Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Gre za to, da so Dražgoše grob. In to kar oni počnejo na grobu je nespodobno že ves čas. Če bomo želeli postati “normalni”, bo moral tudi “ateistični-komunistični” pokop, kot sramotenje mrtvih in ustrahovanje živih, izginiti. Uvažajo nek model, kjer posameznik ni vreden nič. To, kar naj bi bil v tem spomeniku grob je dejansko ena “malo večja kanalizacijska cev”. In tja notri so nametali neznano količino posmrtnih ostankov. In oni so povozili vsa pravila civiliziranega sveta v odnosu do mrtvih, celo do “svojih”, izbranih mrtvih. Na grobovih se gredo politično propagando, ob tem pa jih sploh ne briga za mrtve oziroma posmrtne ostanke.”
Kot smo poročali na Nova24TV, je letošnja borčevska žalna slovesnost pri spominskem obeležju Pohorskega bataljona na Osankarici, ki bi morala potekati v soboto, odpovedana. Prav nasprotno pa nič ne kaže na to, da bi odpadel vsakoletni miting v Dražgošah in to navkljub resnosti zdravstvenih razmer v državi. Spomnimo, da je bila prireditev že lani odpovedana. Organizirano je bilo zgolj polaganje vencev. Ob dejstvu, da je sev omikron bolj nalezljiv kot starejše različice, in da bo med udeleženci večina starejših, se poraja vprašanje o smiselnosti organiziranja te prireditve. To bi nenazadnje moralo skrbeti tudi slavnostnega govorca Milana Kučana, ki ima menda otroke in vnuka, sam pa prav tako spada v ranljivo skupino (med ostarele) … Ob tem se dozdeva, da je dogodek vse preveč pomemben, ter da mora biti izpeljan tudi za ceno zdravja in življenj.
In v samem bistvu je precej nehigieničen. Kot opažamo, se človeške kosti in spomin na (izkrivljeno) polpreteklo zgodovino zlorablja kot lovoriko neke politične kaste in kot sredstvo za ideološki (predvolilni) boj, celo kot napoved nasilne vrnitve na oblast, tudi “preko trupel”, če bo potrebno. Ob tem nas nehote obide slabost ob spominu na politikantsko rohnenje pokojnega Janeza Stanovnika pred leti. Skrajna spolitiziranost pa daje dogodku svojevrsten zlovešč pridih, zlasti ob dejstvu, da je na tem kraju šlo za načrtno izpostavljanje in žrtvovanje več desetin nemočnih civilistov. Zadeva je po svoje nekako tako groteskna kot veseljačenje na Noč čarovnic in rezljanje buč, ob znanem dejstvu, da se je v nekih drugih (poganskih) časih na ta praznik žrtvovalo ljudi. Seveda je prvo slovenski, drugo pa globalni fenomen.
V Dražgošah so padli domačini, ki so bili proti svoji volji žrtvovani in izpostavljeni okupatorju
Spomnimo še na nedavno Kučanovo napoved, da bodo “te volitve morebiti zadnja velika bitka njegove generacije”, in da se bo odločalo o tem, ali bo šla Slovenija “v pravo, demokratično smer, ali pa v diktaturo”. Za mnenje glede napovedanega dogodka smo uvodoma povprašali novinarja in zgodovinarja Jožeta Možino: “Dražgoše so zaradi režimske mitomanije postale antisimbol tistega kar organizatorji želijo predstaviti. Tu ni šlo za epopejo, zaščito ljudi, zmago ali kaj podobnega ampak predvsem za tragedijo. Poglejmo z vidika običajnih ljudi – vaščanov.” Tem se je konec leta 1941 vsilila večja partizanska enota, ki so jo vodili fanatični komunisti. Fantom ne gre odrekati domoljubja, vodstvu pa tudi ne fanatičnega boljševističnega miselnega okvira v katerem žrtvovanje življenj ne predstavlja problema.
Domačini, sploh družinski očetje, bivši avstroogrski vojaki so prosili partizane naj se umaknejo iz vasi, in da jim bodo nosili hrano na Jelovico … To, da bodo Nemci napadli in se maščevali je bilo seveda jasno. Fanatično vodstvo je to zavrnilo in namesto zdrave presoje uprizarjalo mitinge kamor so domačine vabili z zvenečimi idejami. Izid je znan, Nemci preženejo partizane, pobijejo 41 domačinov, vas zravnajo z zemljo. Leta 1976 so v Dražgošah postavil spomenik in tragediji dodali mitične elemente o veličastni zmagi, več sto padlih okupatorjih … “Dejansko je v boju padlo 27 napadalcev in 9 partizanov, domačinov, ki so bili proti svoji volji žrtvovani in izpostavljeni na milost in nemilost okupatorjev pa na spomenik niso zapisali,” spomni Možina, ki se je veliko ukvarjal z dogajanjem med 2. svetovno vojno.
Civilizacija se kaže po odnosu do mrtvih: Prvoten grob so razkopali in kosti znova zagrebli v “kanalizacijo”
Svoj pogled na vsakoletno procesijo v Dražgošah pa nam je zaupal tudi zgodovinar Jože Dežman: “Gre za to, da so Dražgoše grob. In to kar oni počnejo na grobu je nespodobno že ves čas. Po pravilniku, ki ga je izdal minister Dimovski, se na grobu tega ne sme početi. To pomeni, da se že ves čas norčujejo iz celega sveta, drugo pa je seveda problem, da ravno na takšen način delajo norca iz mrtvih. Skratka, kažejo, da zanje ni nič sveto.” Na takšen način je nanje potrebno tudi gledati. Še eno vprašanje, ki se ponovno veže na grob pa je, če je tistih, nekaj več kot 40 žrtev, ki so bili katoliški vaščani, zakaj nimajo križa? To je dejansko ponovno norčevanje iz nečesa: gre za okupacijo nekega ozemlja v imenu neke ideologije, in ki jo uvažajo naprej. Oni nas želijo prepričati, da model, na katerem je spomenik postavljen in kjer se mrtve zlorablja za ideološko propagando, še kar naprej živi naprej.
“Ampak tega bo počasi konec, tudi biološko, predvsem pa kot v kulturnem in civilizacijskem smislu, če želimo postati normalni. Če bomo želeli postati “normalni”, bo moral tudi tudi “ateistični-komunistični” pokop, kot sramotenje mrtvih in ustrahovanje živih, bo moral izginiti.” Uvažajo nek model, kjer posameznik ni vreden nič. To, kar naj bi bil v tem spomeniku grob je dejansko ena “malo večja kanalizacijska cev”. In tja notri so nametali neznano količino posmrtnih ostankov. Že dalj časa prihaja do sodelovanja z ljudmi iz občine Železniki in Župnijo Železniki, da bi se ugotovilo koliko ljudi je tam v resnici pokopanih. Uradni pogrebni podatki govorijo, da je bilo v prvotnem grobu okoli 30 ljudi. Fenomen pa je po prepričanju Dežmana ta, da se je pred otvoritvijo tega spomenika pred desetletji, prekopalo mrtve iz groba, ki je bil na starem pokopališču pri stari cerkvi.
“In mi ne posedujemo dokumenta o prekopu. Se pravi, da so opravili pogreb, ne da bi za seboj pustili eno samo sled. In to je tisto premetavanje kosti, ki ga oni očitajo drugim, ki želijo mrtve pokopati. In Dražgoše se jim počasi spreminjajo v eno neznosno sramoto.” Gre za to, kaj so oni v mirnem času iz “svojih” mrtvih naredili. Za kakšen način temeljnega obreda gre. Vsaka civilizacija se namreč kaže v odnosu do mrtvih. In oni so povozili vsa pravila civiliziranega sveta v odnosu do mrtvih, celo do “svojih”, izbranih mrtvih. Na grobovih se gredo politično propagando, ob tem pa jih sploh ne briga za mrtve oziroma posmrtne ostanke. Vrh vsega pa skušajo ohranjati nek svet, ki je sramota. Z odnosom do mrtvih se kaže osebna kultura.
V pogovor starih, “zlajnanih” tem, ki nam jih skušajo vsiljevati, je treba vnesti nove teme, seveda počasi in strpno. Dežman je nekoč Repeta in Premka vprašal, če bi tudi na pogrebu svoje matere vpila, tulila in razgrajala. Gre za vojno napoved normalnosti. Gre za napoved okupacije. V preteklosti je bil v Dražgošah model praznovanja zelo enostaven: z ene strani se je po pobočju povzpela vojska, z druge strani Teritorialna obramba in s tretje strani policija. Dejansko pa je šlo za demonstracijo moči, v smislu, da če ne bo “po njihovo, bodo že videli, vam bomo že pokazali”. Na vrhu pa jih je čakal politični razred, ki je ostalim, torej “manj posvečenim”, pripovedoval, kaj je prav. “In to je igra, ki jo še vedno igrajo”.
Krek: Organizatorji se ne zavedajo, kako breme so prevzeli nase
Za zdravstveni vidik proslave pa nam je prestavil direktor NIJZ Milan Krek: “Če bodo striktno držali razdaljo, vsaj dva metra, imeli maske … je malo verjetnosti za okužbe. A kot stvari poznam, se rokujejo, se družijo itd. To so vse stvari, ki bi morale biti odpovedane.” V odloku vse piše glede razdalj, mask, glede prireditev na prostem itd. Če je organizator sposoben zadevo organizirati upoštevajoč te standarde, potem zadeva ni problematična. Če pa se ne bo ravnalo v skladu s standardi pa je krivda na strani organizatorja. Če bo organizator sledil odloku in bo delal tako kot v odloku piše, naj bi bilo v redu.
Težava pa je po mnenju direktorja NIJZ tudi v tem, da je bil v preteklosti nekajminuten stik precej varen, sedaj pa tudi to ne velja več. “Menim pa, da se organizatorji niti ne zavedajo, kako veliko breme so nase sprejeli.” Tudi na pohodu v Dražgoše ljudje običajno ravno ne ohranjajo medsebojne razdalje … Vsekakor je večje tveganje iti v Dražgoše, kot ostati doma v svojem mehurčku. Krek tudi upa, da bo organizator zahteval PCT, obenem pa priporoča vsem udeležencem, da se še samotestirajo, in da v primeru pozitivnega testa ostanejo doma. Na takšen način je mogoče zmanjšati tveganje, ki pa še vedno obstaja.
