Piše: Keith Miles
Živimo v svetu lažnih novic in napačnih informacij. Tudi v svetu, v katerem je zgodovina izkrivljena. Večina Slovencev in tistih, ki so bili vzgojeni v komunističnem svetu, bo naučena verjeti v najhujše v kolonializmu. Tako kot je levica napačno predstavljala kapitalizem, je napačno predstavljala tudi kolonializem.
V zadnjih letih je bilo veliko knjig, ki dajejo uravnotežen pogled na to, da bi izravnale nacionalistično propagando vlad skoraj neodvisnih držav. Nedavno izdana knjiga The Institute of Economic Affairs v Londonu ponuja tudi veliko bolj uravnoteženo zgodbo. Če mislite, da jo je napisal Anglež, morate vedeti, da jo je napisal ugledni nemški ekonomist dr. Kristian Niemietz.
Ta knjiga z naslovom Imperial Measurement – Analiza stroškov in koristi zahodnega kolonializma obravnava gospodarsko situacijo zlasti v luči trditev o plenjenju virov kolonij ali koristih suženjstva.
Na tej točki je vredno omeniti, da obravnava samo »zahodni kolonializem«. Večina socialistov in komunistov raje ignorira kolonializem carske Rusije ali cesarske Kitajske. Ruski imperij je priključil države na svojem jugu, vključno z Azerbajdžanom, Kazahstanom, Uzbekistanom, Turkmenijo, Tadžikistanom in Kirgizistanom. Ti so po padcu komunizma postali svobodni, tisti, ki v komunizmu niso obstajali ločeno, kot sta Dagestan in Čečenija, ki sta bila in sta še vedno v Ruski federaciji, pa ne. Zadnja dva zato še vedno težita k osamosvojitvi. Omeniti velja tudi daljnovzhodna ozemlja, ki so bila pridobljena na podlagi tega, kar Kitajci imenujejo »neenakopravne pogodbe«. To so ozemlja severno od reke Amur in pacifiške obale do meje s Korejo. Ta so v glavnem poseljena z Rusi, a v bistvu je bil to kolonializem. Cesarska Kitajska je kolonizirala sever, zahod in jug, vključno z delom Mongolije, Tibeta in Ujgurskega kaganata. Napadi pogosto slabo obveščenih levičarjev na kolonializem le redko upoštevajo te kraje.
Glede britanskega kolonializma obstajajo po mojem mnenju tri vrste.
Prvi je naselitev Evropejcev v večinoma praznih krajih z majhnim številom prebivalcev, večinoma nomadov. To so ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.
Drugi je povezan s trgovino, to je Jugovzhodna Azija in Zahodna Indija.
Tretja je Afrika.
V prvem primeru je preseljevanje ljudstev sledilo zgodovinskemu vzorcu, ki je del zgodovine človeštva, v Evropi pa je bil največji primer zamenjava Keltov kot prevladujoče skupine s prišleki s severa in z vzhoda. Običajni vzorec je bil, da so tisti, ki so prišli, sčasoma postali vodilna skupina. Mnogi od obstoječih »prvih narodov« so šli v korak s časom in sprejeli spremembe ter napredek in modernizacijo, nekateri pa so želeli ohraniti svoje stare običaje.
Druga skupina kolonizacij je v glavnem sledila trgovini in potrebi po standardih v zakonodaji in organizacijah, tako da so lokalni »gospodje in radže« pogosto sodelovali s kolonialnimi voditelji in pogosto sprejeli izgubo moči v zameno za ugodnosti trgovine in modernizacije. Infrastruktura pristanišč in železnic, ki so sledili, je še danes pomembna za te narode.
Tretji primer Afrike in njene povezave z Zahodno Indijo in zahodno poloblo je morda najzahtevnejši primer zaradi svoje povezave s suženjstvom in trgovino s sužnji.
Središče Afrike je bilo stoletja terra incognita in Afrika je dobila ime temna celina. Kolonizacija je prišla iz dveh smeri, in sicer zaradi potiskanja virov in širjenja krščanstva. Nobenega dvoma ni, da so bili ljudje v očeh Zahoda primitivni ter da so kolonisti prinašali trgovino in napredek. Vendar so mnogi prepoznali nadlogo trgovine s sužnji. Trgovine s sužnji ni izumil kolonializem, ampak je obstajala že od nekdaj. Samo prebrati morate rimske in grške zapise ter Sveto pismo, da to vidite. Pravzaprav je bil pred afriško trgovino s sužnji najbolj razvpit posel zasužnjevanje ljudi v Zahodni Evropi in njihova prodaja v Otomansko cesarstvo in na Bližnji vzhod. Trgovina iz Afrike se je najprej začela na Bližnji vzhod in lokalni afriški poglavarji so to izkoristili za prodajo sonarodnjakov Afričanov, nato pa so se razširili na prodajo sužnjev za prevoz v Ameriko. Pri tem so sodelovali Britanci, Američani, Francozi, Španci in Portugalci. Propad čezatlantske trgovine je prišel, ko so krščanske skupine v Angliji začele kampanjo proti trgovini s sužnji in na koncu je bila Britanska kraljeva mornarica, najmočnejša v 19. stoletju, napotena z velikimi stroški za britansko državo, da bi zatrla to trgovino.
Naj se vrnem k akademski študiji uglednega nemškega ekonomista. Kristian Niemietz ugotavlja, da bogastvo zahodnega sveta ni bilo zgrajeno na suženjstvu, temveč na industrijski revoluciji, in da so bili kakršni koli gospodarski dobički iz suženjstva res skromni. Ugotavlja tudi, da je bil imperij verjetno čista izguba za Britanijo. Vsakemu zgodovinarju tega obdobja priporočam branje te knjige.
