Piše: Jože Biščak
V petek, 5. avgusta 1966, je izšel studijski album legendarne angleške skupine The Beatles z naslovom Revolver. Poleg tega, da velja za enega najbolj inovativnih albumov v zgodovini popularne glasbe, posebno pozornost pritegne pesem Taxman (dacar ali davčni uradnik), ki jo je napisal glavni kitarist skupine George Harrison.
»Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil ogrevanje. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato, ker sem dacar,« prepevajo Beatli. Robert Rodriguez je desetletja kasneje v knjigi Revolver: Kako so Beatli na novo predstavili rokenrol zapisal, da je to prva »politična izjava«, ki jo je »skupina napisala o aktualnih vprašanjih« in ki je z ostrim zasmehovalnim jezikom vplivala na gibanje punk v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Superdavki
Bila je protest skupine proti progresivni obdavčitvi. Združeno kraljestvo je v tistem času poznalo superdavek, pod vodstvom laburističnega (levičarskega) premierja Harolda Wilsona je bil za največje zaslužkarje (in Beatli so zelo, zelo dobro služili) uveden kar 95-odstotni davek. Harrison v besedilu, ki mu ga je pomagal izpiliti John Lennon, sarkastično oponaša razmišljanje davčnega uradnika, češ če se ti pet odstotkov zaslužka, ki ti ostane, zdi premalo, bodi hvaležen, da ti ne poberem vsega. Poenostavljeno povedano s številkami: če so člani skupine zaslužili 100 milijonov funtov, jim jih je pogoltna država pobrala 95, pet pa jim je pustila.
Nasploh je večina razvitih zahodnih držav, ki so jih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obvladovali levičarji vseh vrst, poznala strašljivo visoke progresivne davke. Na Švedskem sta jih občutili (poleg drugih bogatih ljudi) pisateljica Astrid Lindgren in skupina Abba. Avtorica svetovno znane knjižne uspešnice Pika Nogavička je iz ogorčenja (neko leto je morala plačati celo več davka, kot je zaslužila) napisala satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi (konča se tako, da čarovnica spozna, da si ji ne splača delati, ampak je bolje, da živi od socialne pomoči). Rjavolasa pevka Frida Lyngstad se je že po razpadu skupine Abba (po vsem svetu so prodali skoraj 400 milijonov plošč) v nekem intervjuju spominjala tistih dni, češ da so bili socialisti nanje ljubosumni.
Institucionalizirana zavist
In ravno to je bistvo progresivne obdavčitve: levičarjem ne gre za pravičnost, njihovo željo po visoki obdavčitvi uspešnih ljudi poganja zavist. Niti na misel jim ne pride, da bi sami postali uspešni, ampak se usmerjajo v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo denarja drugih ljudi, da bi ga prerazporejali − seveda samim sebi.
Helmut Schoeck v knjigi Zavist: Teorija socialnega vedenja analizira posamezne države in ugotavlja, da je levičarska zavist v družbah, ki so gospodarsko uspešne in ljudje uživajo največjo blaginjo, najmanjša. V teh državah so tudi razlike med visokimi in nizkimi dohodki največje. Vendar se zaradi tega nihče ne razburja, saj te razlike kažejo na uspešnost in podjetnost posameznika. Po drugi strani je zavist do uspešnih podjetnikov v Sloveniji zelo velika. »Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo bolje gmotno preskrbljen,« Schoeck opisuje take države. Zato si take države, kjer je zavist pravzaprav institucionalizirana (sistemska), izmišljujejo vedno nove (progresivne) obdavčitve, da bi postrgale še tisto, kar je ljudem ostalo. V imenu odpravljanja dohodkovne neenakosti, pravijo, čeprav je neenakost v teh državah najmanjša In Slovenija je na vseh lestvicah med najbolj egalitarnimi državami (Ginijev koeficient), kar pomeni, da je pri samem vrhu držav z največjo stopnjo dohodkovne enakosti na svetu.
Progresivna obdavčitev
A saj veste, levičarjem se ne da nič dopovedati, vsaka argumentirana debata z njimi je nemogoča, ker trmasto vztrajajo pri svojem, kot pokvarjena plošča ponavljajo, da je progresivna obdavčitev pot v bolj pošteno in pravično družbo. Ne pomaga, če jim s številkami dokažeš, da progresivni davek nima nobenega učinka v boju proti neenakosti dohodkov. Kot namera Levice, da nekdanjo dopolnilno zdravstveno zavarovanje (ki ga je Golobova vlada najprej spremenila v obveznega) spremenijo v obliko progresivnega davka, ne bo prav nič vplivala, da bi se čakalne vrste zmanjšale, povečala dostopnost do zdravstvenih storitev ali odpravila domnevna diskriminatorna obravnava bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Zaostrili bi tudi progresivno dohodninsko lestvico, čeprav je Slovenija že zdaj med državami z največjo obdavčitvijo najvišjih dohodkov. Zanimivo je, da je strokovna akademska literatura skoraj enotna: progresivni (dohodninski) davek je veliko bolj škodljiv za gospodarstvo in nepošten za ljudi kot enotna (pavšalna) dohodninska stopnja. Kakšna je razlika? Poglejmo primer.
Gregor, Marija in Tone opravljajo ista dela, a so različno pridni in produktivni, zato ne prejemajo enake plače. Gregor na mesec zasluži 1.000, Marija 3.000 in Tone 5.000 evrov. Ker je enotna dohodninska stopnja 10 odstotkov, Gregor plača 100, Marija 300 in Tone 500 evrov davka. Marija torej plača trikrat več, Tone pa petkrat več davka kot Gregor. Levičarji pravijo, da to ni pošteno, zato si izmislijo različne davčne stopnje – več ko zaslužiš, po višji stopnji si obdavčen. Za plačo tisoč evrov velja 10-odstotna, za 3.000 30-odstotna, za 5.000 50-odstotna stopnja. Kaj se spremeni? Gregor še vedno plača 100 evrov davka, Marija zdaj plača 900 evrov, Tone pa 2.500 evrov davka. Po tej progresivni obdavčitvi tako Marija plača 9-krat več, Tone pa kar 25-krat več davka kot Gregor.
Progresivna obdavčitev škoduje celotnemu gospodarstvu
Progresivna obdavčitev torej kaznuje tiste, ki so bolj produktivni in pridni. Nikomur se ne splača delati več, kot je treba. Vse to škodljivo vpliva na podjetja in gospodarstvo kot celoto, hkrati se poslabša položaj vseh. Tudi tisti, ki plačujejo nižje davke, trpijo. Ko delodajalec vidi, koliko mu pobere država, zmanjša proizvodnjo ali jo preseli v davčno prijaznejše okolje (v najbolj drastičnem primeru zapre poslovanje podjetja). Tako manj produktivni, za katere levičarji pravijo, da jim bo višja obdavčitev največjih zaslužkarjev pomagala, ostanejo brez službe. Najprej prejemajo nadomestilo za brezposelnost, na koncu pristanejo na socialni pomoči. Toda ker je vse manj bogatejših, ki plačujejo najvišje davke in v državno blagajno prispevajo večino davkov, to lahko privede do popolnega zloma (bankrota) države, ki nima več komu kaj vzeti.
Deset prijateljev in plačilo kosila
Za lažjo predstavo si oglejmo še en primer (zgodba je prilagojena po članku v Chicago Tribune o »pravičnosti« progresivne obdavčitve. Gre takole.
V središču mesta dela deset prijateljev. Ko je čas za odmor, se vsak dan dobijo v restavraciji Pri dobri hrani in si privoščijo kosilo. Plačilo računa, ki je znaša 100 evrov, si razdelijo. Da bi bili »pravični«, ker seveda različno zaslužijo, plačujejo po formuli: prvi štirje ne plačajo nič, peti plača 1 evro, šesti 3, sedmi 7, osmi 12 in deveti 18 evrov. Razliko, ki znaša 59 evrov, vedno poravna deseti prijatelj, ki tudi največ zasluži. Zadnji torej plača večerjo sebi in še petim drugim.
Nekega dne pride do njih šef restavracije in pravi: »Ker ste redni gostje, vam bom znižal ceno. Za svoja kosila boste po novem plačali samo 80 evrov.« Prijatelji se odločijo, da ohranijo razmerja, po katerih so do zdaj plačevali, hkrati si vsak od tega odšteje prihranek zaradi znižanja cene.
Znižanje cene kosila na prve štiri ne vpliva, saj že do zdaj niso plačali nič. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 evro. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačuje 2 evra (evro manj), sedmi 5 evrov (2 evra manj), osmi 9 evrov (3 evre manj), deveti 14 evrov (5 evrov manj) in deseti 49 evrov (10 evrov manj). Čeprav je šesti privarčeval največ (33 odstotkov), deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni. Začel se je prepir.
Nobeno kosilo ni zastonj
Peti je tarnal, da ni nič privarčeval, in očital desetemu, da je za 10 evrov na boljšem. Šesti ni bil zadovoljen, ker plača samo en evro manj, saj je deseti prihranil 10-krat več kot on. Sedmi se ni strinjal, da plača samo dva evra manj, medtem ko plača deseti kar deset evrov manj. Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da jih deseti izkorišča. Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso nič plačali. Dali so prav nezadovoljnežem: »Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!« In še: »Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?«
Prijateljstvo se je razbilo. Prvih devet je obstopilo desetega in ga linčalo. Menili so, da bo zdaj delitev plačila hrane pravičnejša. Toda ko so naslednji dan dobili račun za kosilo, ni bilo nikogar, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovica denarja, ki ga je običajno prispeval deseti. Ja, nobeno kosilo ni zastonj.
Progresivni davki so strel v koleno
Progresivni trdijo, da je pošteno in pravično, da se visoki dohodki obdavčijo po višji stopnji, ker si bogati lahko privoščijo plačilo. Poleg tega naj bi v kombinaciji s socialno državo, kjer oblast prerazporeja denar od bogatih k revnim, pomagala k večji enakosti dohodkov, s čimer bi se zmanjšala revščina. A to je daleč od resnice.
Progresivni davki so še posebej odvračilna ovira za delo in produktivnost. S tem revnejšim bolj škodujejo kot koristijo. Progresivna obdavčitev samo pomeni težnjo, da bomo na koncu procesa, ki so si ga začrtali levičarji, vsi enaki – v revščini. Kar neko državo naredi za uspešno, je dejstvo, da bo bogatejši človek vlagal naprej, da bo imel še več. Zgradil bo novo tovarno, zaposloval in pomagal vsej državi pri rasti. Če mu država vzame večino, kar zasluži, tega ne bo namenila investicijam, ampak vzdrževanju velikega birokratskega aparata v javni in državni upravi ali pa ga bo dala nevladnim organizacijam, ki podpirajo progresivno obdavčevanje. S tako politiko vlada strelja v koleno države, saj okolje ne more rasti, napredovati in povečevati blaginje, če država samovoljno jemlje pogačo, jo deli in prerazporeja.
(Se nadaljuje)
