Piše: Dr. Matevž Tomšič | sociolog, univerzitetni predavatelj, raziskovalec in publicist
Da bodo načrti četrte Janševe vlade naleteli na nasprotovanje ne samo levičarske parlamentarne opozicije, ampak tudi njenih zaveznikov iz vrst medijev, civilne družbe, akademske sfere in še od kod, je bilo mogoče napovedati vnaprej. Gre za zavračanje malodane vseh politik, ki so jih napovedali, ne glede na to, za katero področje gre, in ne glede na to, kako korenite spremembe so napovedane.
Ena od napovedi, ki so izzvale zelo veliko pozornosti, zadeva izobraževalno področje. Novi minister za izobraževanje, znanost in mladino Borut Rončević je že na zaslišanju pred pristojnim parlamentarnim odborom izrazil odločno zavzemanje za ideološko nevtralno šolo. Sledile so reakcije v smislu, kaj to sploh pomeni, ali je res treba to izpostavljati, mar ni šola že sedaj takšna?
Na prvi pogled je to, da je šola, ne glede na to, za katero raven izobraževanja gre, ideološko nevtralna, nekaj normalnega, tako rekoč samoumevnega. Seveda imamo tu v mislih javni izobraževalni sistem, tisti torej, ki ga s svojim denarjem vzdržujemo vsi davkoplačevalci. Pri zasebnih šolah je drugače, te lahko sledijo neki točno določeni vrednotni, denimo konfesionalni usmeritvi. A v okviru javnega šolstva ideološka indoktrinacija ne sme biti dopustna. To je namreč značilno za države z avtokratskimi ureditvami, kjer to funkcionira kot aparat v službi režima in njegove uradno zapovedane ideologije. Tako je bilo v komunistični Jugoslaviji, kjer je bila njegova glavna naloga prispevati k izgradnji ‘novega socialističnega človeka’. Medtem pa demokratična ureditev temelji na pluralizmu in spoštovanju različnosti. Seveda obstajajo neke temeljne vrednote, a te ne izhajajo iz neke določene ideologije, ampak so dediščina zahodne civilizacije. Vse idejne, nazorske in politične usmeritve, ki se nahajajo znotraj tega vrednotnega okvira, so enako legitimne. Javne izobraževalne ustanove morajo zato do njih gojiti ekvidistanco.
Vendar ima očitno levi del slovenske politike in javnosti s konceptom ideološko nevtralne šole določene probleme. Najpogostejši očitek, ki smo ga lahko poslušali, se glasi, da je izpostavljanje tega koncepta nepotrebno, saj so slovenske šole že sedaj takšne. Se pravi, da se obljublja nekaj, kar že obstaja.
Toda ali je res tako? Seveda izobraževalni sistem na deklarativni ravni ne preferira in ne protežira nobene konkretne ideologije. Česa takšnega ni mogoče najti v uradnih dokumentih in tudi ne v predpisanih učnih načrtih. Vendar ideološka indoktrinacija lahko poteka tudi drugače, bolj prikrito, a nič manj učinkovito. Pomembno je že to, katere vsebine se izpostavljajo. Nekatere se lahko postavljajo v ospredje, druge pa zanemarjajo. To se denimo dogaja na področju poučevanja zgodovine, kjer se še vedno t. i. narodnoosvobodilnemu boju (ki je bil dejansko krinka za komunistično revolucijo) namenja več pozornosti kot osamosvojitvi države – čeprav je slednja nekaj, kar po svojem pomeni nima primere v slovenski zgodovini. A ne gre samo za tematike, temveč tudi za ljudi, ki se jih promovira. Tako so pred leti pri na eni od ljubljanskih gimnazij pri državljanski vzgoji gostili predstavnike različnih poklicev; kar je načeloma čisto v redu, a kaj, ko so izbrali same takšne, ki so levo usmerjeni. In njihovi nastopi pred dijaki so bili temu primerni.
Ob tem je treba izpostaviti, da imajo v slovenskem šolstvu zelo veliko – če ne prevladujočo – vlogo kadri, ki so izrazito povezani z levo politiko. Najbolj očiten primer tega je ‘večni’ predsednik šolskega sindikata Branimir Štrukelj, radikalni levičar, ki je pred leti kandidiral na listi stranke Levica. Šolski sindikalisti so se pred kratkim aktivno angažirali pri zbiranju podpisov proti razvojnemu zakonu, in to kar v prostorih izobraževalnih ustanov. To nikakor ni v skladu s principi ideološke nevtralnost. Slednjo bo treba šele zagotoviti – v praksi.
