Piše: G. B.
V teh dneh, odkar je v Kijev pripotoval odpravnik poslov na slovenskem veleposlaništvu Boštjan Lesjak, je v javnost pricurljala novica, da so morali slovensko zastavo, ki so jo izobesili na pokončnem drogu, sneti. In razlog? Prevelika podobnost z zastavo Ruske federacije, kar postane opazno še posebej v brezvetrju, če je zastava obešena na pokončnem drogu.
Seveda je bilo jasno, da bodo vsi tisti, ki jih je Janševa mirovna misija v Kijevu spravila v obup, to izkoristili. Češ, poglejte, koliko Ukrajincem V RESNICI pomeni domnevna slovenska »pomoč«. A pustimo pripombe obupanih slovenskih neoboljševikov, saj je moralo slovensko veleposlaništvo zastavo odstraniti iz čisto tehničnih razlogov, saj bi jo marsikdo lahko prehitro zamenjal z zastavo agresorja. Ukrajinske oblasti so torej ravnale preudarno in tu ni nobene posebne zarote.
Je pa zato dogodek znova sprožil debate o tem, ali nam državna zastava, kot jo imamo sedaj, morda vendarle povzroča velike težave v mednarodni politiki. V tridesetih letih od osamosvojitve smo se na slovensko zastavo že tako navadili, da bi zelo težko sprejeli kakršnokoli spremembo državnih simbolov. V preteklosti je bilo že kar nekaj ugibanj o tem, ali bi lahko zastavo kaj spremenili. Vendar konsenz o tem nikoli ni bil dosežen. Gre namreč za občutljivo temo, za katero je potrebna sprememba ustave, s tem pa dvotretinjska večina. A niti ta ne bi bila dovolj, kajti v takih primerih je potreben tudi ustavodajni referendum.
Tribarvnica izhaja iz 19. stoletja
Najprej nekaj osnovnih dejstev o slovenski tribarvnici. Slednja izhaja iz sredine 19. stoletja, ko je bila na Wolfovi ulici izobešena prva slovenska zastava, ki je za reprezentativni grb Slovencev imela grb dežele Kranjske. Barve grba so tudi določale barve zastave. Kot je znano, je komunistična oblast ta simbol prepovedala, češ da je »domobranski«. Je pa za kasnejšo SR Slovenijo uporabila enako tribarvnico, le da z rdečo zvezdo. Če so Hrvatje že kmalu po prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 dokaj hitro spremenili svoje državne simbole (decembra istega leta so sprejeli novo ustavo in s tem novo zastavo in grb), smo pri nas oklevali praktično do zadnjega. Šele tik pred osamosvojitvijo, tako rekoč v hudi časovni stiski, je Skupščina RS sprejela amandmaje k stari republiški ustavi. Tribarvnica je ostala, zvezdo pa je zamenjal grb levo zgoraj. Grb, ki ga je zasnoval Marko Pogačnik, seveda ni bil v skladu s heraldičnimi pravili, vendar se je pač mudilo in treba je bilo sprejeti odločitev, ki bi dobila potrebno večino. V dveh dneh so morali tako sešiti prve zastave, tudi tisto veliko, ki je bila nato dvignjena na Trgu republike (pa še tista je bila rezervna, ki naj bi jo prinesel smučar Boris Strel). Seveda je treba spomniti, da je to slovenska državna zastava, medtem ko naj bi bila nacionalna zastava brez grba, torej čisti ekvivalent ruski zastavi. Prav zato se takšne zastave pri nas v praksi ne uporabljajo. Morda smo katero od njih zasledili v času osamosvojitve (ko še ni bilo nove državne zastave, s staro socialistično pa se nismo mogli identificirati). Takšna je bila denimo obešena pri Prešenovem spomeniku v Ljubljani, pa na vrhu Triglava (posnetek s Triglava je bil premierno predvajan na dan javne razglasitve osamosvojitve, tj. 26. junija 1991).
Sprememba, ki terja ogromno razmisleka
Kot že rečeno, so se vsi dosedanji poskusi spremembe slovenske zastave končali brez uspeha. Predlogi, ki so npr. prišli na razpis leta 2003, so bili morda v nekem smislu oblikovni dosežki, ampak nikakor niso mogli zajeti niti osnov heraldike, kaj šele pristnega odnosa do nečesa, kar naj bi bil državni simbol. Pravniki vedo povedati, da za spremembo državnih simbolov še toliko bolj velja to, kar sicer velja za vsako spremembo ustave: spreminjalo naj bi se jo »s tresočo roko«. To pomeni, da si preveč revolucionarnih sprememb na tem področju ne smemo privoščiti, pač pa izhajati iz tega, kar že imamo. Za marsikoga bi bilo dovolj že to, da bi bil grb heraldično usklajen in postavljen na sredino zastave, saj bi to lahko rešilo številne sitnosti (menjave dokumentov, itd.). Že v devetdesetih letih je Zmago pl. Jelinčič predstavil več predlogov zastave in grba, kar je bilo vezano na grbe zgodovinskih slovenskih dežel. No, marsikdo se bo ob tem spomnil tudi na ostre polemike zaradi dejstva, da se je ob predsedovanju Slovenije EU uporabljal tudi karantanski panter, ki se je prav tako pojavljal kot možen simbol slovenske države. V času samega predsedovanja se v to nihče ni vtikal. Slovenci smo sicer »na zalogi« imeli tudi knežji kamen, ki pa ga zelo ljubosumno čuvajo Avstrijci (je pa to simbol koroških Slovencev) ter karantanski klobuk, pa tudi lipov list, ki se je pojavljal kot simbol, ki je bil v osemdesetih letih sprva oblikovni dodatek velike turistične akcije (»Slovenija, moja dežela«), ki je zaradi razmer v razpadajoči Jugoslaviji hitro dobila politični značaj. Tudi neuradna valuta Slovenije se je takrat imenovala »lipa«, vendar je šlo za vrednostni papir in ne pravi denar.
Triglav kot simbol slovenstva
Zakaj je torej Skupščina RS ob spremembi simbolov 24. junija 1991 – ob sicer močnem odporu tedanje opozicije, ki so jo sestavljali SDP (sedaj SD), LDS in socialisti (SZDL) – vztrajala pri Triglavu kot osrednjem simbolu novega grba, ob tem, da je bil to tudi osrednji lik starega, socialističnega grba, ki je bil stilska kopija sovjetskega grba? Triglav, najvišji slovenski vrh, se je kot simbol slovenstva začel pojavljati že v 19. stoletju, ko ga je za simbolično ceno odkupil župnik ter narodni buditelj Jakob Aljaž (več TUKAJ). Kasneje ga je posvojila tudi OF, saj je bil ob internacionalnih komunističnih simbolih (rdeča zvezda, srp in kladivo) edini res slovenski simbol. Leta 1988 ga je posvojila tudi slovenska pomlad (spomnimo se lika Triglava s črkama JJ ob zborovanju v podporo četverici). Triglav je s tem ostal simbol, ki združuje Slovence ne glede na politično pripadnost. Kak drug simbol bi zaradi dolgotrajne indoktrinacije verjetno sprožil odpor. Osnovna simbolna postavitev sedanjega grba torej ni zgrešena – tri »celjske« zvezdice spominjajo na srednjeveške tvorce temeljev slovenske državnosti, namreč Celjske grofe. Videti je, da kljub pregovorni levičarski alergiji na srednji vek in fevdalizem niso posebej moteče. Tudi zato bi bil grb potreben le heraldičnih izboljšav ter njegov pomik na vidno polje.
Kaj storiti z barvami zastave?
Drugo vprašanje pa je, ali vztrajati pri slovenski tribarvnici, kot jo poznamo sedaj in zelo spominja na rusko in slovaško zastavo (slednja ima dobro viden slovaški grb). Razporeditev barv, kot jo imamo sedaj, je zaradi podobnosti z zastavama dveh držav, od katerih je ena sedaj s statusom agresorja, res nekoliko neprijetna. V preteklosti so se že pojavljali predlogi, da bi bile barve postavljene »na počez« (tako kot npr. pri francoski zastavi) ali poševno. Idealne rešitve tu ni – kakorkoli se obrneš, rit bo vedno zadaj. Ena od možnosti je tudi zastava brez grba, kjer bi modra barva tvorila lik Triglava. Obstajajo še različice, ki vsebujejo zgolj dve barvi (modra in bela), tako kot imata npr. Poljska in Ukrajina dvobarvno zastavo. Ali pa zamenjava spodnjega rdečega polja z belo barvo.
Skratka, možnosti je seveda veliko, a ključna je identifikacija naroda z zastavo, kar ni enostavno, saj je potrebno upoštevati zgodovinske, politične in psihološke zakonitosti. Zastava ni potrošno blago, ki bi jo lahko spreminjali kadarkoli. Zato je potrebno o vsem tem temeljito razmisliti in opraviti posvetovanja.
