Nekdanjega ustavnega sodnika, zdaj pa vrhovnega sodnika Jana Zobca smo vprašali ali sovražni govor obstaja, pa tudi o obsodbi sodnika Zvjezdana Radonjića s strani komisije za etiko in integriteto Sodnega sveta RS, ker je Radonjić ob izreku sodbe izpostavil nedovoljene pritiske nanj.
Zdi se, da mediji vseskozi uperjajo prst v tiste, ki so nenaklonjeni aktualni vladni politiki in političnim ciljem skrajne levice. Termin “sovražni govor” uporabljajo izključno v povezavi s politično opozicijo in njenimi predstavniki. Po drugi strani pa smo priča nenehnim provokacijam z rdečo zvezdo, partizanskim pozdravom, omalovaževanjem povojnih pobojev in tudi omalovaževanjem krivic, ki jih je socialistična diktatura povzročala velikemu številu ljudi vse do konca. Ali ni tudi pristransko poročanje o sovražnem govoru neke vrste sovražni govor? Ima namreč občuten vpliv na javno mnenje in pri državljanih vzbuja negativna čustva, ki ne temeljijo na dejstvih, temveč na podpihovanju nestrpnosti do drugače politično mislečih. Seveda pri tem mislimo na “sovražni govor” v najširšem smislu besede, takšnem, kot ga skuša interpretirati levica za svoje politične potrebe.
Sovražni govor, če bo kot institut uzakonjen, kar pomeni, taka svoboda izražanja, ki je žaljiva, nestrpna, ne glede na to, kakšne posledice povzroča, potem, ko je izgovorjena, je dvorezen nož. Sovražni govor bo tako udaril po levih, kot po desnih in sredinski, komurkoli. Pristransko poročanje o sovražnem govoru je le pristransko, ni sovražno, nestrpno, žaljivo. Če pa bi bilo tako, pa bi lahko govorili o sovražnem govoru. Hvala Bogu, ta institut v slovenskem pravu še ne obstaja – v obliki kot si ga nekateri zamišljajo in kot bi ga želeli imeti. Sovražni govor sam po sebi, ne glede na to, kakšne so njegove posledice, zaenkrat še ni kaznivo dejanje.
Kako komentirate izjavo sodnika Zvjezdana Radonjića, ki se je odzval na sklep Sodnega sveta RS: »Sodni svet je politični komisariat! A ne privolim v kompromis zakritja pod preprogo, odšli bodo oni ali jaz!« Spomnimo. Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta RS je sodnika okrožnega sodišča Zvjezdana Radonjića obsodila, ker je ob izreku sodbe izpostavil nedovoljene pritiske nanj.
Omejena komisija je zelo problematična,je zelo sporen organ. Presoja etičnost ravnanja sodnikov, pri čemer se zelo hitro lahko zaplete v sojenje temu sodniku, v diskreditacije tega sodnika, načelna mnenja, ki jih ob tem izreka, bi morala biti anonimizirana. Tu pa vsi vemo, za koga gre, na koga se nanaša in to je že prva nevarnost. Druga nevarnost je poroznost, fluidnost teh etičnih norm, da ne govorim o postopku, ki ne zagotavlja temeljnih procesnih garancij poštenega postopka. Te sodbe etične komisije so tudi neobrazložene, so tako rekoč enostavčne, zoper njih ni pritožbe. Sporna je že sama vhodna legitimnost etične komisije. Ko vse to seštejemo, mislim, da bi bilo bolje, če te komisije ne bi bilo. Ta komisija je bila ustanovljena na priporočilo Greca, skupine držav proti korupciji, in sicer, na priporočilo za preprečevanje korupcije pri sodnikih in tožilcih. Zdaj pa se tu preganja sodnike, ki na korupcijo opozarjajo. Bojim se, da se ta komisija uporablja v nasprotni namen kot je tisti, zaradi katerega je bila ustanovljena.
