Piše: Jože Biščak
Pretekli petek je bil v slovenskih šolah dan, namenjen kulturi nenasilja in strpnosti. Šolsko ministrstvo je učiteljem priporočilo, naj se po tragediji v Srbiji in nekaterih grozilnih sporočilih na družbenih omrežjih pogovorijo z otroki. Vse lepo in prav, če bi bili samo pogovori dovolj. Ozreti se je treba nazaj in se vprašati, kaj je šlo narobe.
Ne bi se mogli bolj strinjati s komentatorjem komercialne televizije, ki je dejal, da se nasilje dogaja, »če se razgradijo vrednote družbe«. Toda katere vrednote? Postmodernizem je tradicionalne vrednote, na katerih je zrasla sodobna evropska civilizacija, ponekod že povsem razgradil. Mladež v realnem času spremlja uničevanje nacionalnih simbolov. Medijski mainstream glorificira perverzije (Fotopub). Mladi spoznavajo, da je dovolj zasesti Trg republike, da doživiš trepljanje po ramenih. Če spremeniš spol, si deležen privilegijev. Empatično objokovanje usode tistih, ki kršijo ozemeljsko suverenost države, je takoj nagrajeno s sojem žarometov. Vsakodnevno bombardiranje z informacijami o kulturi smrti, kjer je splav podoben izbiri med žemljico in kifeljčkom v trgovini in je evtanazija pravzaprav nekaj povsem običajnega, spreminja njihov pogled na svetost življenja. Vse to seveda pusti posledice in največji delež krivde nosi izobraževalni sistem s permisivno vzgojo.
Danes učitelji ne prenašajo več znanja z generacije na generacijo, šolsko strogost je zamenjala skrb za dobro počutje učencev. V šolah ni več tekmovalnosti v učenju, meritokracija na podlagi znanja je vržena v kot in spoznana kot nekaj nazadnjaškega. Namesto da bi šola pri tekmovalnosti v obvladanju učne snovi priučila mladež, kako izgubiti in tudi zdraviti svoja čustva, se delijo pokali za sodelovanje, kar je postala norma. Tudi mej, kaj je dovoljeno in kaj ne. Vse to pripelje do nakopičenega besa pri posameznikih, ki mislijo, da je njihova pravica živeti brez omejitev. Ja, tradicionalne vrednote so otrokom vcepile spoštovanje, postmodernistične ne.
