Piše: Peter Truden
Aktualni zakon, ki se nanaša na državne simbole, je pomanjkljiv in zastarel. Poslanska skupina SDS zato predlaga nov zakon. Čas zahteva terminološko posodobitev. Veljavni zakon je deloma v očitnem neskladju z ustavo. Stroka je pogosto opozarjala na težave pri izvajanju in tolmačenju zakona.
Poslanska skupina SDS je v parlamentarni postopek vložila predlog zakona o državnih simbolih, s katerim želi med drugim državljane spodbuditi k pogostejšemu izobešanju zastave in hkrati prepovedati javno poveličevanje vseh simbolov totalitarnih režimov.
Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi je bil sprejet leta 1994. V naslednjih letih je sledilo še nekaj uredb, od katerih sta najpomembnejši uredba o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji in uredba o izobešanju zastave Republike Slovenije v vzgojno-izobraževalnih zavodih. V teh dvajsetih letih je bilo o slovenskih državnih simbolih predvsem na strokovnih ravneh izraženo več pomislekov o njihovi vsebini, spremembi in uporabi.
Zgodovina je v našem prostoru v svojem časovnem toku ustvarila nekaj simbolnih točk, iz katerih močno črpa naš zgodovinski spomin. Karantanski grb in karantansko pokrivalo, knežji kamen z Gosposvetskega polja, Brižinski spomeniki, grbi slovenskih dežel, zlasti dežele Kranjske, mogočna dinastija grofov Celjskih, lipov list, najvišja gora naše dežele Triglav in slovenska tribarvna narodna zastava so izviri, iz katerih so poskušali izhajati tudi pri iskanju najustreznejših rešitev za uradne državne simbole, kakršni so grb, zastava in himna Republike Slovenije.
V praksi se je izkazalo, da na težave glede izobešanja zastav največkrat naleti policija in ne tržna inšpekcija, zaradi česar bi bilo smiselno pretežni del nadzorstva nad določbami novega zakona prenesti na policijo samo. Tudi dejstvo, da so kazni za kršitev zakona še vedno določene v slovenskih tolarjih in niso neprilagojene inflaciji, je dejstvo, ki ni v ponos zakonu s tako pomembno vsebino, kar narekuje posodobitev.
(Celoten članek si preberite v tiskani izdaji Demokracije.)