Piše: Bogdan Sajovic
Republika Slovenija je bila vedno širokogrudna s podeljevanjem državljanstev. Izginjanje nacionalne identitete. Promigratska politika levo liberalnih vlad. Zahteve po zdravnikih in učiteljih, ki govorijo albansko ali bosansko. Koliko je Slovenja sploh še slovenska?
V teh dneh zaznamujemo trideseto obletnico tistih dni, v katerih smo »dosanjali tisočletne sanje svojih pradedov« in »prvič v zgodovini dobili svojo državo«. No, dobili ni najbolj točna oznaka, saj nam je ni nihče dal, ampak smo si jo morali priboriti z orožjem. Kakorkoli, nastala je samostojna Slovenija, in če je bila tedaj retorika malce dramatična, kaj zato. Dogodek je bil vsekakor eden najbolj prelomnih v zgodovini našega naroda. Slovenci smo kot narod maloštevilčni. Po najbolj velikodušnih ocenah nas je skupaj z diasporo poltretji milijon. Teh 20.251 kvadratnih kilometrov je edini dom, ki ga imamo in kjer lahko ohranjamo svojo identiteto, tradicije, kulturo in jezik. A že tedaj, ko smo komaj ustanovili svojo državo, so začeli delati težave tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Čeprav je bilo takšnih v odstotkih zanemarljivo število, je v realnih številkah okoli sedemdeset tisoč volivcev glasovalo proti samostojni Sloveniji oziroma oddalo neveljavne glasovnice. In še okoli sto tisoč je bilo tistih, ki se jim niti ni dalo priti na volišča. Večinoma so pripadali levi politični opciji in mnogi med njimi so zasedali ključne položaje v slovenski družbi. Ker ni bila izvedena lustracija starih komunističnih kadrov − eden glavnih ideologov osamosvojitvenega Demosa France Bučar je rohnel, da bo »lustracija izvedena samo prek njegovega trupla« − so ti nasprotniki osamosvojitve v veliki večini ostali na ključnih položajih v slovenski družbi tudi v samostojni Sloveniji. In kot lahko vidimo danes, so takoj začeli rovariti in skušali ohraniti Slovenijo čim bolj »jugoslovansko«.
Širokogrudno podeljevanje državljanstev
Nasprotniki slovenske osamosvojitve so hitro začeli napadati osamosvojitelje, češ da skušajo izvajati nacionalistično, šovinistično politiko »Blut und Boden«. Seveda je sledilo dokazovanje osamosvojiteljev, da ni tako, zato je Slovenija širokogrudno podeljevala slovenska državljanstva pripadnikom narodov nekdanje skupne države Jugoslavije. Sicer je obstajal uradni pogoj, da morajo znati slovensko ter poznati osnove slovenske kulture in zgodovine, a tega se očitno ni nihče dejansko držal. Še več, pod vladavino levo liberalne LDS in njenega predsednika Janeza Drnovška je Slovenija na široko odprla vrata priseljevanju iz Bosne, kjer je divjala vojna, pa tudi iz Srbije, ki je bila pod ekonomsko blokado. Samo »začasno«, a dobršen del teh priseljencev je ostal skupaj z družinami in pridobil državljanstvo. Še več, s temi imigranti so prišli v Slovenijo mnogi, ki so jo leta 1991 zapustili, ker se z njeno osamosvojitvijo niso strinjali, potem pa so odkrili, da jim bo v Sloveniji materialno bolje kot v domačem kraju. Na tak način se je priselilo celo nekaj oficirjev, ki so aktivno sodelovali v agresiji na Slovenijo, a so bili kljub temu sprejeti, dobili so državljanstvo in pokojnine. Na drugi strani pa so slovenski levičarji na vse načine oteževali morebitno vrnitev Slovencev, ki so nekoč pobegnili tujino, da bi se izognili komunističnemu masakru ob koncu druge svetovne vojne oziroma zatiranju totalitarnega rdečega režima.
Ob koncu tisočletja je sledil še en val imigrantov z območja nekdanje Jugoslavije, najprej Albancev, ki so pobegnili pred srbskim etničnim čiščenjem, nato pa kosovskih Srbov, ko se je situacija obrnila in so s terorjem začeli Albanci.
Resolucije v podporo migracij
Po statističnih podatkih je v prvih desetih letih samostojne Slovenije dobilo slovensko državljanstvo 191 tisoč oseb, skoraj brez izjeme z območja nekdanje Jugoslavije. Ta trend priseljevanja niti po naključju ni končan, čeprav se je pobijanje na Balkanu že zdavnaj končalo. Pred petnajstimi leti, v fazi nepremičninskega balona, je prišlo do novega priliva priseljencev z Balkana. Zaradi povpraševanja po novogradnjah in posledično gradbenih delavcih se je priselilo na deset tisoče delavcev iz Bosne, s Kosova in iz Makedonije. Ko je nepremičninski balon počil, so ti »začasni« delavci v precejšnjem številu ostali v Sloveniji. Za nameček so potem pripeljali še svoje praviloma številčne družine, česar jim slovenske oblasti niso onemogočale. Še več, šle so jim kar se da na roko in posledica takšnega ravnanja so mnoga mesta, kjer priseljenci izrinjajo staroselce. Najbolj tipičen primer so mesta Velenje, Kranj, Jesenice pa tudi Ljubljana in nekatera primorska mesta. Ponekod že iščejo zdravnike in učitelje z znanjem albanskega oziroma bosanskega jezika. Kako je torej s pogojem »znanje slovenskega jezika« za pridobitev državljanstva?
Seveda ima to priseljevanje zakonsko podlago. V času vladavine levo liberalne LDS sta bili sprejeti dve resoluciji − prva leta 1998 in druga 2002 −, ki dajeta zakonsko podporo migracijam v Slovenijo. Seveda nista zrasli na domačem zelniku, saj se čas njunega nastanka ujema s podobnimi promigaracijskimi resolucijami v tujini. Denimo s tistimi, ki so jih uvedli v Veliki Britaniji »novi laburisti« Tonyja Blaira. Ujema se tudi z začetkom globalnega trenda množičnih migracij, ki imajo vso propagandno in logistično podporo velikih medijev in nevladnih organizacij. Ni seveda naključje, da je prav tedaj, leta 2002, George Soros dobil najvišje slovensko odlikovanje.
Koliko je Slovenija še slovenska?
Slovenija se sicer nekoliko razlikuje od večine drugih članic Evropske unije, saj velika večina njenih priseljencev izvira z območja nekdanje Jugoslavije, priseljenci iz tretjega sveta pa so za zdaj še vedno »eksoti«. A to se lahko hitro spremeni, saj je Slovenija nedavno, spet pod levo liberalno vlado, podpisala pristop k karakeški deklaracij, ki na široko odpira vrata množičnim migracijam iz tretjega sveta. Posledica takšne politike lahko vidimo v mnogih zahodnoevropskih državah, kjer se tradicije, kultura, nacionalna identiteta, celo zgodovina žrtvujejo na oltarju multikulturne družbe, vse več mest pa izgublja svojo evropsko podobo in se spreminja v gete tretjega sveta. In to se že dogaja tudi v Sloveniji, sicer malo manj vidno kot v zahodnoevropskih državah, a vendarle. Tako se ob trideseti obletnici »dosanjanih tisočletnih sanj, ko smo Slovenci končno dobili svojo državo«, pojavlja vprašanje, koliko je to sploh še naša država. Glede na to, da so levo liberalne promigrantske vlade že davno ukinile rubriki nacionalne in verske pripadnosti v popisu prebivalstva, v bistvu ne vemo natančno niti tega, koliko Slovencev sploh še živi v svoji lastni državi.
