Piše: dr. Jože Dežman
V Ljudski oziroma Socialistični republiki Sloveniji je bilo ukradeno neizmerno veliko zasebne lastnine. Žrtve državne oz. komunistične kraje je Republika Slovenija skušala popraviti z zakonom o denacionalizaciji. Denacionalizacija s skoraj 40.000 rešenimi denacionalizacijskimi zahtevki v vrednosti več milijard evrov kaže obseg ropanja.
Tudi judovsko premoženje so komunisti kradli. Tako Renato Podbersič povzame, da je »paradoksalno le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje – Nemci. Po vojni so oblasti zaplenile veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano. Na seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembna komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger (Knafljeva ulica, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič), vilo Adolfa Mergenthalerja (Zaloška cesta, kjer je bil sedež tajne politične policije za Ljubljano) in vilo družine Pollak (Rožna dolina, kjer sta bili dve sobi rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka). Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na Mestno zaplembno komisijo in na druge pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo. Nadalje je bilo odvzeto oz. zaplenjeno premoženje nekaterih Judov, ki so po nastanku judovske države leta 1948 optirale za Izrael oz. so se tja odselile«.
Kraja + nasilje = ukradeno
Pojem ukradeno je bil v zvezi s komunističnimi postopki z zasebno lastnino deležen posebne pozornosti v zvezi z judovsko vilo, v kateri domujejo Socialni demokrati, »ponosni nasledniki« komunistične partije oz. Zveze komunistov Slovenije. Ti imajo občutek, da je ta vila prešla iz zasebne v državno in nato politično-zasebno last, tako da je uporabljati pojem »ukradena vila« žalitev za SD.
Temu stališču se je pridruži tudi okrajni sodnik svetnik Franc Lesnik, ki je v sodbi, s katero je 21. oktobra 2021 Janeza Janšo obsodil na 10.000 evrov kazni, naložil Janši, naj objavi javno opravičilo z naslednjo vsebino: »Tožena stranka Ivan (Janez) Janša se opravičujem tožeči stranki, stranki SD, za svoje neresnične zapise na družbenem omrežju Twitter o tem, da SD posluje iz ukradene judovske vile na Levstikovi 15 v Ljubljani. Ta vila ni bila ukradena in je SD lastništvo na njej pridobila na zakonit način.«
Ta sodba je še posebej zavarovana s pravnim podukom, da je »ni mogoče spodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja«. Pa je prav zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zapisano v sodbi, ko navedejo: »Po njuni smrti je sodišče na zapuščinski razpravi celotno zapuščino prisodilo edinemu dediču Ignjatu Lajtnerju. Slednji je stavbo leta 1947 prodal Dani Kos, ki je kasneje stavbo prodala državi.«
Ta zapis preprosto skrije dejanja komunističnih oblasti in nato Komunistične partije in njenih naslednic v zvezi z judovsko vilo, ki jih ne moremo označiti drugače kot s krajo in oblastnim nasiljem.
Vilo ukrade minister Tone Fajfar
Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Umorjenega Feliksa Moskoviča so namreč komunistične oblasti obtožile sodelovanja z Gestapom. Obtožba je bila več kot izmišljena, saj sta oba Moskovičeva otroka, sin Julij in hči Vera, sodelovala v partizanskem gibanju. Kot skrbnik je bil v postopku določen Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič, ki je predlagal, da se zaplemba ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravljanje.
Toda kljub temu je bila vila že »ukradena«. Vanjo se je naselil minister Tone Fajfar, ki je bil krščanski socialist, sindikalist in se je povsem zavezal stalinizmu. Zaradi političnih potreb ohranjanja koalicijskega videza Osvobodilne fronte se je v komunistično partijo vpisal šele leta 1946. Tudi v partizanskem gibanju je prevzemal sindikalno delo: »Od jeseni 1944 je delal v Beogradu. Sodeloval je pri ustanavljanju Jugoslovanskih enotnih sindikatov in Delavske enotnosti. Januarja 1945 je bil delegat na ustanovni konferenci Enotnih sindikatov Jugoslavije. Od februarja do aprila 1945 je bil član jugoslovanske delegacije na mednarodni sindikalni konferenci v Londonu. V prvi slovenski komunistični vladi je bil minister za gozdarstvo. Potem je bil do svoje smrti eden od večnih funkcionarjev, ki so se vzpenjali po najvišjih položajih, od državnih do partijskih.
Dana in Franc Kos ter nakup vile
Franc Kos je bil prvi direktor Prirodoslovnega muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1944 z odredbo Leva Rupnika, šefa pokrajinske uprave v Ljubljani. Zato so ga novi oblastniki po vojni nemudoma zamenjali in poslali v pokoj. Kos je bil lastnik posesti v Grosupljem.
Njegova žena Dana Kos je bila hči trgovcev in posestnikov Antona in Valerije Cvenkel. Oče je umrl januarja 1945 in Kosova je po njem podedovala hišo z gospodarskimi poslopji ter zemljišča v Šempetru.
Hotel in del drugih nepremičnih v Preboldu je podedovala Danina sestra Nada, por. Rojnik. Zakoncema Kos in Nadi Rojnik so zaplenili del posesti v Šempetru, Preboldu in Grosupljem. Dana Kos v svojem opisu dogajanja okoli judovske vile, ki ga je napisala 10. avgusta 1953, teh zaplemb ne omenja. Rojnikova se je zaradi oblastnega nasilja zlomila in si leta 1961 vzela življenje.
Kosova je uvodoma opisala, kako je za »zelo nizko ceno« prodala posestvo Državnim elektrarnam Slovenije v Šempetru. V pismu 23. decembra 1946 so se iz DES materi kot pooblaščenki zahvalili: »Z ozirom na važnost elektrifikacije izjavljamo, da smo tov. Cvenkel Valeriji hvaležni za njeno razumevanje in priporočamo, da ji gredo oblasti na roko pri nakupu nepremičnin.«
Z izkupičkom od prodaje je Kosova začela z nakupom nepremičnine v Ljubljani, kjer je živela. Opozorili so jo na vilo v Levstikovi 31. Ker jo je že zasedel minister Fajfar, se je Kosova pozanimala, kakšni so vladni in Fajfarjevi načrti glede vile. Dobila je zagotovila, da se ne vlada ne Fajfar ne nameravata polastiti vile. Potem pa je že po opravljeni zapuščinski razpravi prišla zahteva predsedstva vlade, da bo država zaplenila vilo. To zahtevo pa so po nekaj tednih umaknili. Zato se je Kosova odločila za nakup in vilo februarja 1947 kupila za 800.000 din.
Ljudska republika Slovenija okrade Dano Kos
Po nakupu pa je Kosova zgrožena izvedela, da oblast od nje zahteva plačilo investicij, ki so jih v vili opravili po željah ministra Fajfarja. Vselil se je v vrhunsko modernistično vilo, zgrajeno leta 1932. Toda okus ministra Fajfarja ni bil modernizem, ampak je vilo uredil po domače, po kmečko: temeljita prezidava vile, namesto centralne kurjave lončene peči, kmečka soba s kasetiranim stropom, novi parketi in stopnice, preurejen vrt, garaža … Vse skupaj skoraj za še eno vrednost vile: 656.174,31 dinarja. Kosova je po pregledu računov ocenila, da je bilo upravičenih popravil le za 51.569 dinarjev. Zato bi lahko »vse nadaljnje zahtevke predsedstva vlade z uspehom pobijala v sodnem postopanju«. Toda v upanju, da bo s plačilom tega »čistega luksuza« ministra Fajfarja le prišla do lastništva vile, je po pogajanjih septembra 1948 plačala 600.000 dinarjev.
Kosova torej za vilo ni plačala le kupnine 800.000 dinarjev, ampak še 600.000 dinarjev za »čisti luksuz« ministra Fajfarja. Pa Kosova ni bila okradena samo za teh 600.000 dinarjev. Vsaj do avgusta 1953, ko je pisala o tem oblastnem kriminalu, ji ne minister ne oblast nista plačala niti dinarja najemnine. Domnevamo lahko, da bi najemnina za vilo v teh šestih letih nanesla toliko, da lahko mirno seštejemo in ocenimo, da je oblast Kosovo, ki je za vilo plačala 800.000 dinarjev, do leta 1953 okradla vsaj za tako vsoto.
Ali se takemu tatinskemu ravnanju lahko reče kraja? Ali ni bila že s tem judovska vila ukradena?
Leta 1953 so vladni falotje še enkrat ukradli judovsko vilo. Šef protokola izvršnega sveta Mirko Rančigaj je skušal izsiliti privolitev Kosove, da proda judovsko vilo državi. Ker ta v izsiljevanje ni privolila, so vilo zaplenili. Ker pa je Zvezno vrhovno sodišče leta 1954 zaplembo razveljavilo, tatvina ni uspela. Nedvomno pa lahko spet dejanja oblasti označimo kot krajo. Krajo je požegnalo tudi slovensko vrhovno sodišče in prepovedalo zvezno vrhovno sodišče.1961: prisilni odkup kot kraja
Ko kraja z zaplembo ni uspela, je oblast še vedno preganjala Kosovo in pritiskala nanjo, naj vilo proda. Ko pregledujemo cenitve in ocene vrednosti vile, takoj opazimo, da so se ocene vrednosti, ki jih je navajala Kosova, in ocene državnih cenilcev razlikovale za okoli desetkrat.
Sorodniki Kosove takole povzamejo dogajanje do 26. maja 1961, ko je bila »kupna pogodba« podpisana: »Dana Kos na pritiske in grožnje vilo proda (vrne) za 12.810.030 din, na dan 19. 3. 2018 to znese 217.534 evrov.« Ugledni ekonomist, ki sem ga prosil za oceno tega preračuna, ocenjuje, da bi bilo to danes 165.000 evrov za več kot 700 kvadratnih metrov judovske vile.
Ali ni bilo to ravnanje tudi kraja? Hkrati pa je krajo spremljalo režimsko okolje, ki je bilo do zasebnih lastnikov sovražno, kršilo jim je temeljne pravice. Zato iz povedanega sledi, da je bila judovska vila res ukradena.
Judje in Cigani v rdeči Ljubljani
Na spletni strani Socialnih demokratov je objavljeno, kako so avgusta 2018 pred judovsko vilo postavili spotikavce, spominske tlakovce za umorjene Jude iz judovske vile. Tedanji predsednik stranke Dejan Židan je poudaril: »Socialni demokrati bomo za štiri postavljene kamne na Levstikovi 15 spoštljivo skrbeli, saj se zavedamo, da ima zgodovina to grdo lastnost, da se včasih tudi ponavlja, zato moramo vsi skupaj, tudi s takšnimi projekti, ozaveščati ljudi, da se grozljive napake iz preteklosti ne bi več ponovile.«
Židan in SD so nekako prezrli, da spotikavci pred judovsko vilo niso štirje, ampak jih je pet. Gre namreč za zakonca Feliksa in Klaro Moskovič, roj. Leitner, otroka Vero in Julija ter babico Ivano Leitner, roj. Löbl. Babica je živela v Ljubljani vsaj od leta 1941. Jeseni 1943 je bila skupaj s hčerjo Klaro aretirana v Ljubljani in 28. 1. 1944 poslana v Ravensbrück. Tam je preminula 9. maja 1944. Tudi Klara je umrla v Ravensbrücku. Oče Feliks ter otroka Vera in Julij so bili aretirani v severni Italiji, poslani v Auschwitz, kjer sta umrla oče takoj po prihodu 30. junija 1944, Vera pa 30. oktobra 1944. Julij je umrl 27. novembra 1944 v Flossenbürgu.
Zveze med spotikavci in judovsko vilo pa bi lahko vzpostavili tudi tako, da bi se spomnili tako Dane Kos kot desettisočih drugih lastnikov, ki jim je komunistični boj zoper zasebno lastnino vzel premoženje, ustvarjalne možnosti, jih sistematično zatiral in uničeval meščansko kulturo. Prav tako predlagam, da se SD in tudi sodnik svetnik opravičijo Janezu Janši, mu vrnejo izterjano kazen in priznajo, da je bila judovska vila večkrat ukradena.
Če pa že po Židanu govorimo o »ozaveščanju ljudi, da se grozljive napake iz preteklosti ne bi več ponovile«, predlagam, da SD kot vladna stranka podpre sklepe Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, naj se umorjeni Romi, žrtve porajmosa, in druge žrtve vojnih zločinov ter zločinov proti človečnosti, ki so jih umorili partizansko gibanje in povojne komunistične oblasti, pokopljejo v Ljubljani.
S tem bi SD dokazala svojo zavezanost načelom tranzicijske pravičnosti. S tem pa zgodbe o krajah v zvezi z judovsko vilo še ni konec.
Ukradena palača Banovinske hranilnice
Če so komunisti kradli zasebno lastnino razrednih sovražnikov, pa so že v samoupravljanju, še bolj pa v Republiki Sloveniji dokazali, da znajo krasti tudi družbeno oz. državno lastnino. Nekdanje družbenopolitične organizacije so v večstrankarski sistem vstopile z veliko prednostjo, z denarjem, s stotinami zaposlenih in obvladovanjem sodstva, medijev in drugih sistemov, ki so jim pri tem početju šli na roko.
Tako je bilo tudi s postopki, po katerih so sedanji Socialni demokrati prišli do posesti judovske vile. Ne SD ne sodnik svetnik v Celju nista odgovorila na že večkrat javno predstavljene dvome, ali je bila menjava stavbe, v kateri je deloval Centralne komite KP/ZKS, zakonita.
Povzemimo navedbe, ki jih je objavil Miha Plementaš leta 2018
Nekdanjo palačo Banovinske hranilnice je komunistična partija prevzela z darilno pogodbo leta 1946 in menjalno leta 1949.
Septembra 1990 so se vodje klubov delegatov tedaj še Skupščine Republike Slovenije zaradi nejasnosti pri delitvi premoženja nekdanjih družbenopolitičnih organizacij zavezali, da »do razrešitve tega problema velja dogovor o prepovedi odtujevanja in prometa z nepremičnim premoženjem bivših družbenopolitičnih organizacij«. V imenu Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove je s tem soglašal Miran Potrč.
Naj ob tem omenimo, da se Ciril Ribičič leta 2013 tega sklepa ni spomnil, je pa navedel, naj bi bil Ivan Oman izjavil, da stranka lahko obdrži svojo lastnino, če dovoli večstrankarske volitve. Ali Ribičič meni, da je bil samoupravni socializem s komunizmom vred prodan za meščansko palačo in potem za judovsko vilo?
Leta 1992 je Ustavno sodišče RS sprejelo sklep, da nepremičnine, s katerimi je upravljala Zveza komunistov Slovenije, ne morejo postati lastnina Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove: »Z vpisom v register političnih strank po zakonu o političnem izobraževanju je takratna ZK oz. ZK-SDP postala politična organizacija. Vendar s tem vpisom družbena sredstva, s katerimi je upravljala kot družbenopolitična organizacija, niso postala njena lastnina.«
Ko je aprila 1992 prevzela oblast koalicija Janeza Drnovška, se je SDP že junija 1992 skušala vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica Tomšičeve 5. Sodišče je predlog najprej zavrnilo, SDP se je pritožila in sodišče ji je 25. maja 1993 ugodilo. Toda že 16. marca 1993 je SDP, ki jo je zastopal v. d. glavnega tajnika Mavricio Olenik, podpisala menjalno in darilno pogodbo z vlado, ki jo je zastopal generalni sekretar Mirko Bandelj. Država ji je za Tomšičevo 5 dala judovsko vilo in 530,55 m² prostorov na Slovenski 9, ki jih je država prav ta dan odkupila od Ljubljanske banke. Ob tem je Plementaš postavil dve vprašanji. Prvo je, ali je bila ZKS-SDP pravna naslednica zveze komunistov.
Nimamo še pravne utemeljitve, ali so bili prenovljeni komunisti dejanski pravni nasledniki nekdanje komunistične partije. Tako spremembe imen kot datumov ustanovitve kažejo, da tega ne vedo prav natančno niti v SD. Danes Socialni demokrati štejejo svoj čas od leta 1993: »Socialni demokrati smo nastali na združitvenem kongresu levih, socialdemokratskih in socialističnih strank 29. maja 1993, ko so se v Združeno listo socialnih demokratov združile takratna Socialdemokratska prenova, Delavska stranka, Socialdemokratska unija ter skupini iz Socialistične stranke Slovenije in DeSUS.« Med voditelji socialne demokracije pa navajajo tudi Cirila Ribičiča: 1990–1993. Prej torej socialne demokracije ni bilo!
Drugo vprašanje je bilo, ali lahko politična stranka sploh premoženja nekdanjih režimskih sindikatov so zapisali, da »med sindikatom kot družbenopolitično organizacijo in sindikatom, ki ga omenjata IX. in XCII. amandma (Ustave SRS, op. a.), ni kontinuitete in ne more biti pravnega nasledstva, ker sta se bistveno spremenila dejavnost in namen te organizacije.«
Kakor koli obračamo, je bila banovinska palača ukradena na podoben način kot judovska vila. Torej je bila judovska vila še enkrat ukradena, mar ne?