Piše: Gašper Blažič
Ali se bo uresničil scenarij, da bo predsednica SD in zunanja ministrica Tanja Fajon po junijskih volitvah evropskih poslancev pristala v ekipi evropskih komisarjev? To bi bila zanjo rešilna bilka in časten izhod iz zamotanega položaja.
Dogajanje v preteklem tednu je pokazalo povsem oslabljeno SD, v kateri je predsednica stranke Tanja Fajon dejansko šibka figura vlade in koalicije. Že kongres stranke oktobra 2022 je napovedoval ta trend, čeprav je bilo sprva videti, da se stranka ponosnih naslednikov ZKS kljub bizarnim potezam, kot je klanjanje kipu Borisa Kidriča, krepi. Vendar je bil to samo zunanji vtis, ki je zbledel, ko je Klemen Žibert, glavni tajnik SD, prejšnji teden odstopil s funkcije in članom stranke napisal precej čustveno obarvano pismo, v katerem je namignil, da ne zdrži več pritiska.
Z Levstikove na Nazorjevo
Kot je znano, je funkcija glavnega tajnika SD v nasprotju z nekaterimi drugimi strankami voljena funkcija. Klemen Žibert jo je prevzel oktobra 2022, ko je na kongresu nasledil Dejana Levaniča, slednji pa se za nov mandat tajnika ni več potegoval. Kot je znano, je bila Tanja Fajon takrat potrjena za nov predsedniški mandat, vendar brez protikandidata, saj se poslanec Jani Prednik, ki so ga omenjali kot najverjetnejšega kandidata, ni spustil v tekmo. Nasploh je bilo čutiti precej razočaranja, da ima SD v tem mandatu samo šest poslancev. No, kljub temu je nekaj mesecev po kongresu sledila selitev strankinega »centralnega komiteja« iz razvpite Moskovičeve vile v nove prostore na Nazorjevi ulici v Ljubljani, v t. i. Prostor soodločanja, kar naj bi bila Žibertova zasluga, a vprašanje je, za kakšno ceno. Žibert je namreč na kongresu napovedal saniranje dolgov, a selitev ob dejstvu, da je SD obdržala Moskovičevo vilo na Levstikovi (seveda je potrebna prenove), gotovo ni v prid finančni stabilizaciji SD. V zvezi s tem smo na sedež SD poslali novinarsko vprašanje, a odgovora na to (še) nismo prejeli. Je pa v novogradnji, kjer ima SD svoj sedež, več poslovnih prostorov. Šlo naj bi za poslovni najem, medtem ko naj bi na starem sedežu SD deloval Inštitut 1. maj. Tako da povezave med tem najemom in kupčijo s podrtijo, ki naj bi bila sodna stavba na Litijski 51, gotovo obstajajo, vendar je imela SD tu smolo, ker se je ministrica Dominika Švarc Pipan očitno zelo hitro odrekla svoji stranki ter ji ob podpori premierja Roberta Goloba in »stricev« naložila odgovornost, ki bi jo morala nositi sama. Prevzela je sicer »objektivno odgovornost«, vendar pa ji je Golob prejšnji teden ob napovedi, da sprejema njen odstop, dal (najmanj) teden dni časa, da se kakor raziščejo okoliščine spornega nakupa. Ta naloga naj bi pripadla kar ministrici, ki je sporen posel podpisala s podporo vlade. Ali ne zveni to podobno, kot če bi lisice preiskovale, kdo je oplenil kurnik?
SD prevzema nalogo predpražnika, v katerega si »svobodnjaki« brišejo umazane čevlje.
Ko se vnuk Jankovićeve zaupnice srečuje z Isajlovićem
Kakorkoli že, očitno ima zgodba nekoliko daljšo brado, kot smo mislili doslej. Klemen Žibert namreč ni kdorkoli, saj se je že v času, ko je premierski stolček zasedala Alenka Bratušek, pojavljal kot član njenega kabineta in se »čisto po naključju« sešel z lobistom Dragom Isajlovićem, ki je bil leta 1988 kot eden od operativcev SDV vpleten v udbovski projekt aretacije Janeza Janše in Davida Tasiča ter njune izročitve jugoarmadi. Ker je bilo srečanje s pomembnim lobistom in operativcem globoke države vendarle prehud zalogaj, so Žiberta premestili k tedanji ministrici za delo Anji Kopač Mrak, kasneje pa je postal sekretar ljubljanskega mestnega odbora SD, od koder se je nato zavihtel na funkcijo glavnega tajnika SD. Vendar pa ima »pravi« družinski izvor in sploh ni naključje, da je kot predstavnik »konkurenčne« SD pristal v kabinetu tedanje vidne članice (in kratek čas predsednice) Pozitivne Slovenije, kjer se je na njen vrh nato spet vrnil Zoran Janković in stranko potopil, medtem ko se je Bratuškova v naslednjih letih »presvaljkala« prek svoje stranke SAB/Zavezništvo h Gibanju Svoboda. Klemen Žibert je vnuk Julke Žibert (rojene leta 1938), najstarejše med ljubljanskimi mestnimi svetniki Liste Zorana Jankovića in aktivne članice Zveze združenj borcev za vrednote NOB, nekdanje direktorice PTT in v osemdesetih tudi predsednice republiškega komiteja za promet in zveze v času, ko je Izvršni svet SR Slovenije vodil razvpiti Janez Zemljarič, pred tem šef Udbe. Zato ne preseneča, da se je udeležila Zemljaričevega pogreba. No, v njenem življenjepisu, ki je objavljen na spletni strani Mestne občine Ljubljana, je zapisanih nekaj cvetk, češ da je bila v osemdesetih letih tudi nepoklicna podpredsednica skupščine MOL (ki takrat kot institucija sploh še ni obstajala, obstajala je skupščina mesta Ljubljane, ki je bila sestavljena iz petih občin). Sicer pa se je Julka Žibert spet »čisto po naključju« pojavila ob Jankoviću in Dominiki Švarc Pipan 9. maja lani, ko sta se objemala na borčevski proslavi.
Je bil Klemen Žibert za »strice« premajhna riba kljub »pravemu« družinskemu izvoru?
Svobodnjaki jih režejo kot salamo
A zakaj se kljub sicer odlični pozicioniranosti »padlega sekretarja« Klemena Žiberta v partijsko-družinskem sistemu »vrtljivih vrat« račun ni izšel? Je bil posel izpeljan preveč amatersko? Kakorkoli že, omrežjem je v dilemi, koga žrtvovati in koga reševati, očitno kapnilo, da je bolje potopiti SD in rešiti ne samo Dominiko Švarc Pipan, ampak tudi premierja Goloba in njegovo stranko, ki v spornem poslu tudi nosi del odgovornosti, ter pripraviti teren za rezervno »levo« stranko, ki bi pobrala ostanke SD in Levice. Prav tako se pripravlja teren za morebitno politično angažiranje Aleksandra Čeferina, ko mu bo potekel mandat predsednika Uefe. Botri pa za zdaj čakajo, ali bo Fajonova padla, saj naj bi že Matjaž Nemec iz Bruslja preizkušal »odgovorno ravnanje« vodstva SD, Milan Kučan pa naj bi – ob drugem vplivnežu Gregorju Golobiču − na predsedniško mesto skušal spraviti drugega evroposlanca iz vrst SD Milana Brgleza, ki je podobno kot Švarc Pipanova praktično podtaknjenec, saj je v SD pribežal iz (Cerarjeve) SMC, češ, če boste postavili naše kadre na vrh stranke, vas pustimo pri miru. S tem se dejansko potrjuje, da centri odločanja tranzicijske levice niso stranke, pač pa vplivni gremiji globoke države. Tudi zato skušajo sedaj »pokriti« državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje, Kardeljevega vnuka in nekdanjega evroposlanca Igorja Šoltesa. In kar je najpomembnejše: ta čas ima SD eno ministrsko mesto v vladi manj, saj je Švarc Pipanova z eno nogo že v Gibanju Svoboda (tako je tik pred imenovanjem vlade storila Emilija Stojmenova Duh) in nobenega zagotovila ni, da bodo naslednika Švarc Pipanove res izbrali v SD. Ko se je namreč Fajonova prejšnji teden po famozni tiskovni konferenci, ko je priznala velike težave v stranki, sešla z Golobom, je sporočila, da volja po nadaljnjem sodelovanju v koaliciji vendarle obstaja. A kaj ko je Golob napovedal, da bi utegnil za nekaj časa kar sam prevzeti vodenje ministrstva za pravosodje, tako kot je že vodil zdravstveni resor − v posmeh ne samo SD, ampak zdravi pameti. SD tako prevzema nalogo predpražnika, v katerega si »svobodnjaki« brišejo umazane čevlje. Je torej SD že v stečajnem postopku?
Politična analitika o stanju v SD in njenih perspektivah
Dr. Miro Haček: »SD je seveda danes drugačna kot v preteklosti, recimo v časih Boruta Pahorja ali Igorja Lukšiča … Predvsem je krenila bistveno bolj na levo z namenom, da se bori z Levico za isto volilno telo, in sredinski prostor, ki ga je tako uspešno nagovarjala v časih Lukšiča ali Pahorja, prepustila drugim strankam. Poleg tega je v širše vodstvo stranke Tanja Fajon pripeljala ali vsaj dovolila prihod ljudi, ki s stranko niso rasli, ki se niso kalili na lokalni ravni, ampak so prišli od zunaj in stranki niso bili zelo ali celo skoraj nič lojalni (Švarc Pipanova, Stojmenova Duh). Poleg tega je SD pod vodstvom Fajonove povsem zanemarila tudi nekoč močno lokalno mrežo in prepustila množico županov samim sebi ter na ta način posledično izgubila celo vrsto občin. Je pa SD še vedno tradicionalna, zgrajena stranka, ki razume politično socializacijo in pomen lokalne ravni oblasti za državo, ki razume, kako mora delovati politika, v nasprotju z Levico in zlasti Gibanjem Svoboda. Predvsem slednja je samo združba koristoljubnih in oportunih posameznikov. Bi pa rekel, da SD potrebuje novo smer in novo vodstvo, in to ne spet nekoga, kot je Dominika Švarc Pipan, ki bo samo orodje političnih ozadij, ampak nekoga, ki je skozi stranko zrasel in ji je skozi vso politično kariero bil tudi lojalen.«
Dr. Sebastjan Jeretič: »Za odnos politične javnosti do SD so značilna pretirana pričakovanja. To je bila ves čas tranzicije manjša stranka, ki je le enkrat samkrat skočila do večjega rezultata. Pri tem pa se pozablja, da zmaga 2008 ni bila zmaga tradicionalne SD, temveč je bila to prva antijanša zmaga, v kateri je stranka zajela val celotne levosredinske politike, ker je Borut Pahor takrat posegel v sredino s sodelovanjem v Partnerstvu za razvoj. Z izjemo tistega skoka pa gre za majhno stranko, ki je sicer nekoč imela vsaj intelektualni naboj, tega pa danes ni več opaziti. Stranka je nekako shizofrena, saj jo na eni strani vleče v skrajno levo ideologijo in tekmovanje v radikalnosti z Levico, na drugi pa se vsaj nekaj funkcionarjev, ki so bili na kakšnem položaju, jasno zaveda, da so to nesmiselne programske točke, ki jih ni mogoče izvajati. Stranka je izgubila intelektualno bazo, ki je bila nekoč glavni adut, pri tem pa je tudi kakovost terena precej upadla. In potem je tu še sedanje vodstvo, ki se večinoma bolj trese, da ne bi po naključju izgubili položajev, kot da bi se obnašali suvereno in odločno. Sedaj, ko jih uničujejo koalicijski partnerji in akterji iz ozadja leve scene, se preprosto ne znajo odzvati na te procese. Namesto da bi se postavili kot samostojna stranka, vodstvo stranke dopušča poniževanje in postopno uničevanje. Edini, ki je nekako pokazal zobe, je vodja poslanske skupine Jani Prednik, a ga bodo verjetno disciplinirali, da ne bi pretirano razburil odnosov v vladi. Predsednica Tanja Fajon pa preprosto nima karakternih kapacitet za politični boj, saj je vajena salonskih političnih pogovorov in se v krizni situaciji izgubi. Zato prav velike perspektive za SD ne vidim več.«
