Piše: Sara Bertoncelj
“Koliko je duševnih motenj, se pogosto govori kar malo na pamet,” je dejal prof. dr. Bojan Zalar, generalni direktor Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je pojasnil, da je število duševnih motenj v začetku tega leta povsem primerljivo z lanskim obdobjem. Je pa opozoril, da je ta hip zelo veliko nekega impulzivnega vedenja, kar je prisotno tudi pri posameznikih, ki se upirajo spoštovanju protikoronskih ukrepov. impulzivnost je del nekaterih diagnostičnih kategorij, tudi osebnostnih motenj, lahko pa je tudi lastnost, ki jo imamo ljudje pač v sebi. “Pomeni, da nepremišljeno reagiramo in se ne prilagajamo stresnim okoliščinam. To impulzivno reagiranje je človeku prav prišlo recimo v času dinozavrov, danes pa je življenje za to preveč kompleksno,” je dejal klinični psiholog, ki je bil gost v oddaji na RTV Slovenija.
Na javni RTV se politizaciji ne morejo izogniti. Voditeljica pogovora z generalnim direktorjem Psihiatrične klinike Ljubljana je izpostavila stavek, ki ga je prof. dr. Bojan Zalar nekoč izgovoril, in sicer da imajo na psihiatrični kliniki norost pod kontrolo, zunaj pa te kontrole ni. “Ste imeli kakšno kategorijo posebej v mislih, politiko recimo,” ga je vprašala. Poleg tega je želela od gosta tudi izvleči, ali pri javnih osebnostih, ki vsakodnevno nastopajo v medijih, prepoznava psihopatske ali pa narcisoidne motnje. “Prepoznajo se nekateri elementi, nobeden od teh ne pripelje do neke diagnostične kategorije,” je strokovno odgovoril Zalar in dodal, da so seveda nekateri segmenti, ki jih to okolje podpira in jih moramo ta hip v tem okolju tudi imeti. A voditeljica Lidija Hren se ni dala kar tako odpraviti, zanimalo jo je še, ali je strokovnjaku težko, ko prepoznava znake pri teh ljudeh in ob tem tudi ve, kaj lahko to posledično pomeni. “Ali se kdaj ujamete v misli, o groza kaj še bo,” ga je pobarala. Dr. Zalar je med drugim povedal, da se pri njih posvečajo stroki in to je očitno na dolgi rok zdržalo, ne glede na politiko. “Politika je precej enoznačna, ne glede na to ali vlada levica ali desnica, povsod so zgodbe in osebni interesi,” je dejal in omenil, da je tudi drugod podobno.
Prof. dr. Zalar je sicer eden izmed utemeljiteljev klinične psihologije, je pa tudi izumitelj. Med drugim je izumil aparat za merjenje stresa pri človeku. Glede podatkov o številu pacientov v mesecih januar in februar lani in letos je pojasnil, da so zelo primerljivi. Diagnostično tudi niso bistveno spremenjeni. “Koliko je duševnih motenj, se pogosto govori kar malo na pamet,” je pojasnil in dodal, da ta je hip zelo veliko nekega impulzivnega vedenja. Seveda so diagnostične kategorije, ki bolj vsebujejo impulzivnost – npr. borderline (mejna) osebnostna motnja, disocialna osebnostna motnja, pa tudi oblike bipolarne duševne motnje. A impulzivnost je lahko tudi lastnost, ki jo imamo ljudje pač v sebi. “Pomeni, da nepremišljeno reagiramo in se ne prilagajamo stresnim okoliščinam. To impulzivno reagiranje je človeku prav prišlo recimo v času dinozavrov, danes pa je življenje za to preveč kompleksno,” je pojasnil ravnanje oseb, ki jim nekateri rečejo tudi “covididioti”.
Osebe z disocialno osebnostno motnjo so neučljive, najbolj pogosto pa je prisotna impulzivnost
Večina ljudi spoštuje ukrepe, manjšina pa ne, slednjih naj bi bilo po navedbi voditeljice oddaje nekje 10 odstotkov. Zanimal jo je psihološki profil teh oseb oziroma, kateri so najbolj pomembni dejavniki. “Odvisno je od genetike pa tudi od okolja, manj od izobrazbe. Tudi izobražen človek lahko počne neumnosti. Če vzamemo za primer disocialno osebnostno motnjo, včasih se je temu reklo psihopatija, v podobni obliki tudi sociopatija, lahko rečemo, da so neučljivi,” je pojasnil dr. Zalar. Stalno ponavljajo kazniva dejanja, če bo šel devetkrat v zapor, bo šel tudi desetič. Gre tudi za pomanjkanje empatije, to je mentalna kategorija, lahko tudi intelektualna. Čelni reženj je angažiran zelo aktivno, tudi empatija je zelo kompleksna stvar. Pri disocialni ali antisocialni osebnostni motnji, je to zelo slabo aktivirano. Zato ni empatije, ni načrtovanja in ni sistema. Impulz pa ima seveda svojo pot. Običajno se tega ne da zdraviti, niti se ne jemlje kot zdravstveni problem, ampak se ponavadi obravnava kot kaznivo dejanje. Impulzivnost je lahko prisotna pri vsaki diagnostični kategorij, enako velja tudi za anksioznost. Impulzivnost je bolj prisotna tudi tam kjer je več zlorabe nedovoljenih substanc, alkohola in tudi netolerantnosti. S tem se vpliva tudi na otroke – o čemer pripovedujejo tudi otroci, ki se zdravijo zaradi določenih duševnih motenj in ki so bili doma podvrženi takemu okolju.
Covid je nevidni sovražnik, vlada pa tudi strah pred neznanim
Hrenovo je zanimala predvsem vloga politike. Je pri nas tako, da liderju, ki tudi odloča glede ukrepov, sledijo, ali pa mu nasprotujejo oz. nasprotujejo ukrepom? Je ta ločnica tako preprosta? Klinični psiholog je pojasnil, da se Slovenci niti ne identificiramo tako zelo z liderji, ker obstaja vedno nekaj zavisti, Slovencem pregovorne “foušije” do avtoritet, uspešnih ljudi. Tako da po mnenju Zalarja to ni zelo pomemben dejavnik. To je, kot že rečeno, bolj impulzivnost – v kombinaciji s katerimkoli zunanjim razlogom, da se to tudi izvede. Te kršitve so predvsem na tem nivoju, da ljudje ne spoštujejo stvari ali pa ne zdržijo. Psevdojunaštvo, postavljanje navzven, magično mišljenje, tudi vse to je prisotno. Voditeljica je še omenila odklanjanje cepljenja, bolj natančno fenomen zdravstvenega osebja, precej naj se jih namreč ne bi želelo cepiti. Kako je možno, da to tega pride pri ljudeh, ki so tako rekoč vsakodnevno v stiku s to boleznijo, z bolniki? “Nezaupanje pred novo stvarjo,” je pojasnil dr. Zalar in spomnil, da se je v Jugoslaviji pred črnimi kozami v enem mesecu cepilo dvajset milijonov ljudi in koze so bile iztrebljene. Kar je bil močen dosežek, v neki avtokratski državi. Danes v demokratični državi to ne bi bilo tako lahko izvedljivo. “Ljudi je treba prepričevati in pri tem je treba imeti enoznačne, kontekstualno vezane informacije, ki so prepričljive. Ne smejo biti nihajoče, poročevalci morajo biti kredibilni in vmes se ne sme nič zgodit. Tukaj pa gre za novo stvar in zgodilo se je že marsikaj,” je dejal dr. Zalar.
V času epidemije je najbolj prizadeta delovna skupina ljudi
V tem času epidemije so seveda nekatere skupine bolj ranljive, na primer starostniki in tisti, ki so pretirano sami. “Tuhtanje je zelo nekreativno dejanje,” je dejal dr. Zalar, “tuhtanje ima lahko spiralno zanko iz katere ni rešitve.” V času karantene lahko pride pa tudi do senzorne deprivacije – oddaljenosti od dražljajev, od trodimenzionalnosti. Tudi Zoom itd. je dvodimenzionalen stik, manjka dotik, manjka dimenzija gibanja. Otrokom, ki se še učijo teh lastnosti, seveda to manjka. A po mnenju dr. Zalarja je najbolj prizadeta delovna skupina, ki niti ne ve, ali bo jutri še imela službo ali pa so svoj posel tudi že izgubili. Neuspešno reševanje stresnih situacij se lahko odraža v depresivnih in anksioznih stanjih, zlorabi alkohola, zlorabi drog, samomorilnih mislih in tako dalje. Sam nastanek duševne motnje ni tako direktno povezan s posameznim dogodkom, posameznika mora imeti tudi dispozicije za duševno motnjo, da ga nek stresni dogodek spravi v to kategorijo, da se lahko govori o duševni motnji. Sicer pa ima motnja svoj nastanek. Ni le strah pred covidom, pač pa še serija nevšečnosti.
Duševne motnje tudi pri tistih, ki covid prebolijo
Covid deluje na srčno-žilni sistem, drobni strdki se lahko pojavijo tudi v možganih, povzročijo običajno tudi neke kognitivne disfunkcije. Tudi pri ljudeh, ki so preboleli covid, se pojavijo duševne motnje. Zaenkrat sicer kaže, da po nekem času izzvenijo, lahko pa bi se zgodilo, da se kasneje zopet pojavijo nepredvidljivi zapleti. Depresija je v mentalnem smislu izguba vrednote. Pri mladih so vrednote nadomestljive pri starejših pa to ni več tako. Zato so depresije pri starejših lahko bolj komplicirane, težje se zdravijo, večinoma pa so pridružene tudi druge bolezni.
