Piše: Andrej Sekulović
S slovenskim komisarjem za Sveto deželo patrom Petrom Lavrihom smo se pogovarjali o zdajšnji vojni med Izraelom in Hamasom in o globljih zgodovinskih vzrokih za ponavljajoče se spopade v tem delu sveta. Govoril je tudi o svojih romanjih v Sveto deželo in o življenju tamkajšnjih kristjanov.
Pater Peter Lavrih je frančiškan in vodja Komisariata za Sveto deželo, v sklopu katerega je v Sveto deželo odpeljal na romanje že na tisoče Slovencev. Sam se je prvič podal na romanje po bibličnih krajih že leta 1980, uradno pa tja vodi romarske pohode od leta 1988. Pred leti je služboval tudi na Sveti Gori. Doma je iz Velikih Dol ob Temenici, po osnovni šoli pa je začel obiskovati gimnazijo na Poljanah v Ljubljani. Po prvi gimnaziji je vstopil v noviciat v Novi Gorici, zatem je končal gimnazijo v Novem mestu in študiral teologijo v Ljubljani.
Velikokrat ste torej sami obiskali Sveto deželo, tja pa ste vodili tudi romanja. Bi izpostavili tamkajšnje vzdušje in kakšne izkušnje, ki so vam posebej ostale v spominu?
Lavrih: Če govorim o prvih izkušnjah leta 1980, ko sem bil še študent, takrat tam še ni bilo razmejitev. Bile so sicer posamezne vojaške kontrole prometa. Takrat smo mirno hodili v Samarijo, medtem ko smo lani morali odpovedati obiske v njej, saj zaradi sporov ni bilo varno. Tudi v času »intifade« so bile stvari zaprte, takrat sem peljal le osem ljudi s kombijem. Ljudje so se bali iti tja. Betlehem je bil zaprt, vendar to pomeni predvsem zaprt za Palestince. Mi smo dobesedno plezali čez neki nasip, na drugi strani pa nas je prišel z betlehemske strani iskat kombi ali avtobus. O nekakšnih grozovitih blokadah tako ne moremo govoriti, saj so te povezane predvsem z varnostnimi vprašanji. Mi kot romarji pa smo vedno zelo dobrodošli pri Arabcih, Palestincih ali Judih.
Nam lahko poveste kaj več o zgodovinskih dejavnikih tamkajšnjega prebivalstva?
Zdajšnji spopadi med Izraelci in Palestinci so le zadnji v dolgi vrsti konfliktov. Kakšna sta ozadje in narava teh konfliktov?
Lavrih: Sam nisem izvedenec za politiko. Vendar pa, če se vrnemo v preteklost; leta 1948, v času ustanavljanja Izraela, je bilo območje Zahodnega brega Jordanija. Takrat Izraelu ni uspelo osvojiti Jeruzalema. Sveti mesti Jeruzalem in Betlehem ter Samarija do Jenina na zgornji strani, so bili Jordanija, ki je nastala že leta 1946. Stanje maja 1948, ko nastane izraelska država, je bilo sledeče: celotno ozemlje Zahodnega brega, Betlehema, Hebrona in Samarije je bilo Jordanija. Tako je bilo do leta 1967, ko je Izrael dosegel velik podvig v šestdnevni vojni.
Kako je do tiste vojne pravzaprav prišlo?
Lavrih: Ozadje tiste vojne je bila egipčanska nacionalizacija Sueškega prekopa. Izrael je bil nekako »porinjen« v to vojno. Kapital Anglije in Francije ga je namreč priganjal, naj ukrepa glede blokade Sueškega prekopa. Hkrati so Egipčani zaprli pot do Aqabe (in Eilata) po Rdečem morju (Aqabskem zalivu). Razlogi so bili bolj gospodarski kot politični, čeprav so kasneje prerasli v slednje. V tej vojni je Izrael premaknil mejo do Sueza. Zasedel je Sueški zaliv, Sueški prekop in polotok Sinaj. Hkrati je udaril tudi na Sirijo in si prisvojil Golan. Razlog za to je bil, da je Sirija načrtovala preusmeritev reke Jordan na svoje ozemlje. Voda te reke pa je bila tako za Izrael kot za Sirijo življenjskega pomena. No, v tem času so se (posredno) skozi puške gledale tudi ZDA in Sovjetska zveza. Sirija je bila namreč povezana s slednjo. Gre za zelo kompleksno vojno, Izrael pa je zaradi svoje obrambe zavzel Golansko planoto, ki pa ni povezana z zdajšnjim konfliktom.
Kako so ta dogajanja pripeljala do zdajšnjega konflikta?
Kaj je torej središču tega problema?
Lavrih: Mednarodne sile so priznale nekakšno avtonomijo celotnega območja, to je Zahodnega brega, Betlehema in Gaze. Ne moremo tudi mimo Jaserja Arafata, ki je ob očitkih Arabcev podpisal campdavidski sporazum. Cilj Palestincev je vzpostaviti Jeruzalem za glavno mesto Palestine. Isti cilj pa ima tudi Izrael. To je pravzaprav stična točka vseh konfliktov.
Verjamete, da bo v prihodnosti prišlo do obojestranske rešitve?
Lavrih: Po človeški logiki je to nerešljivo. Lahko pride do prekinitve spopadov. Vendar pa bo Izrael glede na to, da je sedaj udaril nazaj s pol milijona vojakov, očino šel – tudi po besedah premierja Netanjahuja – do konca. Čeprav naši liberalci govorijo o nekakšnih borcih, ne gre za nobene borce, temveč za teroriste, kar zadeva Hamas. Nimajo statusa borcev in napadajo kot navadna banda. Tu ni govora o kakšnih borcih. Čeprav tega ne priznajo, so iranski satelit.
Lavrih: Evropska unija zelo podpira to ubogo palestinsko ljudstvo, vendar pa je največja prevara tega, da gre denar, medtem ko sirota strada, na koncu za orožje. Sedaj govorijo, da gre za največje koncentracijsko taborišče na svetu. No, kdo pa ga je naredil? Hamas. Kar zadeva vodo in elektriko, so odvisni od Izraela. Le glede orožja se morajo sami znajti.
Kako pa vse to vpliva na tamkaj živeče kristjane?
Lavrih: Tamkajšnji kristjani pravijo, da so kot falafel v kruhu. Na eni strani so ekstremisti, na drugi pa Izrael. Tako jih stiskajo z obeh strani. Čeprav je treba povedati, da jih ne Judje ne Palestinci ne napadajo. Kristjani predstavljajo v tem konfliktu nevtralno stran. V Gazi še vedno živi 1.300 kristjanov. Imamo pravoslavno župnijo, katoliško župnijo, luterane, sestre matere Terezije in šest krščanskih šol. Tudi status Betlehema je najbolj idealen, če govorimo z naše strani. Predsednik Fataha Mahmud Abas se zaveda, da je treba z Judi sodelovati. Statistično gledano ima Betlehem več romarskih nastanitev od Jeruzalema. Ljudje so prijazni, je tudi ugodnejše kot v Jeruzalemu, zato vsi tiščijo tja. Mi imamo vedno prost prehod, zato so naša romanja večinoma vedno v Betlehem. Čeprav je v celotnem Izraelu le 26.000 kristjanov, predstavljajo neke vrste »mirovno misijo«. Dodal bi tudi, da obstajajo v Izraelu tudi krščanske (katoliške, luteranske etc.) skupnosti Judov, ki so v Jeruzalemu, Eilatu, v Beerschevi, Tel Avivu in Haifi. No, nekoč sem nekega Arabca v Betlehemu vprašal, kaj se dogaja v Gazi. Odgovoril je: »Pustite norce.«
Andrej Sekulović
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
