Piše: Petra Janša
Miran Videtič je, kot sam pravi, nekdanji član ene od »že zamrlih« političnih strank, sam pa še danes zagovarja liberalna stališča, kombinirana s čutom do sočloveka. Pri tem opozarja, da ne stavi na novodobni kvaziliberalizem, ki se ukvarja s temami, ki so bolj značilnost ekstremnih skupin. Je kritik čezmernega estradništva v politiki in odvisnih institucijah oziroma podjetjih ter zagovornik odločnih in samozavestnih politikov ter predstavnikov državnih institucij oziroma podjetij, ki imajo vizijo in sposobnost vodenja.
DEMOKRACIJA: Naj začneva pogovor glede na to, da ste tudi sami medijska osebnost, o tem, kako uspešno je novo vodstvo RTV Slovenija pri »depolitizaciji« tega javnega zavoda?
Videtič: Najlepša hvala za ta uvod, ampak jaz sam sebe ne čutim kot medijsko osebnost. Poskušam biti aktiven državljan in v tej vlogi kot neki komentator. RTV postaja nesrečna zgodba lažne depolitizacije te hiše. Takšna oblika ne more trajati prav dolgo. Če nič drugega, zmanjka denarja. Kakšna bo pripravljenost njihovih političnih botrov, da prek državnega žaklja, preko državnih podjetij ipd. poskušajo pomagati tej ekipi, je seveda drugo vprašanje. Tako ekonomske kot vsebinske stebre so si zastavili na popolnoma napačnem temelju.
DEMOKRACIJA: Včasih imam občutek, da se jim je mudilo zamenjati »sporen« kader, da lahko sedaj politično korektno poročajo npr. o vojni v Ukrajini, zdaj pa tudi o vojni v Izraelu.
Videtič: Samo ta dva primera, ki ste ju izpostavili, kažeta na to, da pravzaprav ne gre za medijsko hišo, ki bi ljudi informirala, ampak gre za medijsko hišo, ki ljudem vsiljuje prepričanja skupine novinarjev, ki očitno vladajo RTV. To je razvidno skoraj že iz vsakega članka. Na eni strani se ne objavlja, na drugi strani se pretirava z ideološkimi temami. To ni novinarstvo.
DEMOKRACIJA: Glede depolitizacije – saj javni zavod je državni zavod?
Videtič: Glejte, velja enako, kot velja za marsikatero državno institucijo: če ne vlada vlada, potem vlada politično podzemlje, politična omrežja. To so neke organizacije, ki niso niti voljene niti izvoljene. Sam si take Slovenije ne želim. Sem privrženec tega, da vlada izvoljena vlada ne glede na to, kakšna je. Ta je obljubljala veliko vlogo civilne družbe. Zakaj si ne želim tega? Ker ta civilna družba za svoja ravnanja ne odgovarja nikomur. Politične stranke, ki sestavljajo vlado, vsaj odgovarjajo na naslednjih volitvah. Provladno politični nevladniki pa ne odgovarjajo nikomur. Tudi skupek novinarjev istega ideološkega mehurčka ne odgovarja nikomur. Ne trdim, da se mora vlada vtikati v konkretno delo uredništva, ampak če izpostavim samo primer novinarja Borisa Vaseva – ta danes ne samo krni ugled te hiše, ampak krni ugled države. Mnenja sem, da bi politično nastavljeno poslovodstvo RTV tu moralo reagirati, hkrati pa bi morala reagirati politika.
DEMOKRACIJA: Zakaj ste izpostavili prav primer novinarja Vaseva?
Videtič: Verjetno vaši bralci ne spremljajo vsi scene na omrežju X in ne vedo, kakšne so njegove objave, ampak zame je on pionirski primer radikalizma v Sloveniji. Ne rečem, da nima celo smiselnih vprašanj, vendar pri njem žal prevladujejo nesmisli. Ne vidi stvari z objektivnimi očmi. Ampak tudi to ne bi bil problem, če ne bi on te svoje ideološke zaslepljenosti pretakal v vlogo novinarja in s tem, po domače povedano, »futral« narod – to pa je tisto, na kar ne pristajam. Novinar javne RTV je predvsem v vlogi, da informira. Tudi prek informacije je mogoča manipulacija, a verjetno manj, kot če se opredeljuješ do nekih tem skoraj kot politični analitik. On ni tam v vlogi političnega analitika, on je v vlogi tega, da obvesti javnost, da si ta javnost ustvari svoje mnenje. Bom vzel zadnji primer: teroristična celica Hamas pobije 1000 ljudi, v povračilnih ukrepih izraelske oborožene sile prav tako ubijajo neko število ljudi, objavljajo pa se samo žrtve izraelske ofenzive. To je zame nesprejemljivo in tukaj vidim pokvarjenost novinarskega ceha na RTV.
DEMOKRACIJA: Kako si razlagate, da so tako imenovane nevladne organizacije in gibanja, med njimi prvo podpisano Gibanje za pravice Palestincev, v javnem pismu premierja Roberta Goloba in zunanjo ministrico Tanjo Fajon pozvali k takojšnjemu umiku »podpore izraelski okupacijski politiki«. Kot so zapisali, Izrael krši mednarodno pravo in pravico Palestincev do obstoja. Med 42 podpisniki so med drugim Mirovni inštitut, Danes je nov dan, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, društvo Humanitas, Slovenska filantropija, Mladi za podnebno pravičnost in Umanotera.
Videtič: Glejte, nesrečno vprašanje Bližnjega vzhoda je nekaj, kar ta svet deli in okupira že leta. Težko si predstavljam, da bi bili vsi tisti, ki kritiziramo teroristično dejanje Hamas ali pa katerekoli druge teroristične skupine, lahko obtoženi, da ne maramo palestinskega naroda – to preprosto lahko vidijo samo oči radikalca. Ali kdo danes sovraži Nemce zaradi Hitlerja? Ali pa Hrvate zaradi Pavelića? Ali danes kdo sovraži Srbe zaradi Miloševića? Ali Ruse, ker imajo Putina? Precej agresivne ljudi sem naštel, ki so začenjali vojne. Ne! Naroda nihče ne sovraži! Jaz ne sovražim Palestincev, da obsojam Hamas. Samo vrnimo se v leto 2005, ko se je Izrael umaknil z zasedenih območij Gaze. Kakšen je bil odgovor Palestincev? Izvolili so Hamas za svoje politične predstavnike. In kaj je ta najprej naredil? Nagnal je Mahmuda Abasa, ki je imel mednarodno podporo. Hamas pa je radikaliziral zadeve. Veste, pri teh vprašanjih se je vedno treba vprašati, kdo s takimi dejanji profitira? V tem primeru izključno Iran. Iran je tisti, ki profitira, da je vedno obstaja nestabilnost v povezavi z Izraelom. Neumnost, ki jo je naredil Hamas, zavedajoč se vojaške, politične in diplomatske indiferentnosti, in na tako krut način napadel nevojaške, civilne cilje, za tako dejanje ne bi smelo biti in ne more biti opravičila. Organizacije, ki ste jih našteli, pa bi povprašal samo o tem: kako lahko opravičuješ nekoga, ki je z vso brutalnostjo štartal na civilne cilje? Ne moreš. Pa zato ni treba sovražiti palestinskega naroda. In v končni fazi, zakaj te iste organizacije ne izvedejo pritiska na Egipt, da ta odpre mejo in lahko civilisti iz Gaze odidejo v Egipt ter si na ta način rešijo življenje?
DEMOKRACIJA: Oni trdijo, da Izrael to preprečuje …
Videtič: Ne, ni res. Že leta poslušam o agresiji Izraela na Palestince. Vedeti morate, da je celo prejšnja Netanjahujeva vlada povečala obseg delovnih dovoljenj za prebivalce Gaze, ki so prihajali na delo v Izrael. Zdi se mi, da je tu precej zapletena situacija, kjer tudi delu mednarodne javnosti ustreza, da je tako, ker Izrael ta čas vodi Benjamin Netanjahu. Da je šlo za veliko »šlamparijo« izraelskega obveščevalno-varnostnega sektorja, pa je dejstvo. Spet se sprašujem, pa nisem privrženec teorij zarot, kako se lahko to zgodi po petdesetih letih in pri taki tehnološki superiornosti, kot jo ima Izrael. Je morda povezano tudi s tem, da se s tem destabilizira vlada Benjamina Netanjahuja? Morda sem malo zašel. Vrnil bi se na naše nevladnike. Našteli ste neka imena, za katera slišim samo takrat, ko se deli državni denar. Drugače pa ne vem, ali imajo kompetence in znanje za komentiranje zelo zaplete bližnjevzhodne situacije.
DEMOKRACIJA: Nam torej posredno vladajo nevladne organizacije oziroma denar, ki se pretaka prek njih?
Videtič: Absolutno nam vladajo nevladne organizacije. Samo poglejte, kako jih ta vlada zaliva s finančnimi sredstvi, koliko njihovih kadrov prihaja v različne posvetovalne svete te vlade. Veste, to je bila napoved današnjega predsednika vlade Goloba. Včasih sem presenečen nad tem, da so ljudje presenečeni. 400.000 ljudi je Golob prepričal. Uvodoma sem vam dejal, da ne pristajam na tako stvar, saj ti ljudje ne nosijo nobene odgovornosti. Vidite, da zdaj govorimo o zavoženih projektih aktualne vlade in velika »zasluga« za stanje v državi gre politično obarvanim nevladnikom. Ne vem, ali ljudje res tako hitro zgubijo spomin, ampak ta vlada je v glavnem govorila o reformah. Imamo vlado reformatorjev brez reform – to je smešna situacija. Obljubljali pa so reforme na mnogih področjih. Ko bi vsaj poskrbeli za najbolj ranljive – dolgotrajno oskrbo in zdravstvo. Ne premikamo se z mrtve točke, celo nazadujemo, saj težave postajajo vse večje, če jih ne rešuješ. Zato absolutno trdim, da to državo vodijo nevladne organizacije. Zakaj je tako, lahko ugibam. Premierju Golobu to ustreza iz dveh razlogov: ve namreč, da se mu lahko zgodi ulica. In ker ima sam predsednik vlade verjetno svoje ambicije, je prevzel ideologijo skrajne leve opcije stranke Levica, političnih nevladnikov in njihovih pajdašev z ulice. Pri tem bi izpostavil še eno točko, in sicer, da je EU ta čas tako čudno narejena, če uporabim ta izraz, da jim taka ideologija, ki je v Sloveniji, celo ustreza. Ko pride s to ideologijo Levice predsednik vlade v Bruselj, je sprejet kot gost in sogovorec: nezakoniti migranti, financiranje nevladnih organizacij, lažna depolitizacija medijev, pri čemer gre za surovo politizacijo medijev – vse to v Evropi danes kupujejo. To sta torej dva razloga, zakaj sta predsednik vlade Golob in njegova stranka Gibanje Svoboda, ki se je sicer postavljala kot sredinsko gibanje, danes pajdaša te slovenske skrajnosti.
DEMOKRACIJA: Kakšne lastne ambicije pa ima Golob?
Videtič: Prepričan sem, da te ambicije segajo na energetsko področje – od tam prihaja, verjetno računa, da se bo tja vrnil.
DEMOKRACIJA: Ko sva ravno pri denarju, kakšna je vloga Urada RS za preprečevanje pranja denarja (UPPD), če ne ravno ta, da preiskuje sume pranja denarja? V mislih imam namreč, da je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) kazensko ovadil prejšnjega direktorja UPPD Damjana Žuglja, ki je konec leta 2021 bankam poslal 238 zahtev za vpogled v 195 transakcijskih računov 107 ljudi in podjetij, transakcije so preverjali tudi za 15 let nazaj. Kot sem razumela, je bilo to v povezavi z Gen-I.
Videtič: Ne vem, za kakšno vsebino v tem primeru gre, dejstvo je, da že samo ime pove, da se urad ukvarja z informacijami o tem, ali in kje prihaja do morebitnih možnosti pranja denarja. Nihče od teh, ki perejo denar, ne bo prišel do direktorja UPPD, mu izročil dokumente in rekel, naj to preišče. Vsak urad, ki ne izvršuje svoje vloge, je nepotreben. Če dela pa protizakonito, so tukaj postopki, ki jih je treba proti ljudem uvesti. Kot pravim, ne vem, za kaj gre. Kar slišimo iz medijev, je, da je nekdanji direktor raziskoval nakazilo suma pranja denarja, zato je logično, da je reagiral. Primer bo na koncu pokazal, ali je šlo pri tem samo za to, da se provladni mediji naslajajo nad tem, ali je res kaj na tem. Ampak če se izkaže, da ni bilo protizakonitega delovanja UPPD, bo potem odgovarjal tisti, ki je brskal po dokumentaciji in to pošiljal skrbno izbranemu mediju. Govor je o osebi, ki je bila menda zaposlena na sestrskem podjetju v mediju N1 in se je pred časom vrnila na UPPD. V tem primeru bo to škandal, ki bi moral na noge dvigniti vse od policije do tožilstva.
DEMOKRACIJA: Občutek imam, da imamo UPPD za to, da se nič ne preiskuje, da se ne preiskuje sumov pranja denarja, kot je šlo v primeru iranske milijarde dolarjev …
Videtič: Prav ta primer je najbolj sporen do sedaj, da lahko neka banka opere tako količino denarja za Miki Miško, Ano Karenino ipd., pa da pri tem ne zasvetijo vsi alarmi v državi. Dopuščam minimalno možnost, da je šlo pri tem za mednarodni dogovor, tudi s kakšno od velesil, da se zgodi nekaj v nekih finančnih transakcijah. Če je tako, potem so pri nas zelo nesposobni, ker jim ni uspelo tega jasno skriti in je zadeva prišla v javnost. In hvala bogu, da je prišla. Govorim potencialno, da bi bil ta denar uporabljen za kakršnokoli opozicijo v Iranu ali podobno. To je čista špekulacija. Če pa je ta denar uporabljen za iransko oboroževanje, za vojaške namene, potem dvomim, da so zadaj ZDA kot velesila – tu bi lahko šli v drugo smer, da je mogoče Rusija tista, ki je vplivala na določene ljudi, s katerimi ima v Sloveniji prijateljske zveze. Preveč zakomplicirana zadeva, da bi jo lahko kar razgrnili in rekli to je to. Je pa vsekakor zaskrbljivo, da ti nekdo opere milijardo dolarjev preko največje sistemske banke.
DEMOKRACIJA: Kakšna pa bo po vašem mnenju usoda preiskave NPU v povezavi s posli Gen-I, ko je tega še vodil aktualni premier?
Videtič: Pa se sploh vodi kakšna preiskava v povezavi s posli Gen-I? Mediji namreč tega dosti ne omenjajo. Verjamem, da bo javnost, če je kakršnakoli preiskava, korektno obveščena. Ali se je dogajalo karkoli narobe, kot sem že dejal, ne vem, sem pa prepričan, da če se je, imajo to dokumentacijo vse države Balkana oziroma njihov obveščevalno-varnostni sektor.
DEMOKRACIJA: Ko smo ravno pri novogoriških poslih. Ste vedeli, da ima aktualni prvi človek policije Senad Jušić brata dvojčka, ki je prav tako karierni policist in je načelnik Policijske postaje Nova Gorica?
Videtič: Za to informacijo sem vedel.
DEMOKRACIJA: Ampak niste ju ločili, ko sem vam pokazala fotografiji obeh …
Videtič: Ne, to pa je pri dvojčkih težko prepoznati. Kaj namigujete, da bi bil lahko brat kdaj malo generalni direktor policije?
DEMOKRACIJA: Zakaj pa ne? Malo za šalo, pa vendar …
Videtič: Kroži anekdota, da sta bila v neki OŠ brata dvojčka. Eden je bil bolj naravoslovno naravnan, drugi pa družboslovno in sta si potem izpite tako razdelila (smeh). Ne vem, ne izključujem tega. Seveda je to čista špekulacija.
DEMOKRACIJA: Kako sicer ocenjujete delo policije? Ali če vprašam drugače, bo novi šef tožilstva učinkoviteje sodeloval s policijo oziroma obratno.
Videtič: Za zdaj ne vemo, kdo bo novi šef tožilstva. V tej državi je veliko povezano že s samimi imeni in priimki. Preden človek pride na funkcijo, ga tisti, ki se ukvarjamo s politiko in jo dnevno spremljamo, lahko umestimo v neki prostor. V Sloveniji normalnosti ni. V Sloveniji je ogromen karierni balon, pogojno rečeno, na levi strani in veliko manjši balon na, pogojno rečemo, desni strani. Težko ocenjujem delo policije. Zdi se mi pa nenavadno to, da nikjer v javnosti ni več zaslediti policijskih sindikatov. Dogajajo se grozne stvari, napadajo in pretepajo policiste in kriminaliste, nobeden od policijskih sindikatov pa se ne oglasi. Spomnite se prejšnje vlade – policijski sindikat je bil eden od trobil politike. Niso se ukvarjali s policijskimi zadevami, oni so šli direktno v meso, v politiko. Bili so eden od glasnogovorcev ene od političnih opcij. Verjamem, da so v sami strukturi policije ljudje z visokimi strokovnimi in moralnimi vrednotami. Pogosto pa je problem, da to policijo nekdo vodi ali usmerja. Verjetno si ne bomo lagali, da politika nima vpliva na policijo – seveda jo ima, saj konec koncev postavlja ministra, minister direktorja itn. Navzven je videti neambiciozno, če samo pogledamo primere, da so policiste umaknili z avtocest, pa vendar policija, ki ima najboljši pregled nad tem, ni reagirala s kakšnim obvestilom za javnost, prepustila je, da politika dela z njo kot svinja z mehom, in se ne oglaša več. Ravno tu pogrešam policijske sindikate, da bi bili tako aktivni, kot so bili prej.
DEMOKRACIJA: Pravosodje in dvojna merila: če s smrtjo groziš Janezu Janši, te sodišče razglasi za neprištevnega in te oprosti, če pa groziš osmomarčevski nevladni borki Niki Kovač, te sodišče pošlje v zapor … Da o primerih, kot je bil umor direktorja Kemijskega inštituta, ne govorim…
Videtič: Očitno v tej državi res velja rek: dva pravnika, tri mnenja. Za nas laike, ki nismo pravni strokovnjaki, primera, ki ste ju navedli, zvenita res čudno. Da nekomu groziš s smrtjo, si oproščen, sicer zaradi neprištevnosti. A potem se lahko vprašamo, kaj taka neprištevnost pri takem človeku pomeni – ali je ta človek lahko svobodno na ulici, je ta človek nekontrolirano na ulici ipd. Čas bo pokazal, kaj ta neprištevnost v praksi pomeni. Kar zadeva Nike Kovač – sem zagovornik tega, da če gre za kakršnokoli fizično ali verbalno nasilje, je treba reagirati. Ampak veste, v tej državi imamo zanimiv fenomen, ki ga poimenujem estradništvo. Pa da ne boste mislili, da je to samo pri nevladnikih. Estrada je tudi v državnih podjetjih. Lahko vam zagotovim, da prehodi iz kozmetičnih salonov v državna podjetja niso nič nenavadnega. Kar pa zadeva gospo Kovačevo, je dejstvo, da je ona ta čas prvi obraz tega, pogojno rečeno, levega političnega pola, državni organi pa se do nje očitno vedejo zelo zaščitniško. Vprašanje je, ali je vse, kar se ji reče, verbalno nasilje. Mislim da ne. Sama se je odločila, da gre v polje javne osebnosti in tam je treba pričakovati, da si deležen kritik. Ti ljudje pa očitno niso vajeni kritik. Samo to, da si ustvarjajo zakon o sovražnem govoru, kaže, da niso pripravljeni sprejeti kritik. Kdo bo ocenjeval, kaj je sovražni govor? Je sovražni govor, da vam rečem, da ste slaba novinarka? Mislim, da ni. Je pa sovražni govor oziroma že grožnja, če vam rečem, da vam bom zaradi tega, ker ste pokvarjena novinarka, odrezal uho. Karikiram in se opravičujem za primer. Pri nas pa se že kritika, ki je lahko cinična, ampak vsebinska, obravnava kot nekaj sovražnega – na to pa ne pristajam. Predvidevam, da me ne boste zatožili policiji, če vam rečem, da ste slaba novinarka. Problem estradništva: prekopirajte to v glasbeno sceno: ko ti tone zvezda, ustvariš afero zato, da se spet govori o tebi. In to je prišlo v slovensko družbo tudi v druge pore, politiko, državna podjetja ipd. Žal.
DEMOKRACIJA: Kakšno življenjsko dobo ima vlada Roberta Goloba?
Videtič: Težko ocenjujem, kakšno ima vlada Roberta Goloba, mislim pa, da bo vlada aktualne elite zdržala do konca mandata, do leta 2026. S tem mislim, da ni izključena menjava samega premierja, da bo koalicija zdržala do konca. Bodo pa centri moči, ki imajo močan vpliv na sestavljanje, pogojno rečeno, levih vlad, reagirali, ker bodo preprosto uvideli, da neoperativnost te vlade njihovim ambicijam dela škodo. Ne vidim, da bi se ponovila situacija Marjana Šarca, nisem pa prepričan, da bo ta vlada šla do konca s premierjem Robertom Golobom.
DEMOKRACIJA: Bo Platforma sodelovanja Anžeta Logarja premešala politične karte?
Videtič: Tisti, ki bolj spremljamo politično dogajanje, smo občutili, da je Anže Logar vnesel precej nervoze na politično polje. Pa niti stranke še ni naredil, če jo sploh bo. Kdo je lahko najbolj nervozen ta trenutek, je težko ugotoviti. V končni fazi je Logar otrok SDS, zato bi bila lahko nervozna SDS, je konservativec, kar pomeni, da bi lahko bila nervozna NSi, hkrati bi bili lahko nervozni centri moči na levi, ker prihaja nekdo, ki lahko pomeša štrene njihovim ambicijam, da Sloveniji vladajo samo leve vlade. Ta trenutek je težko ocenjevati, kdo je najbolj nervozen, nervoza pa se čuti. Anže Logar je lahko začetek nečesa novega v tej državi, predvsem v smislu svežine in presekanja težkih ideoloških tem, ki Slovenijo obremenjujejo že leta. O tej njegovi platformi bom uporabil besede njegove kolegice, izjemno inteligentne ženske Alje Brglez, ki je rekla, naj se moč že samo društva ne podcenjuje. Je pa dejstvo, to pa trdim, da je velika razlika med Anžetom Logarjem in njegovim društvom ter Mukijem Dobraničem in njegovim društvom. Zakaj? Anže Logar ne bo deležen finančnih sredstev in takšne medijske pozornosti kot gospod Dobranič. To pa že sedaj podpišem.
DEMOKRACIJA: To ni primerljivo …
Videtič: Po vsebini res ni primerljivo, vendar vidite, da ta v Sloveniji ne velja kaj dosti.
DEMOKRACIJA: Franc Pukšič je pred začetkom okrogle mize Platforme sodelovanja dejal, da Logarja vidi kot naslednjega premierja. Ali je to mogoče?
Videtič: Z društvom si težko predsednik vlade.
DEMOKRACIJA: Mimogrede, kakšna je vloga Tine Gaber pri premierjevih odločitvah?
Videtič: Osebno je ne poznam, vidim, pa na podlagi tega, s čimer me seznanite novinarji, da je zelo ambiciozna ženska. Zadnjič sva se ravno s kolegom Požarjem pogovarjala o fenomenu Tine Gaber, da je zanimivo, kako je njena profesija vedno povezana s trenutnim spremljevalcem – ko je bila s človekom iz šovbiznisa, je bila manekenka in influencerka, ko si je bila blizu z ministrom Vlačičem, je bila lobistka, danes, ko je spremljevalka predsednika vlade Goloba, je sociologinja. Očitno ima ženska več obrazov, in kot kaže, neverjeten vpliv na premierja.
DEMOKRACIJA: So jo poslale kakšne obveščevalne službe?
Videtič: Kot Mata Hari? (smeh) Ne verjamem.
DEMOKRACIJA: Bi še kaj dodali?
Videtič: Verjamem, da ima država zaradi pridnih ljudi, podjetnih podjetnikov, zaradi pridnih rok perspektivo. Skrbi me samo mentalno stanje te družbe. Večji ugled, kot ga imata podjetnik in kapital, ima v tej državi državni kapitalist in tisti, ki je obogatel s pomočjo države. Prepričan sem, da moramo ideološke teme spraviti na minimum. Govorim o letih 1941−1945 in kasneje, o tistih precej grdih časih za nekatere ljudi. Sam prihajam iz partizanske hiše in zame je partizanstvo vrednota. Zamerim na eni strani desnemu političnemu polu, da vse partizanstvo enači s komunističnem nasiljem po vojni. Povem vam lahko, da so moji predniki, ko so končali z bojem proti okupatorjem, prišli domov in so delali na kmetiji. Niso pobijali ljudi po breznih. Na drugi strani pa me še bolj jezi sprevržena nesramnost predstavnikov levega političnega pola, ki se na grobiščih, kot je Osankarica, slikajo s prsti navzgor za všečke. To mi je še bolj degutantno, kot samo zanikanje dobrih del partizanstva. To je ena stvar. Druga stvar. Povojni poboji. Dejstvo je, da so ti bili, in dejstvo je, da je treba o tem govoriti. Zakaj? Da se to nikoli več ne ponovi. Danes skrivati te teme je, prvič, nepošteno in nesmiselno, ker se toliko o njih že ve. To, da se pogovarjam z gospodom Boštjanom Turkom, ki ima pri tej temi drugačen pogled kot jaz, je povsem normalno. Problem je, ker se v državi ne želijo pogovarjati o teh temah. Glasni pa bi bili, če bi začeli ukinjati borčevske penzije, ki nimajo z borci nič več. Jezi me to, da nekateri še vedno na rovaš boja proti okupatorju pobirajo sadove tistega časa, da se tudi prazniki in spomini zlorabljajo za primitivizem – to mi je nesprejemljivo. In da ne pustijo izreči njihovega pogleda tistim, ki jim v tistem obdobju komunizma ni bilo tako lepo, kot je bilo meni – res sem ga živel samo 18 let, a lahko povem, da mi je bilo lepo. To pa ne pomeni, da so bili tudi ljudje, ki so trpeli. Tu je treba povleči ločnice, da se lahko ljudje tudi poslušamo. Od ekstremistov ne moreš pričakovati, da te bodo poslušali, zmeren človek bo pa lahko poslušal tudi zgodbe nekega časa, ki niso bile tako lepe.
Biografija
Miran Videtič se je kot komentator prvič pojavil v pogovornih oddajah Faktor, kasneje Ura moči. V zadnjem času skupaj s kolegom dr. Petrom Gregorčičem komentirata aktualna dogajanja tudi na eni od radijskih postaj v Sloveniji. Natančno ločuje svojo vlogo aktivnega državljana in zaposlitev v državnem podjetju, čeprav so se v preteklosti že vrstili pritiski nanj, naj opusti javno nastopanje. To je razlog, da se po navadi ogne komentiranju dogajanj in dogodkov v energetskem sektorju. Zasebno zase pravi, da je najbolj zadovoljen pri raznovrstnih aktivnostih, vezanih na štiričlansko družino. Ko ima čas, se najraje spravi na kolo ali s partnerko na tek. Če tu prištejemo še skupno skrb za tri hišne »razgrajače« (dva tibetanska terierja in mačka), dan hitro mine. Ima visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri, a pravi, da ga je najbolj izoblikovalo to, da je v svojih različnih službenih in poslovnih obdobjih spoznaval ljudi raznolikih socialnih in kariernih nivojev, nacij, ver, stališč. Kot sam pravi, je pri tem imel srečo in privilegij, da sogovorci, tudi drugačnih razmišljanj, niso bili izključevalni ali celo arogantni, kar je danes redkost.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
