Piše: Blagovest.si
Sedaj tudi največji optimisti ne dvomijo več, da slovensko in tudi vesoljno Cerkev pretresa eden največjih škandalov v novejši zgodovini. Afera s patrom Markom Ivanom Rupnikom, ki je doslej veljal ne samo za umetnika, pač pa tudi vplivnega teologa iz ožjega kroga sedanjega papeža Frančiška, je sprožila skoraj uničujoč plaz, za katerega se še ne ve, koga bo pokopal. Se pa tudi že ugiba, kdo bo iz te zgodbe izšel kot zmagovalec.
Naj najprej osvežimo osnovna dejstva: gre za jezuita, ki je doslej užival tako rekoč kulten status, zlasti med tistimi aktivnimi katoliki, ki jim je blizu ignacijanska duhovnost in so morda tudi aktivni pri Skupnosti krščanskega življenja, ki jo je na Slovenskem dejansko postavljal prav Rupnik s sodelavci. Zato ne čudi veliko prizadetost in trpljenje tistih, ki so v njem videli veliko duhovno in moralno avtoriteto. Do tiste slavne podelitve Prešernove nagrade, zaradi katere je Svetlana Makarovič nase opozorila s patetično zavrnitvijo te nagrade, je bil širši javnosti praktično neznan. Nekateri levičarski mediji menijo, da je Rupnika takrat dejansko povzdignil Jože Kušar, arhitekt, specializiran za obnovo cerkva in župnišč, ki je bil takrat tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada.
V svetovnem merilu pa je Rupnik postal vpliven predvsem po izvolitvi sedanjega papeža Frančiška pred skoraj desetletjem. Verjetno ne samo zato, ker oba pripadata jezuitom, redovni skupnosti, ki se je v zgodovini dala na razpolago vsakemu papežu, nikoli doslej pa ni imela »svojega« papeža, ki bi izhajal iz vrst jezuitov – ampak tudi zaradi agende, ki je pri sedanjem papežu nekoliko drugačna kot pri predhodnikih, morda tudi zaradi latinoameriškega porekla. Že takrat, leta 2013, se je namreč govorilo, da je bil prejšnji papež, še vedno živeči Benedikt XVI. prisiljen v odstop (kar je osebno zanikal) in da se je papeškega prestola polastil antikrist in levičar trde linije. Toda pregled skoraj desetletnega pontifikata kaže, da sedanji papež vendarle ni krenil v skrajni modernizem in ni uvedel takih revolucionarnih potez, kot so mnogi pričakovali. Mnogi katoliki so ga težko sprejeli, češ da pomeni odmik od dosedanje papeške službe in da podpira levičarske režime. Tako je nedavno sprejel tudi slovenskega premierja Roberta Goloba, kar pa, to je treba priznati, ni nič posebnega – praktično vsak predsednik vlade, tudi v Sloveniji, se namreč pride že kmalu po izvolitvi (in tudi Pavel VI. je sprejel denimo Josipa Broza Tita). Alenka Bratušek denimo se je s papežem srečala tri mesece po Frančiškovi izvolitvi (junija 2013), mesec in pol kasneje sta bili ljubljanska in mariborska nadškofija obglavljeni. No, nekateri razširjajo govorico, da so za odstranitev Antona Stresa z vrha ljubljanske nadškofije poskrbeli kar jezuiti, češ da je pater Jože Roblek v spremstvu Igorja Vovka (zavod Iskreni, tednik Domovina) obiskal papeža. Vendar se je to »skrivno romanje« zgodilo decembra 2013, pol leta po tistem, ko sta bila nadškofa Stres in Marjan Turnšek predčasno upokojena.
Več TUKAJ.
