Piše: Radovan Cerjak, odvetnik in publicist
Postavimo si preprosto vprašanje. Kaj je normalnost, kaj je družbena normalnost? Večina ljudi bi na to vprašanje odgovorila, da normalnost razume kot nekaj, kar je v družbi splošno, večinsko sprejeto, oziroma nekaj, kar je v večinskem delu družbe sprejemljivo.
Tak odgovor je sicer pravilen, čeprav skriva v sebi tudi pasti. Družbena normalnost je lahko pogojena tudi z režimom, ki je na oblasti, takrat se lahko zgodi, da večina razmišlja tako, kot razmišlja režim. Vsaj na glas je dovoljeno povedati samo to, kar razmišlja aktualni režim, vse drugo, če uporabim metaforični jezik, pa lahko nosiš samo v srcu. Drugačno mnenje v taki avtoritarni družbi ni zaželeno in je pogosto tudi kaznovano. Primerov iz zgodovine za tako trditev, ki sem jo postavil, ne manjka. Lahko bi jih našteval ure in ure, toda to ni naš namen.
Različnost je nekaj pozitivnega
Negacija tega, kar sem v uvodu zapisal, pa je razmišljanje o družbeni stvarnosti v demokraciji, v resnično demokratični družbi. Resnično demokratični družbi je vsako mnenje, ki ne poziva k nasilju, dovoljeno in sprejemljivo. Celo več! Drugačno mnenje je zaželeno. Vsakemu človeku zdravega razuma je jasno, da različnost idej lahko vodi samo k napredku. Pogosto na videz še taka različnost idej pripelje do nečesa zelo kreativnega. Do sinteze nečesa, kar je na videz nezdružljivo. In to je za družbo lahko samo dobro. Jasno je, da moramo zaradi tega različnost idej spodbujati in jo seveda tudi dopustiti. Od tega ima pravzaprav korist družba kot celota in seveda tudi vsak posameznik, član te družbe.
Kako agresivna manjšina zatira različnost
Vendar pa čedalje bolj ugotavljamo, da se Slovenija zelo oddaljuje od družbenega ideala, resnično odprte družbe torej, družbe, v kateri ne bo nikomur prepovedano javno izraziti svojega mnenja. Pred kratkim sem zasledil kratek povzetek govora župana občine Železniki, ki je otrokom na valeti ob koncu osnovnošolskega izobraževanja in odhodu na novo življenjsko pot kot popotnico na lep in nevsiljiv način podal nekaj življenjskih modrosti. Če so medijski zapisi točni, je omenjeni župan otrokom dejal, da sta spola samo dva, kar pa ne pomeni, da je razumevanje med njima enostavno, vendar je za to potrebna obojestranska strpnost … Zelo lepa misel, namenjena kot popotnica otrokom, ki se odpravljajo na novo življenjsko pot, ki jo zdravorazumski človek ne more razumeti kot nestrpnost, še manj kot politično agitacijo, ki bi bila naperjena proti komur koli. Človek bi pričakoval, da bo taka zelo lepa misel šla brez problema »skozi«, saj jo sprejema vsak, ki premore tisto, kar lahko ponazorimo z izrazom zdrava kmečka pamet …
Toda očitno je bila ta izjava kaplja čez rob za agresivno manjšino, ki že leta poskuša ukrojiti družbo po svojem okusu. Agresivna manjšina, ki razglasi vsako besedo, ki ni na njeni valovni dolžini, za nestrpnost, homofobijo in ne vem kaj še … Ta agresivna manjšina, ki preprosto ne sprejema drugačnih mnenj, čeprav sami javno kar naprej to očitajo drugim, ti za vsako nedolžno misel, ki ji ni všeč, lahko na usta prilepi etiketo nestrpneža in še česa. Take etikete pa nihče ne želi imeti na svojem obrazu, še posebej če si je sploh ne zasluži. Še posebej če nikogar s svojimi besedami ne žali, pač pa samo na glas pove, kaj misli.
Pogrom nad županom
To je občutil tudi župan občine Železniki, saj ni dolgo čakal na odgovor prej omenjene agresivne manjšine. V neki reviji, ki je danes vse kaj drugega kot revija, ki sem jo tudi sam pred 35 leti z užitkom prebiral, je bil deležen pogroma. Za nekaj besed, stavkov, ki so vendarle dejstvo. Da obstajata samo dva spola, nihče, ki premore IQ, ki je višji od sobne temperature, ne bo trdil, da to ni res. To je vendar biološko dejstvo! Očitno pa agresivna manjšina bioloških dejstev ne sprejema. Danes moraš tuliti s to agresivno manjšino v isti rog, na glas govoriti, da je spolov neskončno, da spol ni biološka kategorija, ampak je odvisen od vsakokratnega počutja posameznika. Gorje tistim, ki si vendarle upajo javno izustiti, da to ni res! Nad takimi sledi pogrom. In zapis v reviji o županu občine Železniki žal to potrjuje.
Nadaljevanje Spomenkinega »sveta zarot«
Pred kratkim nas je Spomenka Hribar, gospa, za katero sem prepričan, da o njej še nismo slišali vsega, predvsem o njeni zgodovini iz 80. let prejšnjega stoletja, ki lahko njeno javno podobo obrne popolnoma na glavo, strašila pred predsednikom največje opozicijske stranke Janezom Janšo. Kot je to običajno pri njej, mu je očitala vse mogoče. Tudi zanikanje civilnih svoboščin ter neposredno ambicijo po vzpostavitvi avtokratskega režima. Vse to Hribarjeva očita človeku, za katerega si upam trditi, da je res veliko storil za to, da bi bila naša družba normalna in navsezadnje tudi pluralna. Hribarjeva nikoli ne ošvrkne agresivne manjšine, ki že leta trasira to, kar se lahko javno, brez posledic pove, vse drugo pa je deležno medijskega pogroma. Namesto tega pa avtoritarne težnje pripiše nekomu, ki je njenemu prijatelju iz študentskih let že desetletja največji trn v peti in ga je zaradi tega tudi poslal v zapor… Tega svojega prijatelja Hribarjeva seveda nikoli ne kritizira, pa čeprav je ravno ta njen prijatelj iz študentskih let tisti, ki najbolj ustreza oceni, ki jo Hribarjeva s takim žarom vedno, ko se ji ponudi priložnost, poda za vodjo slovenske opozicije. S tem svojim prijateljem, humanistom s črnimi očali, na turistični kmetiji v Beli krajini načrtuje, da Slovenija ostane taka, kot je. Brez sprememb, a o tem morda kdaj drugič.
Družba postaja avtoritarna
Dejansko pa tudi besede Spomenke Hribar pravzaprav potrjujejo, da slovenska družba postaja vse bolj avtoritarna. Pa ne zaradi opozicije, kot to zlobno podtika Hribarjeva, pač pa zaradi trenutne avtoritarne oblasti in seveda v tem članku že nekajkrat omenjene agresivne manjšine. Slednja izvaja dobesedni teror, ki je medijsko zelo podprt, nad večino. Večina je prišla v stanje, da mora o nekaterih stvareh, če se seveda noče zameriti in izpostaviti agresivni manjšini, preprosto molčati. O nekaterih stvareh, ki agresivni manjšini niso pogodu, je dovoljeno zgolj šepetati, nikakor pa se jih ne sme izreči na glas. Morda mi bo kdo očital, da je ta ocena preostra, pretirana, pa vendar za njo stojim. Tisti, ki v javnosti in slovenski medijski krajini najbolj prisegajo na strpnost, so danes dejansko najbolj nestrpni. Tisti, ki imajo polna usta različnosti, demokracije, so dejansko najbolj proti temu. To potrjujejo njihova dejanja.
In če se vrnem na izhodišče. Normalnost v naši družbi bo nastopila, ko se bomo odmaknili od tega, kar imamo danes. Takrat, ko bo tudi agresivna manjšina spoznala, da ima tudi večina pravico izraziti svoje mnenje, ki ni v ničemer žaljivo do njih. Proces normalizacije družbe ne bo enkraten dogodek, pač pa proces, ki bo moral zajemati tako vse družbene institucije kot tudi posameznike. Pogoj za to pa seveda je, da na prihodnjih volitvah menjamo oblast in stopimo na pot normalnosti. Priložnost za to bo kmalu …
