Piše: J.S.
Romana L. rada teče, ukvarja se s športom. Med epidemijo se je mož cepil, ona pa ne. Oktobra sta se oba okužila, svoje izkušnje je delila na svojem Facebook profilu.
To je njena zgodba.
»Vsi veste, da sem distancirana od Corone in od vsega tega sranja, imam svoje mnenje o tem in ga ne rabim razlagat in pojasnjevat nikomur. Enako dopuščam vsem ostalim, vsak se odloča zase.
Potem je prišel torek, 19.10. ko so se stvari začele iz ure v uro drastično spreminjat. Bolečine po celem telesu, kašelj, glavobol, slabo počutje, naredim test, negtiven, uh, odleže, mejbi samo navadna gripa, kak dan poležavanja, čajev, pa bo okj. No, ne…zadeva se vleče in stopnjuje, cepam teste, vse negativno, v četrtek se slabo počuti tudi mož, v petek se komaj še privlečeva domov. Testiram oba. COVID! OBA! PCR TESTA DOKONČNO POTRDITA ZADEVO COVID! V soboto že brez vonja in okusa, v nedeljo komaj še kaj pojem, na vse dosedanje simptome, dobim še hude slabosti in glavobol. Samo ležim še. Moj lubi se dobro drži, 2x cepljen z Moderno vsaj nima slabosti in glavobolov. Tako brez hrane, vsak dan slabša se prebijeva do torka, ki sva ga skoraj v celoti prespala. Po enajsti zvečer se odpravim pod tuš v upanju da bo kaj bolje, pustim vrata kopalnice priprta, spustim vodo, vstopim da me oblije topel curek vode, ko se mi naenkrat zamaje vse pred očmi. Hlastam za zrakom, zaprem vodo, gledam, tipam, ne dojemam, stopim ven iz kabine in zarjovem, ja ZARJOVEM v tišino: SREČO… REŠILCAAAA…. NEEE MOREM DIHAAAT….vse se maje, ZATULIM ŠE ENKRAT: REŠILCAAAA, NE MOREM DIHAT!! Potem začnem padat..se lovit z rokami….nič ne dosežem…vse gre v prazno….nato tema….in tišina….ne občutim pristanka na hladnih tleh domače kopalnice. Od tu, do prihoda reševalcev se ne spominjam ničesar. Vem samo to, da me je moj zlati mož vrnil nazaj v življenje. Oblekel, prestavil v dnevno sobo in me predal reševalcem. Sreda, 27.10., 25.rojstni dan moje prvorojenke, dan ko sem ob 1:04 zjutraj sprejeta na Golniku z diagnozo virusno dokazan COVID 19 z obojestransko pljučnico in akutno respiratorno odpovedjo.
Sem slaba, na cevkah, ne diham sama, dvig iz postelje do WCja ob postelji je napornejši od vzpona na Triglav, ampak….ob vseh teh angelih v modrem, ki jim vidim samo oči, tiste tople oči in stisk roke pa čeprav v rokavicah, ki požrtvovalno po 12h skupaj dajejo dušo in srce za nas, utrujeni, izmučeni……ob njih se počutim strašno lepo in tako zelo varno.
Dnevi so tekli, eni boljši, drugi slabši, še sem se dušila ponoči, nisem še dihala sama, strah je prisoten, ampak zdravnica mi je povedala, da me bosta moje močno zdravo športno telo in velika volja do življenja hitro pozdravila. V petek se odloči, da poizkusiva 24h brez kisika, tudi ponoči, potem grem lahko domov. Uspelo mi je in od včeraj popoldan sem doma, pri mojih najdražjih. SREČNA!
Pljuča so šibka, kašelj ostaja, ampak to bom počasi in sproti okrepila z vajami. Imam nočne more torkovega večera, težke veke bedijo ponoči in mi ne pustijo spati, pljučna krila so še rahlo priprta….zato dajem zdej to tukaj ven, če mi bo lažje.
Moram se zahvalit javno možu za to kar je naredil zame, punčkama mojima za filmcke in slike od doma, vsem mojim najbližjim in vsem vam prijateljčki, ki ste me zasuvali s pošto in z besedami zmogla boš, borka si, ti se ne predaš, ti si sonce ki nam mahaš z vrha hriba, itd itd….vsakemu od vas iskrena hvala iz srca.
Nikogar nočem strašit, nisem pa pričakovala kot zdrava ženska pri 52.ih, brez kakršnihkoli zdravil, da se mi lahko kaj takega zgodi. Kdo je ta hudič prekleti, ki je prišel nad nas ljudi in povzroča toliko gorja? In s kakšno pravico nas tlači k tlom?? Kdo ga bo ustavil? Nihče od nas si ne želi več tega, je tako?
Lepo smo živeli…
Nismo znali ceniti tega?
Tole ni zgodba…..
To je življenje…….
RADA VAS IMAM NEIZMERNO«
