Piše: Nina Žoher (Nova24TV)
Radikalizacija in polarizacija politike, ki izvirata iz nezadovoljstva tranzicijske levice z aktualno vlado, je eno izmed aktualnih vprašanj slovenske države in družbe, ki so jo obravnavali na petkovem posvetu Katedrale svobode, ki je potekal v dvorani Slovenske matice. Na posvet ožjega kroga članov svojega odbora in prijateljev, ki je po dolgem času potekal v živo, so bili povabljeni tudi člani Zbora za republiko in Act Tanka.
V uvodu posveta je bilo poudarjeno, da so obravnavana vprašanja umeščena v čas med pandemijo (lani in letos) in prihajajočim super volilnim letom. V vmesnem obdobju smo bili priča menjavi oblasti po tem, ko se je predsednik LMŠ Marjan Šarec odločil, da odstopi, in razporejanju strank in volivcev vzdolž ločnice med tranzicijsko levico in osamosvojitveno desnico, ob spremljavi medijskih, parlamentarnih in pouličnih konfrontacij, ter neposredno pred polletnim slovenskim predsedovanjem Svetu EU.
Udeleženci posveta so si zastavili izhodiščno vprašanje, ali je mogoče spregledati, v očesu teh viharjev, bistvo aktualne slovenske krize ter napovedati ureditev konfliktnih razmerij v republiki na nov način in na novi ravnini? Razprava je v glavnem potekala na tematiko izzivov in težav slovenske družbe, med katerimi so bile: radikalizacija in polarizacija politike, ki izvira iz nezadovoljstva tranzicijske levice z aktualno vlado; (ne)spoštovanje nedotakljivosti ustave, ki pomeni sidro slovenske državnosti in osamosvojitve; neuravnovešenost slovenskih medijev in šolskega prostora; sporazumevanje med alternativnimi politikami (“gradnja mostov” med obema bregovoma); predvsem pa nezadržna tridesetletna rast narodne in državne samozavesti, svobode in blaginje.
Posamezni razpravljavci (med katerimi so bili Peter Jambrek, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Janez Podobnik, Anton Stres, Jan Zobec, Andrej Umek, Marko Balažic, Franci Kindlhofer, Janez Remškar, Damjan Mihevc in Peter Gregorčič) so spričo “sistematičnega razgrajevanja Slovenije” in njenih “vrednotno-identitetnih temeljev” poudarjali pomen razprav in povezovanja liberalnih in konservativnih intelektualnih krogov. Prav tako je bila omenjena potreba po iskrenem in tvornem dialogu s kolegi, ki priznavajo tudi drugačna intelektualna ter vrednotna izhodišča.
Katedrala svobode predstavlja neformalno združenje ljudi, ki na podlagi pogovora usklajujejo spoznanja in mnenja o pomembnih vprašanjih slovenske republike. Med sodelavci se pojavljajo osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike, katerih namen je prispevati za soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo. Katedrala svobode, ki predstavlja Plečnikovo upodobitev slovenskega parlamenta in je razumljena kot slovenska akropola ter kot simbol slovenske državnosti, velja za ikono Konvencije.
