Piše: Gašper Blažič
Čas, ko praznujemo največji krščanski praznik veliko noč, je priložnost za poglobitev vere. Zato smo se pogovarjali z župnikom v Senovem Janezom Turinekom, ki bo letos zaznamoval 18 let svojega duhovniškega poklica. Z velikim veseljem se je odzval na naše povabilo na intervju.
Janez Turinek se je rodil leta 1977, doma je iz župnije Šoštanj. Kmalu po vstopu v semenišče je blizu svojega doma doživel hudo prometno nesrečo (v avto, v katerem je bil, je trčila lokomotiva) in po čudežu ostal nepoškodovan. Leta 2003 je bil posvečen v duhovnika, po kaplanski službi v Brestanici je nekaj časa upravljal župniji Artiče in Sromlje blizu Brežic. Po krajšem bivanju v Parizu je nekaj časa deloval v župnijah Vransko in Petrovče, zadnja leta pa je župnijski upravitelj župnij Senovo in Koprivnica v celjski škofiji. Na instagramu in FB je podpisan kot Bohorski orel, zelo je ponosen na svojega krstnega zavetnika sv. Janeza, apostola in evangelista, saj je tisti učenec, ki mu je Jezus še posebej zaupal in mu je na veliki petek s križa zaupal svojo mamo Marijo v varstvo.
DEMOKRACIJA: Petega marca je Škofija Celje po dveh letih in pol čakanja dobila novega škofa. Ste težko pričakali to novico?
TURINEK: Izmolili smo si ga. Nuncijevo vabilo k molitvi za novega škofa na območju Posavja, je še posebej v letu pandemije padlo na plodna tla. Ena od molivk, Marta, ki je novoimenovanega škofa Maksimilijana pred leti gostila v svoji Betaniji, je sredi tega molitvenega vrenja v duhu svetosti prestopila prag večnosti. Naj se po njeni priprošnji tudi v njeni novomeški škofiji zgodi podoben čudež.
DEMOKRACIJA: Na škofijski sedež prihaja profesor Svetega pisma. Je morda to posebno znamenje časa?
TURINEK: Novi celjski škof je predvsem znamenje božje previdnosti. Božja beseda je luč za njegove oči, med za njegova usta in veselje za njegovo srce (prim. Ps 19,9; 119,103.111) … Vrh vsega pa je tudi odličen ekseget misli papeža Frančiška, ki ga mnogi kristjani, celo duhovniki težko razumejo ali pa ga niti nočejo razumeti, saj jih Frančiškov model Cerkve meče iz tira, ker jim predstavlja dinamično Cerkev, ki ne deluje več po principu, kakor je bil v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. Tako kot je prinesel spremembe v dojemanju vesoljne Cerkve papež Frančišek, pričakujemo, da jih bo na podoben način prinesel škof Maksimilijan v celjsko škofijo.
DEMOKRACIJA: Navsezadnje je to leto papež Frančišek razglasil za leto družine in leto sv. Jožefa. Verjetno se tudi kot duhovnik najdete v liku Jezusovega rejnika in Marijinega moža?
TURINEK: Gotovo si vsak duhovnik išče motivacijo za svoj poklic pri sv. Jožefu. Sploh pa morajo biti duhovniki, ki jim sveti Jožef predstavlja njihovega krstnega zavetnika, letos prav prerojeni. Sam imam v Jožefovem letu eno samo skromno željo, da bi kot duhovnik lahko prvič krstil kakšnega otroka, ki so mu starši nadeli ime Jože ali Jožef ali Pepi. Pri Judih je izrecna pravica očeta, da izbere ime novorojencu. Morda ne bi bilo slabo razmišljati, da si slovenski očetje vsaj za to leto izborijo to pravico, potem še lahko upamo, da se bo iz zibelk slišal otroški jok kakšnega Jožka. Lahko mirno rečem, da so Jožeti, ki so del moje družbe, vsi po vrsti možakarji na mestu. Sploh so pa vse moje prijateljice z imenom Jožica same izjemne ženske. Če se na Slovenskem ne bodo več po družinah rojevali Jožeti, se bodo pa Jusufi, gre namreč za eno in isto ime. Sv. Jožef si bo tako ali drugače izboril imenjake.
DEMOKRACIJA: Že kar nekaj let delujete v Senovem, ki je sicer tradicionalno rudarsko-delavski kraj. Vam oznanjevanje v tem okolju prinaša posebne izzive?
TURINEK: Če pogledamo v prihodnost, na Senovem vidim inštitut za lesarstvo: na območju sedanje rudniške separacije stoji prva škofijska poklicna srednja šola na Slovenskem, poleg nje žaga za les in na koncu velika mizarska delavnica sv. Jožefa. Denar za ta vizionarski načrt že obstaja, vendar slovenski investitor iz tujine pravi, da dokler se bo glavna ulica v kraju imenovala po največjem morilcu jugoslovanskih narodov, po slovenskem zlatem teletu, tako dolgo ne bo investiral v senovsko kotlino. Res! Senovo je bil nekoč rudarski kraj, ampak od rudnika je tako ostala še samo silhueta rudniškega jaška, ki jo predstavlja zvonik domače župnijske cerkve Vstalega Odrešenika. Rudnik so po mnenju domačinov politično po krivici zaprli, čeprav je rjavi premog veliko kvalitetnejši od velenjskega lignita, in za peščico je celo rudnik v zapiranju postal zlata jama, narodu pa so pustili Tita, s katerim se žal ne da nič namazati na kruh. Posledično je Senovo tretji največji kraj v celjski škofiji po številu prejemnikov pomoči predvsem v obliki hrane, ki jo pomoči potrebni prejemajo na Župnijski Karitas Senovo. Na tem področju je župnija najbolj živa in dejavna.
Če aktualiziramo še veličastno preteklost: letos župnija Senovo obhaja jubilejno leto Janeza Nanuta, prvega senovskega župnika, graditelja cerkve Vstalega Odrešenika na Senovem. Mineva deset let, odkar je ta častni krajan Senovega prestopil prag večnega življenja. Njegov najznamenitejši citat se glasi: »Kristus, zmagal si, Cerkev stoji!«
Ker je rudarska duša izredno dojemljiva za Kristusov evangelij, še posebej ko ob nedeljah odloži delo in posveti Gospodov dan, lahko rečem, da je senovska župnija ena bogatejših po človeški plati, saj med župljani vlada nekakšno pravilo: Če mi ne moreš pomagati, me pusti vsaj pri miru!
DEMOKRACIIJA: Kaj pa to, da sami velikokrat pišete tudi o političnih temah? Verjetno mora to nekoga zelo motiti …
TURINEK: Slovenija je menda demokratična država. Če je sv. Jožef mož beseda, pojem poštenosti, pravičnosti in resnicoljubnosti, je Pepi iz Kumrovca njegovo pravo nasprotje: Malo kradi, malo laži, dobro živi! To sta dva tako zelo različna in popolnoma nekompatibilna operacijska sistema. Slovenci smo prehodili točno tri četrtine poti proti Obljubljeni deželi. Mineva namreč 30 let, odkar se je Slovenija odcepila in zavedno zapustila ječo narodov, Jugoslavijo. Kljub pretvarjanju in zavisti, ki sta slovenska nacionalna športa, se vendar neizbežno približuje čas, ko bo presekan gordijski vozel zlagane preteklosti − kot sinajski Mojzes ni prizanesel zlatemu teletu, tudi triglavski Mojzes žal ne bo prizanesel titoističnim bronastim teletom. Zaradi spoštovanja do institucije Ustavnega sodišča Republike Slovenije si ne bom dovolil komentirati njegovih razsodb. Odločitev tega sodišča, da se začasno zadrži sprememba imena Titove ceste v Radencih, pa je dejstvo, da se tudi na ustavnem sodišču zavedajo, da se bo prej ali slej zgodil domino efekt po vsej državi. Četudi bi občina Radenci podarila 20 velikih kamnov za pet novih napisov po kraško-goriških serpentinah, bo Tita počasi vzel hudič. Prvi člen Ustave RS se namreč glasi: Slovenija je demokratična država. Vztrajanje pri Titovih cestah, trgih in ulicah pa ni niti d od demokracije.
DEMOKRACIJA: V župnišču v Senovem ste uredili tudi Paviljon sočutja. Kakšno sporočilo ima?
TURINEK: Gre za terapevtski prostor, ki pomaga osvobajati »homo sovieticusa« od čustvene antipatije do trpljenja nedolžnih, v tem primeru še posebej žensk, v mnogih primerih celo otrok – gre za popolnoma slovensko različico spletenih kitk rova sv. Barbare. »Homo sovieticusa« najprej pritegne pogled na upodobljeno velikonočno jagnje, nato pa še okrog njega izpisana imena 180 mučenk, Slovenk. Posledično začenjajo v zavedanju »homo sovieticusa« padati z glave avreole tako imenovanim narodnim herojem, ki so še do včeraj bili nedotakljivi. Vznemirljiv pa je napis pod imeni: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili« (Mt 5,11). Paviljon je nastal na pobudo papeža Frančiška v izrednem svetem letu »Božjega usmiljenja«, ko je povabil vse narode sveta, da naredijo korak naprej v prizadevanju za spravo s preteklostjo. Nastal je mini Yad vashem, ki ima sporočilo za preteklost, sedanjost in prihodnost in je parafraza božjega posredovanja na gori Morija: »Ne izteguj roke na deklico« (prim. 1 Mz 22,12)! To pomeni, da moramo ženske varovat kot narod, ne pa jih ubijati, da jih moramo obvarovat kirurških nožev, ki izvajajo splave, in postati varuhi življenja.
DEMOKRACIJA: Zagotovo je ta projekt na poseben način posvečen zamolčanim žrtvam komunističnega genocida. Pa vendar, velika noč sporoča, da bomo nekega dne vsi vstali iz kraljestva smrti.
TURINEK: Čustvena inteligenca vsakega naroda se meri tudi po empatiji, ki jo ima do nedolžnih žrtev, ki so položene na oltar domovine. Za velikim petkom slovenskega naroda prihaja velika noč: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Pravica do imena je osnovna človekova pravica. »Dali ti bodo novo ime, ki ga bodo določila GOSPODOVA usta« (Iz 62,2). Ta paviljon sočutja prebuja žene današnjega časa, da gredo pogumno proti praznim grobovom, da so prve priče vstajenja od mrtvih.
DEMOKRACIJA: Da bi veliko noč res lahko pristno doživeli, pa je potreben postni čas. Kako ste ga preživeli?
TURINEK: Letošnji post sem preživel ob smrtni postelji svojega očeta. Večkrat sem pokleknil pred njegovo posteljo, ga uro ali dve držal za roko in molil rožni venec. Njegova bolniška soba je postala moja kapela, on sam pa Križani Gospod. Na praznik sv. Jožefa sem položil v njegove roke križ iz oljčnega lesa in mu zapel Slomškovo pesem Kraljevo znam’nje, 3. kitico: O križ smrtni postelji, prijatelj naš edini, na grobu pot nam kažeš ti k nebeški domovini. Ko se je praznik Gospodovega oznanjenja prevesil v nov dan, je zatisnil oči zemeljskemu življenju. Dober boj je izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mu je pripravljen venec pravičnosti, ki mu ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik (prim. 2 Tim 4,7).
DEMOKRACIJA: Kako sicer v luči krščanstva gledate na koronakrizo?
TURINEK: Čas pandemije je stresni test, ko kristjani ozavestimo, kaj smo, zakaj smo tukaj in kam gremo, da se osredotočimo na bistveno. V tem času imamo še večjo priložnost, da smo »sol zemlje in luč sveta« (prim. Mt 5,13). Marsikje je Cerkev postala podobna Jairovi hčeri, ko mislimo, da je umrla, toda ona spi in Jezus ji pravi: »Talita kum« (Mr 5,41)!
DEMOKRACIJA: Kje so po vaše največje neizkoriščene rezerve v Cerkvi?
TURINEK: Pred desetletjem, ko so vsi cerkveni predstojniki kar naprej ponavljali besedi »nova evangelizacija«, mi je nekdo rekel: evangelizirajte internet, zasujte svetovni splet z evangelijem. Takrat je večina stanovskih kolegov govorila, da je že to preveč, kar obstaja, ker so otroci in mladina že tako vsi preveč na telefonih in računalnikih. Danes ugotavljamo, da če jim mi ne bomo dali jesti digitalne duhovne hrane evangelija (prim. Mt 14,16), jim jo bo dal nekdo drug, in tista druga hrana je lahko tudi nezdrava, celo škodljiva ali sploh strupena. Če bi samo prevajali evangeljske vsebine iz drugih jezikov, potem lahko še samo to delamo, ker kvalitetne digitalne duhovne hrane imajo večji narodi na zelo visoki ravni na pretek. Digitalna Cerkev je žal prihodnost, pa če se strinjamo ali ne. Bogu hvala za Martina Goloba in Mitjo Markoviča ter druge duhovnike, redovnice in redovnike, ki vsak dan prek ekranov evangelizirajo lačno Božje ljudstvo. Če je Slomšek s somišljeniki ustanovil knjižno založbo Mohorjeva družba, ki praznuje zavidljivih 170 let obstoja, potem je čas, da se ustanovi še medijska hiša Fortunatova družba, ki bo izdelovala digitalne vsebine vere.
DEMOKRACIJA: Je med katoličani po vaše še vedno preveč oportunizma in boječnosti?
TURINEK: Oportunizem je izraz klečeplazenja pred modnimi trendi tega sveta. Precej nejevoljen sem vsakokrat, ko zagledam mavrično zastavo v katoliških medijih ali knjigah, še posebej v tistih, ki so namenjene najmlajšim, npr. v knjigi Silvia Colomba Papež se predstavi mladim. Kaj v tej knjigi dela mavrična zastava pod papeževimi nogami na prvi strani, ne vem. Morda pomeni vatikanski ne! blagoslavljanju gejevskih parov.
Boječnost kristjanov pa je še vedno posledica hudih jam in Kočevskega roga … Ni se še našel slovenski škof, ki bi kristjane na veliki petek pozval, da molijo križev pot na grobovih mučencev slovenskega rodomora, razen morda prekmurski škof Peter, ki ima zgledno izdelan križev pot mučenca Danijela Halasa. »Kamni, ki so jih zidarji zavrgli, so postali vogalni kamni Cerkve« (prim. Mr 12,10).
DEMOKRACIJA: Navsezadnje je velika noč praznik upanja in novega življenja. V okoliščinah, zaznamovanih s hudo medijsko histerijo, je to težko začutiti. Kaj bi sporočili bralkam in bralcem Demokracije pred veliko nočjo?
TURINEK: Na veliko soboto, 3. aprila 2021, v mraku prižgite velikonočno svečo in jo položite na okno ter na glas izgovarjajte besede: »Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi, njemu slava in oblast vekomaj. Amen. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«
