Piše: Andrej Sekulović
Množične migracije čez Sredozemlje se nadaljujejo. Migranti se redko asimilirajo. Nastaja vse več vzporednih skupnosti. Islam izkorišča množične migracije za tretjo veliko ofenzivo in za kolonizacijo Evrope. Politična korektnost medtem onemogoča implementacijo ustreznih rešitev.
Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce z začetka tega meseca je letos na evropske obale čez Sredozemlje prišlo že 30.817 t. i. beguncev, ki so pravzaprav ekonomski migranti, saj prihajajo večinoma iz držav, v katerih ni vojn. Največ naj bi jih bilo prišlo iz dveh muslimanskih držav, Bangladeša in Tunizije. 66,4 odstotka prišlekov je moških, sledijo otroci s 24,6 odstotka in ženske z devetimi odstotki. Ena najvidnejših posledic teh množičnih migracij, ki potekajo predvsem v Zahodno Evropo že od konca 60. let prejšnjega stoletja, zadnjih šest let pa se stopnjujejo pod tančico »begunske« krize in humanitarnosti, je islamizacija stare celine. Medtem ko so cerkve prazne ali pa se zapirajo, se dvigujejo minareti, ki napovedujejo demografske in kulturne spremembe, pred katerimi si mnogi v Evropi še danes zatiskajo oči. Razen nekaterih držav, kot sta Poljska in Madžarska, vladajoče liberalne elite, politični razred in bruseljski vladarji Evropske unije preprosto dopuščajo, podpirajo in celo pospešujejo veliko zamenjavo in erozijo evropskega avtohtonega prebivalstva v imenu egalitarizma in ideologije človekovih pravic.
Neuspešna integracija
Zaradi svojih lastnih interesov in očitnega pomanjkanja odločnosti pri soočanju s problemom množičnih migracij, bruseljske in druge politične elite raje ponavljajo že iztrošene fraze o integraciji, raznolikosti in človečnosti. Vedno znova nas prepričujejo, da potrebujemo migrante iz ekonomskih razlogov in zaradi starajočega se evropskega prebivalstva, čeprav so migranti predvsem breme za državne blagajne in da bi se problem nizke rodnosti lahko reševal tako, da bi denar, namenjen migrantom, raje namenili različnim programom za spodbujanje ustvarjanja družin med Evropejci. Prepričujejo nas, da je asimilacija in integracija migrantov le vprašanje časa, čeprav so njihovi potomci po navadi še bolj zasidrani v svojo versko in etnokulturno identiteto od svojih staršev. Trdijo, da množične migracije prinašajo raznoliko in vsem prijazno multikulturno družbo, medtem ko nasilje na evropskih ulicah narašča, Evropejci pa se na lastni zemlji soočajo s fenomenom vanje uperjenega protibelskega rasizma. Pravijo, da so imigracije del evropske zgodovine, hkrati pa pozabijo omeniti, da je šlo v preteklosti predvsem za notranje evropske migracije med sorodnimi etničnimi evropskimi ljudstvi. Namesto integracije tujerodnih migrantov se Evropa sooča z vzporednimi skupnostmi in s prostovoljno segregacijo, s šeriatskimi patruljami in conami »no-go«, neprehodnimi za belce, in z naraščanjem nasilja in kriminala. Hrvaški avtor Tomislav Sunić je v nedavnem intervjuju opozoril, da je v 70-milijonski Franciji že približno 10 do 15 odstotkov prebivalstva neevropskega izvora in muslimanske veroizpovedi. Francija in Nemčija imata največje število muslimanov v Evropski uniji, to pa še narašča. Dokaz, da je integracija neuspešna, je tudi ta, da je prav v teh dveh državah poleg Velike Britanije prišlo v zadnjih dveh desetletjih do največjih islamističnih terorističnih napadov.
Vzporedne skupnosti
Z vprašanjem integracije v sekularne evropske družbe se je v svoji novi knjigi »Med mošejami: Potovanje po muslimanski Britaniji« (Among the Mosques: A Journey Across Muslim Britain) ukvarjal tudi akademik in profesor na ameriški Univerzi Georgetown Ed Husain, ki je bil rojen v muslimanski družini v Londonu in bil v mladosti tudi sam, kot pravijo, »radikaliziran«, dokler se kasneje ni odrekel »ekstremizmu«. V svoji novi knjigi razkriva življenje v mestih in skupnostih z velikim številom muslimanskega prebivalstva. Sem spadajo predvsem Blackburn, ki ima poleg Londona največ muslimanov, in mesta, kot so Didsbury, Birmingham, Manchester in Glasgow. Husain je obiskal veliko mošej po vsej Veliki Britaniji in opravil številne pogovore z imami, pripadniki islamske skupnosti, britanskimi prebivalci mest, v katerih živi veliko muslimanov, in z lastniki trgovin, obratovalnih lokalov v multikulturnih okoljih. V svoji knjigi piše o tem, da so v muslimanskih skupnostih ženske in otroci velikokrat podrejeni »talibanskim« pravilom in šeriatskemu pravu, ne-muslimansko prebivalstvo, britanski sokrajani muslimanskih migrantov torej pa se redno soočajo z nasiljem. Prav tako mu je neki Britanec iz Blackburna opisal incident, ko so njegovega dvanajstletnega sina zaskočili in pretepli mladi priseljenci samo zato, ker je belec. Nekdo drug pa mu je povedal, da v mestu obstaja več že omenjenih con »no go«, v katere belci praktično nimajo vstopa. Znotraj islamskih skupnosti je naletel tudi na nekakšne »šeriatske oddelke«, ki se ukvarjajo predvsem s porokami in z zakonskimi zadevami v sklopu šeriatskega prava in islama. Neka ženska mu je zaupala, da so nekatere muslimanske skupnosti v Veliki Britaniji »popolnoma drug svet« od preostale dežele. Dejstvo, da je integracija iluzija, se razkriva tudi v tem, da se takšne skupnosti širijo in imajo vse večji vpliv na splošno družbo, namesto da bi bilo obratno. Seveda je to tudi posledica etnomazohizma in bele krivde, s katero osrednji mediji in vladajoči razred indoktrinirajo avtohtono prebivalstvo, ki se potem ni zmožno učinkovito upreti kolonialnim težnjam tujcev, globoko prepričanih v svoj prav. Primer tega opisuje Husain v svoji knjigi. V neki šoli v Blackburnu naj bi bilo dekletom prepovedano udeleževati se plavalnih ur, saj je bilo odločeno, da bi bilo neprimerno za dekleta, da se kažejo v kopalkah.
Podobno je tudi drugje …
Vzporedne skupnosti pa se ne pojavljajo le v Združenemu kraljestvu, temveč povsod, kjer so domačini deležni »kulturne obogatitve« v obliki množičnih migracij. Medtem ko je v Veliki Britaniji že 2.000 mošej, jih je bilo leta 2015 v Franciji 2.200, v Nemčiji pa naj bi jih bilo približno 2.500. Prav tako prihaja do tega, da muslimani odkupujejo stare ali zaprte cerkve in jih spreminjajo v mošeje, medtem ko naj bi to financirale islamske dežele, ki financirajo tudi graditev novih mošej. Švedska se sooča z vse večjim nasiljem nad avtohtonim prebivalstvom, hkrati pa prihaja tudi do napadov na cerkve. Nekatera predmestja večjih mest, kot so Stockholm, Göteborg in Malmö, veljajo za muslimanske gete, kamor policija nima vstopa. Podobno je s predmestji Pariza, kjer ženskam zaradi šeriatskega prava ni dovoljeno vstopiti v nekatere lokale. Že leta 2012 je neka francoska televizija poročala o številnih klavnicah na območju Pariza, ki pripravljajo le še »halal« meso.
Novo islamsko osvajanje Evrope
Francoski identitarni avtor Guillaume Faye, ki se je za časa življenja posvečal predvsem boju proti kolonizaciji Evrope in njenemu preporodu, je kot nekateri drugi avtorji opozarjal, da smo priča tretjemu velikemu islamskemu osvajanju Evrope. Kot je rekel v svojem govoru, ki ga je imel leta 2005 v Moskvi, je bilo prvo veliko osvajanje ustavljeno leta 732 v bitki pri Toursu, drugo je bilo ustavljeno leta 1683 pred obzidjem Dunaja, tretje pa poteka pred našimi očmi danes. Po njegovih besedah ima »islam dolgotrajen spomin, njegov cilj pa je, kot je temu rekel iranski verski in politični voditelj ajatola Homeini, ustvarjanje univerzalnega kalifata na naši celini«. Evropa mora sprevideti, da gre pri množičnih migracijah pravzaprav za kolonizacijo naše celine s strani muslimanskih pa tudi drugih priseljencev iz tretjega sveta.
