Piše: Metod Berlec
Z raziskovalcem udbovskih arhivov in pisateljem mag. Igorjem Omerzo sva spregovorila o njegovi najnoveješi knjigi, ki nosi naslov Franc Jeza – Separatist in je izšla v zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in Udba. Dotaknila sva se tudi aktualnega družbeno-političnega dogajanja.
Gospod Omerza, nedavno je v zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in Udba pri tržaški založbi Mladika izšla vaša najnovejša knjiga Franc Jeza – Separatist. Knjigo o tem zavednem Slovencu ste imeli že kar lep čas v mislih.
Boris Pahor me je najmanj dvakrat prosil, naj napišem knjigo o emigrantu Francu Jezi, saj je bil ta drobni mož po njegovem mnenju izjemno pomemben propagator slovenske kulture v Trstu. No, knjigo o Jezi sem imel v mislih, še preden sem sploh spoznal Pahorja. Vendar nisem nikoli nameraval pisati o pomembnem »tržaško-kulturnem« prispevku Franca Jeze, saj za tak tip pisanja nisem usposobljen, pač pa o tem, kako ga je slovenska Udba zalezovala in kaj je o tem ohranjenega v tajnih dokumentih slovenske tajne politične policije. Gradivo za knjigo sem zbiral kar nekaj let in nabralo se ga je kljub pošastnemu uničenju udbovske dokumentacije za kar obsežno knjigo.
Ali lahko na kratko predstavite življenjsko zgodbo Franca Jeze nekako do začetka druge svetovne vojne. Rodil se je na Štajerskem na Spodnji Hajdini leta 1916 …
Rodil se je 30. decembra 1916. Osnovnošolske klopi je gulil v domačem kraju, nato na gimnaziji v Mariboru in potem na Ptuju, kjer je maturiral. Tik pred vojno, leta 1939, se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, a študija zaradi vojnih dogodkov ni mogel končati. Mnogo let kasneje, že v emigrantskem statusu, je dokončal študije etnografije in etnologije na Univerzi v Gradcu. Kot krščanski socialist se je po okupaciji Slovenije vključil v Univerzitetni odbor OF. Konec decembra 1941 je dobil nalogo, da iz ljubljanske bolnišnice reši tri tovariše. Pri tem je padel v roke italijanskih okupacijskih oblasti. Bil je strašno mučen in marca 1942 obsojen na dosmrtno ječo. Odpeljali so ga v zapore v mesto Volterro v Toskani. Od tam se je 21. februarja 1944 vrnil v Ljubljano, a so ga kmalu spet aretirali. Iz ljubljanskih zaporov so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v taborišče Überlingen ob Bodenskem jezeru. Tam je dočakal prostost. Po vrnitvi iz taborišča je bil nekaj časa v Ljubljani zaposlen pri Slovenskem poročevalcu. Toda 1. novembra 1948 je ilegalno prebegnil v Italijo. Potem je nekaj mesecev preživel po italijanskih begunskih taboriščih, nato pa se je za stalno naselil na Opčinah pri Trstu. Do leta 1954 je delal pri zavezniški časnikarski agenciji AIS (Allied Information Services), z dokončno dodelitvijo Trsta Italiji pa je za vedno izgubil stalno službo in se preživljal kot honorarni sodelavec na Radiu Trst A in kot pisec v Novem listu ter pri večini zamejskih revij. Veliko je objavljal tudi v emigrantskih listih, predvsem v »slovensko-državotvorni« Slovenski državi v Kanadi in prav taki Smeri v slovensko državo v Argentini. Napisal je tudi več knjig, najpomembnejša je gotovo Nova tlaka slovenskega naroda. Umrl je 20. januarja 1984, ko je zaradi vnovične možganske kapi izdihnil v tržaški bolnišnici.
Kako pa je Jeza kot krščanski socialist in pripadnik OF preživel čas druge svetovne vojne? Sam sem pred leti prebral njegovo knjigo z naslovom Spomini iz taborišča, ki jo je leta 1985 izdala Goriška Mohorjeva družba …
Večinoma, kot že rečeno, po zaporih in taboriščih. Pri njem je zanimivo to, da ga režim v matici in njegova Udba, potem ko je emigriral, nista mogla zmerjati s pripadnikom fašistične emigracije, saj je bil aktivni član OF.
Leta 1946 se je Jeza zaposlil pri Slovenskem poročevalcu …
To je bilo mogoče le zato, ker je režim v njem videl nekoga, ki bo zvest tradicijam Osvobodilne fronte. Ni bilo mogoče, da bi takrat to postal nekdo, za katerega bi stalinistična slovenska oblast sumila, da ne bo zvesto in slepo sledil njeni politiki. Tu so se hudo zmotili!
Za leto 1948 ste v udbovskih arhivih zasledili zanimivo dopisovanje o Francu Jezi med Janezom Stanovnikom, šefom kabineta takratnega podpredsednika jugoslovanske vlade Edvarda Kardelja, in slovenskim republiškim notranjim ministrom Borisom Kraigherjem. Za kaj je šlo?
V letu 1948 najdemo v arhivu zanimivo korespondenco med Janezom Stanovnikom, šefom kabineta podpredsednika jugoslovanske vlade Edvarda Kardelja, in slovenskim notranjim ministrom Borisom Kraigherjem. Franc Jeza je namreč Kardelju v Beograd poslal prošnjo za premestitev iz Slovenskega poročevalca v tujino. Zaradi tega je Stanovnik, šef Kardeljevega kabineta, 13. januarja 1948 poslal v Ljubljano »v roke tovarišu ministru Kraigherju« dopis, da je tovariš Jeza poslal prošnjo, v kateri prosi, da bi bil premeščen kot kulturni ataše ali dopisnik Tanjuga v kako skandinavsko deželo. In še: »Tovariš Kardelj mi je dejal, naj Te zaprosim, da bi mu poslal mnenje Tvojih organov o njem.« Boris Kraigher je zadevo predal v roke udbovcu Niku Šilihu, ki je zadevo mlel kar nekaj časa in nato o tem poročal Kraigherju, ta pa dalje Stanovniku, citiram: »Z veliko zamudo Ti odgovarjam na vprašanje o tov. Jezi Francu … V uredništvu Slovenskega poročevalca spada med ljudi, ki so nezadovoljni z današnjimi razmerami. Nezadovoljstvo je seveda deloma upravičeno, vendar ga vodi v zagrenjenost. Govori: ni svobode tiska, groba cenzura, človek po duhu ni svoboden, novinarje spreminjamo v mašine. Zato si želi v inozemstvo. Mislim, da ne bi bilo dobro ga pošiljati kamorkoli. Kot Kocbeku mu je ideal odhod v ‘svobodne skandinavske dežele’.«
Ali se je tudi zaradi tega negativnega odgovora, če lahko tako rečem, Jeza odločil, da iz Jugoslavije pobegne v Italijo?
Verjetno. V glavnem bi lahko rekli, da je bil svobodomiseln duh in da ga je slovenski stalinistični kotel dušil. Iz Jugoslavije je pobegnil v Italijo 1. novembra 1948. Ko sem pisal knjigo o njem, se mi je zdelo, da ta datum ni naključen, a nisem poznal vzroka. Šele po izidu knjige mi je njegov nezakonski sin Borut dejal, da je najverjetneje pobegnil čez mirensko pokopališče, ki leži dobesedno na meji z Italijo in je bilo zaradi nevarnosti pobegov odprto vsako leto samo 1. novembra.
Če se ne motim, je Jeza dobrega pol leta (konec leta 1948 in prve mesece leta 1949) preživel v okolici Rima, kjer so bila taborišča za begunce, pol leta kasneje pa je bil že v Trstu, kjer je delal pri zavezniški tiskovni agenciji AIS, po letu 1954 pa je začel delovati pri slovenski radijski postaji v Trstu …
Da, bil je brez državljanstva in se, potem ko je Trst dokončno postal italijanski, ni mogel redno zaposliti. Zato je delal honorarno na radiu Trst A (slovenske oddaje). Poleg tega je veliko pisal za zamejske in emigrantske časopise. Knjige so mu bolj ali manj prinašale izgubo, da propagandnih letakov sploh ne omenjam. Skratka, družina, posvojil je hčerko Evelino, je živela zelo skromno oz. vseskozi v težki gmotni situaciji.
So pa udbovci kmalu ugotovili, kje deluje in živi Jeza. O njem so širili različne informacije od tega, da so ga sami poslali v Trst, do tega, da je ameriški agent …
Ker je delal pri zavezniški tiskovni agenciji, je verjetno bil tam pod nadzorom ameriške obveščevalne službe (takrat je to bila CIC – Counter Intelligence Corps). Udba piše, da je bil ameriški agent najmanj do leta 1953. Če je res bil, potem je pri poročanju gotovo udrihal po komunističnem režimu v matici! Pri tem je treba biti previden, saj je Udba z najrazličnejšimi dezinformacijami skušala kompromitirati sovražnike (nasprotnikov ti ljudje niso poznali) doma, v zamejstvu in v tujini.
Franc Jeza je sodeloval pri večini slovenskih zamejskih in zdomskih revij, lotil pa se je tudi različnih študij. Bil je tudi ustanovitelj in sourednik revije Stvarnost, kasneje preimenovane v Stvarnost in svoboda. Nedvomno pa je bila kar odmevna njegova študija iz leta 1959 z naslovom »Nova tlaka slovenskega naroda« …
Da, najdemo ga tukaj in še marsikje drugje v Trstu in zdomstvu. Revija Stvarnost je izhajala od leta 1950 do 1952 in izšlo je šest številk, vendar sta bili dve dvojni; nadaljevanje naj bi bila revija Stvarnost in svoboda, a sta izšli le dve številki v letih 1952 in 1953.
Knjiga Nova tlaka slovenskega naroda je izšla v Trstu leta 1959. Po mojem mnenju je to njegova najpomembnejša knjiga. Tu opisuje ekonomsko zapostavljanje Slovenije. Seveda je Udba pozorno spremljala, kako knjiga pronica v Slovenijo in kaj o njej mislijo različni slovenski intelektualci. Udbovci ugotavljajo, da sta s knjigo zadovoljna Dušan Pirjevec – Ahac (zalezovan kot Korošec) in Edvard Kocbek (zalezovan kot Bohinjski).
Je mogoče reči, da je bilo za Jezo nadvse pomembno leto 1961. To leto je v Trstu, kot pišete, ustanovil Akcijski odbor za neodvisno Slovenijo. Posledično ga je Udba začela še bolj natančno spremljati …
Seveda, kajti v tem letu je Franc Jeza ustanovil v Trstu Akcijski odbor za neodvisno Slovenijo, a udbovci takrat še niso vedeli, da je Jeza srce in duša tega odbora. Toda v letu 1962 se to spremeni. Produkcija udbovskih materialov o Francu Jezi se je kar nenadoma zelo povečala. To pa seveda zato, ker je sedaj tajna policija slovenskega komunističnega vrha, ki se je po Trstu sprehajala skoraj tako zlahka kot po Ljubljani, končno in nedvoumno ugotovila, kdo je tržaški mastermind »stopnjevanja akcije za neodvisno Slovenijo« − Franc Jeza seveda! Sam Jeza in njegovi privrženci v Trstu, ki pa jih ni bilo veliko − večina zamejcev je menila, da je Jeza »osamosvojitveni« fantast −, so »osamosvojitvene« letake Akcijskega odbora zatikali za brisalce avtomobilov z jugoslovansko registracijo, delili potnikom v jugoslovanskih avtobusih …
Jeza pa je vzpostavil stike tudi s Slovenci, ki so živeli v izseljenstvu in so si prav tako prizadevali za samostojno slovensko državo.
Povezoval se je z emigracijo v Evropi (npr. Janez Toplišek v Nemčiji), imel je stike s Cirilom Žebotom in z drugimi emigranti ter veliko pisal za emigrantska državotvorna časopisa Slovenska država in Smer v slovensko državo.
Kako pa je bilo s poskusom Udbe, da bi Jezo ugrabili in odpeljali v ljubljanske udbovske zapore? Vemo, da jim je recimo v primeru urednika goriško-tržaške Demokracije Andreja Slavka Uršiča leta 1947 to uspelo, ne pa v primeru Jeze …
V splošnem poročilu Udbe za leto 1963 je med drugim zapisano: »Preko sodelavca ‘Štajerja’, ki je sodeloval v realizaciji skupine Toplišek Janeza, je bila izvršena akcija za ugrabitev vodje ‘Akcijskega odbora za neodvisno Slovenijo‘ v Trstu Jeza Franca. Sama akcija ugrabitve sicer ni uspela zaradi bolezenske preganjavice Jeze Franca, ki se je zbal priti na določeno mesto, odkritih pa je bila vrsta podatkov, ki osvetljujejo celotno dejavnost Jeze. Tako npr. njegov pokret za širjenje letakov na Koroškem, povezava z OSP (Topliškova Organizacija slovenskih protikomunistov), nadaljnji načrti itd. Uspelo je tudi izprazniti (Jezovo) zalogo propagandnega materiala v Celovcu.» Pripominjam, da sem o velikanu slovenske osamosvojitve Janezu Toplišku, njegovi aretaciji in verjetnem umoru napisal knjigo Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo oz. njen prvi del: Tragično življenje Janeza Topliška.
Nedvomno je bil Franc Jeza vse do svoje smrti v začetku leta 1984 zelo aktiven. Svoje politične in družbene nazore, katerih konkretno uresničitev je videl v neodvisni slovenski državi, je objavil v petih zvezkih, ki jim je dal naslov: Alternativa, Iniciativa, Demokracija, Akcija in Neodvisna Slovenija. Domnevam, da je Udba sproti o vsem tem obveščala slovenski partijski vrh.
Nekakšen višek Jezovih osamosvojitvenih idej in hotenj so zborniki Alternativa (maj 78), Iniciativa (marec 79), Demokracija (maj 80), Akcija (junij 81) in Neodvisna Slovenija (februar 83). V teh Jezovih zbornikih je zajeto bistvo in so nanizane konkretnosti njegovih samotnih, a nepopustljivih in truda polnih hotenj in prizadevanj za samostojno, suvereno in neodvisno slovensko državo. Vzeto skupaj je ta niz petih zbornikov najbolj dodelan program samostojne slovenske države, ki je bil presežen šele z Novo revijo, a ne s številko 57, pač pa s 95. številko marca ’90, tik pred prvimi povojnimi demokratičnimi parlamentarnimi volitvami v Sloveniji, kjer je na ovitku pod naslovom Samostojna Slovenija v nadaljevanju 41 avtorjev že brez dlake na jeziku − skupaj z uvodnikom uredništva in uvodno Demosovo Deklaracijo o slovenski samoodločbi − obdelalo vsa relevantna področja prihajajoče slovenske »nacionalne« državnosti. Udba je seveda pozorno spremljala in poročala, kaj je v zbornikih napisano, in jih plenila, ko so pronicali v matico.
V zborniku Neodvisna Slovenija se Franc Jeza razpiše tudi o slovenskem denarju. To ste v knjigi še posebej poudarili. Zakaj?
Februarja 1983 je izšel zbornik Neodvisna Slovenija, 12. aprila pa je Franca Jezo zadela, še ne dokončna, možganska kap. S tem se je njegovo aktivno življenje končalo. No, v zborniku Neodvisna Slovenija je tudi, kot poroča Udba, nekaj, citiram: »‘cvetk’ … na primer … o novi denarni enoti ‘penezu’, ki se bo delil na sto ‘fickov’«. Tu pripominjam, da uvedba nove denarne enote ni bila cvetka, ampak preroška misel Franca Jeze. Hm, v matici se o uvedbi slovenskega denarja ni javno govorilo, tega ni npr. v 57. št. Nove revije, pač pa sem to zahtevo prvi postavil jaz 5. februarja ’88 v reviji Mladina. Zato mi je pri pisanju te knjige tudi močno padlo v oči to udbovsko citiranje bojda »cvetke« o novi denarni enoti.
Iz vaše knjige je torej razvidno, da si je Franc Jeza z vsem srcem, dušo in telesom prizadeval za samostojno in neodvisno Slovenijo!?
Da, to je popolnoma jasno. In to je bilo jasno tudi tajni politični policiji slovenskega komunističnega vrha (ponarodelo Udbi), ki ga je predvsem zaradi tega »prizadevno« zalezovala in skušala tudi ugrabiti! Imam ga za največjega idejnega osamosvojitelja, žal pa samostojne slovenske države ni dočakal.
No, če se dotakneva Marte Kos, ki je na predlog vladajoče leve koalicije uradna slovenska kandidata za evropsko komisarko. Vi ste do tega kritični, saj jo bremeni udbovska preteklost. Kaj natančno pomeni njena številka v Centralni aktivni evidenci Sekretariata za notranje zadeve SRS?
Številka pomeni, da je bila registriran vir Udbe, konfidentka torej, zaupnica tajne policije slovenskega komunističnega vrha, da je imela kodno ime (registrirani viri so ga namreč imeli) in da je morala v tej funkciji poročati svoji udbovski zvezi. O tem nisem sicer našel nobene dokumentacije, pač pa sem našel študijo »Analiza operativne obdelave Struna« iz decembra 1986, kjer udbovka Danica Rosc – Biščak analizira udbovsko zalezovanje šefa slovenske sekcije na Deutsche Welle Alojza Lampreta. Iz študije je razvidno, da je Udba imela to radijsko postajo močno pod lupo. Zato sklepam, da je Marta Kos poročala Udbi o tej radijski postaji, ker je tam pač delala. Portal Požareport je v času njene kampanje za predsednico države objavil, da je imela poštno javko pri neki svoji nekdanji soplavalki in od tod je soplavalka njeno pošto dostavljala udbovcu Stojanu Celinu. Ta udbovec nastopa v moji knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo kot uslužbenec mariborskega Centra službe državne varnosti. No, ker se je zaradi debakla s ponesrečeno udbovsko bombo v Velikovcu (leta 1979) mariborski center razdeli na dva dela, nastal je namreč še CSDV Slovenj Gradec, potem je morda Celin odšel iz mariborske Udbe v slovenjgraško. Ne vem, no, kakorkoli že, to pisanje Požareporta je pred nedavnim povzel tudi Reporter.
Kakšno sporočilo pošiljamo Evropi, da v Bruselj za tako pomembno evropsko funkcijo pošiljamo kontaminirano osebo?
Zame slabo, a sedanja oblast in velik del naše javnosti se za to ne zmeni.
Sedanja vlada vse od nastopa svojega mandata izničuje pomen slovenske osamosvojitve in vleče poteze, ki rehabilitirajo prejšnji totalitarni sistem. Seznam njenih sramotnih odločitev in ravnanj je tako vse daljši …
Res je. To je izrazito proudbovska in protiosamosvojitvena vlada: čaščenje Zemljariča, Šinigoja, predlaganje Marte Kos, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ovacije vlade in državnega vrha ob razdiralnem nastopu Makarovičeve na državni proslavi, Vrečkova na Čebinah, kriminalizacija fašizma in nacizma (hvale vredno), ne pa tudi komunizma (nezaslišano) …
Za konec. Gospod Omerza, kje vidite rešitev iz te situacije?
Ni kakšnih čudežnih rešitev. Vsi, ki nam je mar, da se Udba ne bi več ponovila ter da se utrdijo in spoštujejo (ne pa rušijo) temelji slovenske države, moramo javno nastopati in izražati argumentirano nestrinjanje s tako zavrženo politiko. Prvi korak bi bila že zahteva po spomeniku Francu Jezi v Ljubljani; danes je sicer to iluzija, jutri pa gotovo ne več!
Biografija
Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Diplomiral in magistriral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja je sodeloval v procesih demokratizacije in nato osamosvajanja Slovenije. Deloval je kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, nato v stranki Slovenska demokratična zveza, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Po njenem razpadu je deloval v okviru Demokratov Slovenije, stranke, ki se je nato marca 1994 združila z Liberalno demokracijo Slovenije. Med letoma 1991 in 1992 je opravljal funkcijo direktorja Službe družbenega knjigovodstva, nato pa funkcijo poslanca prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Po koncu podžupanskega mandata v Ljubljani se je umaknil iz javnopolitičnega življenja predvsem v pisateljsko dejavnost. Na podlagi raziskovanja udbovskih arhivov je izdal številne knjige, ki so večinoma močno odmevale v slovenski javnosti. V zadnjih letih je izdal knjige, kot so Temna stran Dela – Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov, Udba in Akcija Sever, Pravi obraz Janeza Stanovnika ter v zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in UDBA, knjige o udbovskem zalezovanju Cirila Žebota, Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika in Igorja Bavčarja.
