Piše: Metod Berlec
S priljubljenim slovenskim pisateljem Ivanom Sivcem smo se pogovarjali o kulturi in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju.
Gospod Sivec, veljate za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Lani ste ob tem času izdali knjigo Sledi mojih poti s podnaslovom Ob 75. življenjskem in 190. knjižnem koraku, kar je pregled vseh vaših knjig in pesmaric, ki ste jih do maja lani napisali in izdali.
Po izdaji tega pregleda vseh mojih dotedanjih knjig so izšle še štiri: dve manjši in dve obsežnejši. Prvi dve sta iz serije popotovanj deklice Pike: Pika pri Grdem račku in Pika pri Martinu Krpanu. Tokrat se je deklica Pika odpravila ob okroglih Andersenovih obletnicah na obisk k Hansu Christianu Andersenu in se pomudila v njegovem pravljičnem objemu. V drugi pa se je sprehodila po dolenjskih gričkih, kjer so jo pričakali naši pomembni strički z Levstikom v ospredju. Dokaj pomemben se mi zdi biografski roman iz serije Slovenski narodni buditelji z naslovom Slovenec sem! Je pripoved o naših imenitnih zdravnikih in izjemnih skladateljih Ípavcih. Ob slovenskem kulturnem prazniku pa je izšel moj zgodovinski roman iz serije Slovenske grajske zgodbe o malteškem vitezu Andražu iz Polzele z naslovom Upanje nikoli ne umre.
Bi katero od svojih knjig, ki ste jih izdali v preteklih mesecih, posebej izpostavili?
Vsekakor knjigo o Ípavcih, ki jo je zelo lepo ocenil tudi ddr. Igor Grdina. Predlagam, da vsaj spremno besedo preberejo vsi tisti uredniki in kritiki, ki doslej niso omenili niti ene mojih zadnjih knjig. Na srečo so bralci na moji strani. Oba romana sta takoj postala med mojimi najbolj branimi knjigami. Pridružila pa se jima je tudi lanskoletna uspešnica o čarovniškem procesu v Lenartu v Slovenskih goricah z naslovom Zbogom, ljubezen moja. Prihodnji teden pa bo izšla moja nova knjižica iz uspešne serije Dotik srca z naslovom Lokvanjev cvet.
Za vami je že več desetletij vsestranskega literarnega in kulturnega ustvarjanja. Kako gledate na to, da v zadnjih desetletjih pravo slovensko kulturo vse bolj nadomešča neka izrojena kvazikultura z nekimi t. i. umetniškimi instalacijami? In da to država celo financira …
Svet je na žalost zašel. Še posebej pod levimi vladami, ki gledajo samo na svoje prednosti, za ljudstvo pa jim je figo mar. To dokazujejo vsa zgodovinska dejstva od Lenina naprej. Tovrstna ideologija je skoraj povsod propadla, le pri nas obnavljamo stare vzorce, ki so že vnaprej obsojeni na propad. A se mnogi še vedno hvalijo, da so ponosni nadaljevalci propadle zgodovine. Pri tem je slabo tudi to, da ljudi brez idej usmerjajo strici iz ozadja iz prejšnjega nesposobnega režima. Imajo dovolj visoke pokojnine, da bi bil že čas, da bi dali vsaj mir poštenim in dobrim ljudem, ne pa da narod zaradi svojih koristi še naprej razdvajajo, hujskajo in sovražijo.
Prava umetnost mora človeka navdihovati k lepemu, dobremu, prijaznemu odnosu do življenja. Odpirati mu mora lepše poglede na svet, mu pomagati iz stisk, ga v vseh pogledih plemenititi. To, kar so hoteli nekateri lažni umetniki prikazati z zažiganjem križa, s podgano v naročju Device Marije, z dojenjem psa, z izrezano zastavo na nosečnici itn., kaže na popolno razvrednotenje temeljnih človeških vrednot. Taka lažna umetnost ne bi smela priti do ljudi. Če kdo tako vidi svet, je pač prikaz njegove izrojenosti. Komisije bi morala take poglede v osnovi zavrniti. Ker pa jih je poudarila, veliko pove tudi o članih takih komisij. Človek, ki ima v sebi vsaj nekaj obče človeških vrednot, lahko ob tem samo ostrmi in se zgrozi, v kakšni družbi živi.
Smo tik pred referendumom o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. Kako gledate na ta zakon in referendum?
Ko sem prebral, kdo vse bi moral dobiti dodatke in kolikšne, me je bilo sram, da imamo take ljudi na vladi. Padamo vedno globlje in globlje, kruhoborci podpirajo sami sebe, za napredek države pa jim ni prav nič mar. Ko pa je bil sprožen višek demokracije – referendum, ljudsko voljo vladajoči celo v osnovi zavračajo oziroma pozivajo k bojkotu. To pomeni, da demokracije sploh ne razumejo. Bojijo se lastnega naroda, ki jih je izvolil. Jasno pa tudi je, kako delujejo današnje komisije. Nagrade tako in tako dobivajo pretežno levo usmerjeni umetniki, desni pa, pa naj bodo še tako dobri, šele tik pred smrtjo. Ali pa sploh ne. Nasploh pa težko razumem, da se umetnost lahko deli na levo in desno. To je vrhunec norosti. Poleg tega je na stotine drugih zaslužnejših državljanov na drugih področjih, recimo zdravnikov, znanstvenikov itn., ki so storili res veliko dobrega za našo državo.
In še za konec. Nam lahko zaupate, kako boste glasovali na nedeljskem referendumu in zakaj?
Seveda bom glasoval PROTI. Proti pretiranim in neprimernim privilegijem, proti nesposobni vladi, proti ljudem, ki ne razumejo demokracije, proti levim enostranskim komisijam, proti zdajšnjemu lažnivemu stanju. Slovenija bi bila lahko cvetoča država, če bi imela na oblasti ljudi, ki imajo nekaj več zdrave pameti.
