Piše: Jože Biščak
Potem ko je Izrael v zameno za 20 trupel talcev izpustil okoli dva tisoč palestinskih zapornikov, med katerimi je bilo najmanj 250 nasilnežev, ki so mučili, posiljevali in morili Izraelce, so začeli v Gazi plesati in skandirati: »Khaybar, Khaybar, ya Yaud, jaish Muhammad sa yaoud.« V prevodu to pomeni: »Khaybar, Khaybar, o Judje, Mohamedova vojska se bo vrnila.«
Slogan je star skoraj 1400 let, navezuje pa se na bitko pri Khaybarju leta 628, ko je pedofil Mohamed z muslimani oblegal oazo v današnji Savdski Arabiji, kjer je živela velika judovska skupnost. Sporočilo je bilo jasno: trenutno premirje med teroristično orgaizacijo Hamas in Izraelom je samo začasno, na kar kaže tudi izjava Khalila Al Haja, enega od voditeljev Hamasa: »Odštevanje do naslednjega pokola se je začelo. Naslednjič bomo pobili vse Jude.«
Dokler bo Hamas v Gazi, ne bo miru. Kljub temu je sporazum o premirju, ki bolj spominja na naivnost britanskega premierja Nevilla Chamberlaina leta 1938 (Münchenski sporazum, s katerim se je Hitlerjeva Nemčija zavezala, da ne bo napadla drugih držav), dober, ker je z obrazov potegnil mirovniške maske Palestincev in levičarjev po vsem svetu. Zakaj?
Najprej Palestinci. So res žrtve? Nikakor. Kolektivno podpirajo teroriste, jih slavijo kot junake in mučenike. Kaj se zgodi s tistimi, ki ne stojijo v špalirju in jih ne pozdravljajo, se je pokazalo, takoj ko so hamasovci prišli iz svojih lukenj: organizirali so javne usmrtitve vseh, ki so jih sumili, da so sodelovali z Izraelci. Vsi drugi so pasivno ali aktivno sodelovali v terorju: ali so v svojih zasebnih prostorih zadrževali talce, ali so pomagali graditi predore, ali pa so Hamasu nudili civilno infrastrukturo (bolnišnice, šole) kot človeški ščit pred akcijami Izraela. Torej ni govora, da bi bili žrtve, ampak so sostorilci pri terorističnih dejanjih. Zdaj si bodo malo oddahnili in hitro bo prišel čas za uresničitev njihovega jasnega cilja − uničenje judovske države. Tega sploh ne skrivajo in to podpirajo levičarji po vsem svetu.
In tako pridemo do levičarjev, ki jih je zadnje mesece tako skrbelo za mir v Gazi, da so po svetovnih prestolnicah divjali, razbijali, se spopadali s policijo in z nasiljem sabotirali športne prireditve, na katerih so nastopali izraelski športniki. Na to je nastopila kričeča tišina. Nikjer ni bilo nikakršnega veselja ob podpisu premirja, nobenega napisa »Mir je zmagal« ni bilo videti. Tistim, ki so skupaj z islamisti hodili po ulicah in okupirali trge ter dve leti pridigali o grozljivi lakoti v Gazi, trpljenju Palestincev in izraelskem genocidu, je očitno muca snedla jezik. Človek bi pričakoval, da bodo propalestinci veseli, ker bo življenje v Gazi znosnejše in brez strahu pred streljanjem, toda vzdihov olajšanja nismo slišali. Levičarji so pokazali, da jim nikoli ni bilo do miru v Gazi in jih nikoli niso skrbeli Palestinci. Želeli so, da Hamas nadaljuje s svojim terorjem, ki je usmerjen proti Izraelu. Samo tako so lahko šli na ulice in izražali ne samo antisemitizem, ampak tudi svojo protikapitalistično usmerjenost. Teroristični Palestinci in evropski levičarji so bili nenavaden par, ker so imeli vsak svoj interes: prvi želijo iztrebiti Jude, drugi želijo demolirati zahodno civilizacijo. A zdaj je v propalestinskem milnem mehurčku zavladala tišina, kajti proti komu bodo zdaj kolovratili in kričali.
Dokler bo na Bližnjem vzhodu Hamas, ne bo miru. Zato je sporazum le kratek premor in priložnost, da tudi levičarski propalestinski aktivisti, ki so sovraštvo do Zahoda, kapitalizma in Judov prenesli na ulice, zajamejo sapo. S teroristi bi lahko hitro opravili. Tega se je zavedal tudi Hamas, zato je privolil v (začasno) premirje. Teže bo z uličnimi razgrajači, ki jim je bil odvzet razlog za divjanje in uničevanje. Ampak brez skrbi. Levičarji vedno najdejo razlog. To pa bi nas moralo skrbeti.
