokrožena, pri njenem delu so sodelovali še dr. Franjo Topić, p. dr. Mijo Nikić, p. dr. Mihaly Szentmartoni in s. dr. Veronika Nela Gašpar. Delo komisije naj bi potekalo stran od oči javnosti, izsledke pa so predali Kongregaciji za nauk vere, ki pa jo je v tistem času vodil Medžugorju zelo nenaklonjeni kardinal Gerhard Müller. Leta 2017 je kongregacija dobila novega predstojnika, tistega leta pa je papež Frančišek ob povratku iz Fatime, kjer so potekale slovesnosti ob stoletnici tamkajšnjih Marijinih prikazovanj, pohvalil delo preiskovalne komisije. Poročilo komisije je v roke dobil vatikanist Andrea Tornielli, razkrito pa je bilo, da je komisija prvih sedem dni prikazovanj priznala kot avtentično, medtem ko se ostalo raziskuje naprej. Prav tistega leta se je papež Frančišek odločil, da v Medžugorje pošlje tudi vizitatorja. To delo ja prvi opravljal sedaj že pokojni nadškof s Poljske Henryk Hoser. To pa so dejansko sadovi dolgoletnega dela papeža Benedikta XVI., že pred njegovim pontifikatom. Novembra 2021 je novi vizitator v Medžugorju postal nadškof Aldo Cavalli, sicer cerkveni diplomat, ki je pokazal veliko naklonjenost Medžugorju.
Že s tem, ko je bil v Medžugorju imenovan izredni odposlanec Svetega sedeža za področje spremljanja tamkajšnje romarske pastorale, je postalo jasno, da papež Frančišek vendarle ni pokazal negativnega odnosa do Medžugorja. Če so škofje to romarsko središče obiskovali bolj izjemoma ter »incognito«, nekateri pa tudi povsem javno (dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, upokojeni pomožni škof v Churu Marian Eleganti, upokojeni škof iz Palestrine v rimski metropoliji Domenico Sigalini), so se nato obiski škofov v Medžugorju okrepili. Festival mladih pa je – ob dejstvu, da so tam maševali tudi znani predstojniki kongregacij Svetega sedeža, med drugim tudi kardinal Robert Sarah – končno dočakal tudi sodelovanje mostarskega škofa ter nuncija v BiH, do nedavnega je bil to nadškof Luigi Pezzuto, letos pa je na medžugorskem festivalu mladih med drugim maševal Francis Assisi Chullikatt.
Skratka, dokument, ki ga je papež predstavil prav na 25-letnico beatifikacije blaženega Antona Martina Slomška, dejansko potrjuje in nadgrajuje to, kar je bilo delno razkrito že leta 2017. To sicer še ne pomeni uradnega priznanja, saj prikazovanja še trajajo. Pomeni pa, da je Sveti sedež prepoznal pozitivne sadove – in zato tudi razume, da v skladu z Jezusovim naročilom ne more predčasno puliti ljuljke, ker bi lahko poruvali tudi pšenico. Obstajajo tam sicer tudi stvari, ki pohujšujejo, vendar ne morejo preglasiti temeljne resnice, da Bog uporablja Medžugorje zato, da kliče k spreobrnjenju. Dokončni odgovor o Medžugorju pa bo dalo razkritje skrivnosti in napovedano znamenje na Hribu prikazovanj. Do takrat ni več daleč, a ko se bo to začelo, bo časa za spreobrnjenje že zelo malo. Ne glede na vse bo Marijino Brezmadežno Srce zmagalo.
