Piše: Keith Miles
Nemški zgodovinar Rainer Zitelmann je leta 2019 napisal knjigo z naslovom Moč kapitalizma (Potovanje skozi novejšo zgodovino na petih celinah). To knjigo bi morali prebrati vsi slovenski šolarji, starejši od petnajst let, vsi slovenski študentje ekonomije, vsi javni uslužbenci, vsi novinarji in vsi politiki.
Zakaj to pravim?
Prvič zato, ker je zgodovinar in ne ekonomist, ki se običajno delijo na tabore. Ekonomisti so lahko keynesijanski, marksistični, avstrijski, makro ali ekonometrični in tako naprej. Dober in nepolitičen zgodovinar pa poskuša oceniti delno popolna dejstva, jih pretehtati in priti do sklepa. Druge zanimive knjige, ki jih je treba omeniti, so Kapitalizem Arthurja Seldona in zgoščena različica iste knjige, ki jo je izdal Inštitut za ekonomske zadeve (London). Drugo bi bilo dobro izdati v slovenščini. Vendar je Arthur Seldon pisal z vidika liberalnega ekonomista in ne zgodovinarja.
Zitelmannova knjiga je napisana v enajstih poglavjih, vsako z zgodovinskim vidikom, vsi citati pa so za študente v celoti navedeni. Kar je zelo zanimivo in poudarja, da je Zitelmann zgodovinar, je, da se »Uvod« imenuje »Terenski poskusi v človeški zgodovini«. V tem uvodu je navedeno, da je knjiga napisana kot odgovor na zmoto, ki so jo zagrešili komentatorji, oblikovalci politik, intelektualci in birokrati, da je bila finančna kriza po zlomu leta 2008 tržna napaka, ki jo je bilo treba odpraviti z vladnim posredovanjem. Navaja, da sodobna gospodarstva temeljijo na dveh osnovnih načelih: po enem ni zasebne lastnine, po drugem pa je zagotovljena pravica do lastnine. Prvo bi označili kot socialistično, drugo pa kot kapitalistično. Seveda, kot poudarja Zitelmann, v resnici popolna različica obeh ni obstajala. Celo v skrajno socialističnih državah, kot sta Vzhodna Nemčija (Nemška demokratična republika) ali Severna Koreja, je obstajala zasebna lastnina, čeprav omejena. Tudi v kapitalističnih državah s svobodnim trgom je obstajalo nekaj državne javne lastnine in regulacije.
Zitelmann poudarja, da socializem/komunizem v svojih različnih oblikah ni nikoli deloval, zato je presenetljivo, da zagovorniki nenehno ponavljajo »naslednjič bomo imeli prav«. Dejansko je v svojih najhujših oblikah povzročil smrt in trpljenje milijonov ljudi, v vseh oblikah pa si je elita, pogosto na skrivaj, napolnila lastne žepe. Zitelmann tudi poudarja, da je kapitalizem prinesel velik napredek na vseh področjih in mnoge po svetu rešil iz revščine. Na neki način lahko razumemo idealistične mlade, ki jih privlači prodajna propaganda socializma – enakost, mir, sočutje in tako naprej, toda kot je v svoji knjigi Teorija moralnih čustev poudaril Adam Smith, ima človek vgrajeno naravo, da želi pomagati drugim. Vendar je zgodovina pokazala, da je kapitalizem najboljši način za doseganje tega cilja.
Vendar, kot je dejal Seldon, to ne pomeni, da je kapitalizem popoln, saj je ključna značilnost kapitalizma prostega trga hitro in zgodnje popravljanje napak, kar lahko primerjamo s socializmom in z vsemi birokratskimi sistemi, kjer se napake skrivajo.
Seldon poudarja tudi, da je lastništvo nepremičnin ključnega pomena, da je spodbujanje neenakosti ključnega pomena, da signali cen na prostem trgu veliko bolj pomagajo pri pošiljanju sporočil kot centralno načrtovanje, da so spremembe neizogibne in jih kapitalizem bolje obvladuje, da se politiki pogosto motijo in da je povsem ključno, da je na prvem mestu kupec, ne proizvajalec ali načrtovalec.
Kako je mogoče, da se, ko je kapitalizem naše najboljše upanje, zlasti levičarski politiki, ki radi zapravljajo naš denar namesto nas in zato radi zbirajo velike davke, ne borijo aktivno proti antikapitalistični propagandi?
Ali so pozabili na neuspehe socializma in komunizma v Evropi in drugod?
Morali bi prebrati knjigi Seldona in Zitelmanna.
