Piše: Gašper Blažič
Čeprav mnogi začnejo z »veselim decembrom« tako rekoč že sredi novembra, adventni čas še vedno vabi k tihoti in duhovni pripravi na božič. Naš sogovorec Jože Milčinovič, ki že skoraj dve desetletji deluje kot dušni pastir na Kočevskem, nam je ob tem povedal tudi marsikaj o Kočevski Reki in njeni zgodovini, ki je bila posebej v dvajsetem stoletju močno zaznamovana z zaprtostjo po volji komunistične oblasti.
Z župnikom Jožetom sva se srečala že lani ob vsakoletni proslavi v spomin na postroj teritorialne obrambe tik pred plebiscitom leta 1990, ko je po besedah tedanjega predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta zadišalo po slovenski vojski. In tudi po novi cerkvi, ki jo je, kar se sliši nenavadno, zgradila država. Po tistem je sedem let v tej župniji deloval jezuit p. Franc Šetar, vse do leta 2005, ko je bil za novega župnika imenovan naš sogovorec.
Jože Milčinovič se je rodil leta 1950 v Drašičih v Beli krajini. V duhovnika je bil posvečen leta 1975. Sprva je bil kaplan v župniji Ljubljana-Polje, nato prvi župnik župnije Ljubljana-Zadobrova. Zatem je bil župnik na Jesenicah in soupravitelj župnije Sv. Križ (Planina pod Golico), od leta 2005 dalje pa je župnik v Kočevski Reki. Do lanskega leta je tudi soupravljal župnijo Banja Loka. Dva mandata je bil dekan kočevske dekanije.
Če se ne motim, mineva že skoraj dve desetletji, odkar ste župnik v Kočevski Reki. Kako je biti dušni pastir v kraju, ki je bil zaradi potreb totalitarnega režima razglašen za zaprto območje?
V Kočevsko Reko sem prišel 2005. Letos torej mineva 18 let mojega pastirovanja. Za nas, duhovnike, je vsaka župnija najlepša, najboljša ker je tvoja. In najtežja. Ker čutiš, kaj bi moralo biti drugače, kaj manjka, česa ni, kam »potuje« …ipd. Če jo imaš rad potem skozi ta očala gledaš, potrpiš, načrtuješ, moliš in upaš.
Da si duhovnik in župnik v taki župniji, je treba imeti najprej široko srce. Sprejeti danosti takšne, kot so. Sprejeti ljudi in njihove poti takšne, kot so. Pri presoji in oceni imeti malo drugačne »vatle« kot morda nekje drugje. Sprejeti v zakup tudi zgodovino kraja in faranov, ki so bili del te zgodbe.
Veseli in ponosni smo, da se je tu rodila slovenska vojska, da je »tu zadišalo po slovenski vojski«.
V Kočevski Reki in okolici pravzaprav ni pravih staroselcev. Kočevarji, tukajšnji Nemci, so jo med drugo svetovno vojno zapustili. Kakšno prebivalstvo se je priselilo sem?
Naša župnija ima žalostno zgodbo. Leta 1330 so grofje Ortenburški pripeljali na Kočevsko svoje podanike iz Južne Tirolske, Nemčije, Avstrije − in tem prišlekom so dali me Kočevarji ali Kočevski Nemci.
Leta 1941 je bila naša slovenska domovina po dogovoru med Italijo in Nemčijo na našem koncu razdeljena med tema dvema stranema. Reka Sava je v glavnem delila ti dve interesni polovici. Del južno od Save je pripadal Italiji, severni del pa Tretjemu rajhu. Zato je Hitlerjeva uprava v letu 1941 s Kočevskega preselila »svoje rojake« iz Italije v Nemčijo – to je s Kočevskega na Krško polje, v Bizeljsko, Čatež in Obsotelje. Tako so Kočevarji, ki so bili na tem območju več kot 600 let, odšli. V letu 1953 so zaradi graditve podzemnih zaklonišč in zapiranja tega območja iz Kočevske Reke preselili tudi domorodne, domače, slovenske družine na druge lokacije. Mnogo naših sosedov iz obkolpske doline, ki so se vrnili iz italijanskih taborišč, pa se je zaradi iskanja strehe nad glavo priselilo v Kočevsko Reko v izpraznjene kočevarske domačije. Tudi kar nekaj sezonskih delavcev iz Prekmurja, Goričkega in drugih republik nekdanje države je tukaj našlo svoj dom. Tako da je narodnostna, verska in kulturna raznolikost tukaj v Kočevski Reki zelo pisana.
Lahko bi torej rekli, da je težko govoriti o koreninah in o tradiciji. Kaj to pomeni za življenje župnije?
To resnično pogrešamo. Ker kraj nima svoje duhovne identitete, svojega duhovnega izročila, je zelo osiromašen tako glede praznovanja, pripadnosti, ponosa, jezika …
Kako je s številom prebivalstva nasploh? Se ljudje od tod izseljujejo?
Število prebivalcev ostaja približno enako. Po letu 1970 so se obnovile ali na novo pozidale vasi, ki so dale novo podobo našemu kraju. Zdaj ko imamo asfaltirane ceste in avtomobile, ni več problema iti v službo v Kočevje, Ribnico, Novo mesto, Postojno ali Ljubljano. Žal pa je ostala Kočevska Reka nekako pozabljena. Do leta 1990 se zasebno ni skoraj nič gradilo, samo Snežnik je za svoje delavce gradil stanovanjske blokce.
Se kočevski staroselci oziroma njihovi potomci še vračajo sem?
Skoraj vsako leto se srečujemo zdaj skoraj v glavnem s potomci nekdanjih prebivalcev Kočevske. Ne samo iz Avstrije, kjer je močna kočevarska skupnost, ampak tudi iz ZDA in drugih delov sveta. Vedno so dobrodošli in jim je lepo, ko čutijo, da so jim vrata odprta.
Na zaprtem območju so prej lahko živeli samo tisti, ki so neposredno služili prejšnji oblasti. Se to med farani zelo pozna?
Poleg sodelavcev, ki so bili v službi zaprtega območja pri milici, ter delavcev v teh ustanovah je bilo zaprto območje tudi samozadostno, kar pomeni, da so imeli svojo pridelavo mleka, mesa in še česa. Zato je kar velik dela prebivalstva delal v kmetijstvu, to je po hlevih, njivah in travnikih. Veliki del je bila zaposlen v gozdarstvu – od podiranja lesa, vlečnih služb, dela na žagi ipd. Tukaj velja znani stavek »ne vprašaj nič«. Delili so delovno silo na tiste, ki so bili v kmetijstvu, in tiste, ki so delali pri »sosedovih«, kot so rekli tistim, ki so bili v službi v Gotenici ali Škrilju …
V vsej tej razprodaji ni Jezusa, ni Svete Družine in ni pravega božiča, ki nam vsako leto pripoveduje, da je On Pot, Resnica in Življenje.
Je naključje, da ste prav vi prišli sem? Prej ste delovali na Jesenicah, v delavskem okolju.
Mi, ki zaupamo v Boga, rečemo, da je včasih to in to božja volja. In tako tudi to razumem ter sprejemam svoje poslanstvo in vse, kar to nalaga. Ko me je sedaj že pokojni nadškof Alojzij Šuštar vprašal, če bi šel na Jesenice, sem odgovoril, da če želi, grem. In sem šel. Spomini na to službo kažejo, da nikoli ne bom več srečal toliko dobrih ljudi. Samo rad moraš imeti tiste, ki so ti zaupani. Morda mi je v tej župniji pomagalo dvoje – da sem bil vsega navajen in da sem po pokojnem očetu podedoval malo več širine, ki je lastna našim bratom z juga. In zato sem lahko našel sodelavce in dobre ljudi.
Kočevska Reka ima tudi novo cerkev, ki je bila zgrajena šele po padcu komunističnega režima. Ko sem si jo lani decembra ogledal, sem videl, da je močno povezana z zgodovino tega kraja. Tudi s slovenskimi mučenci. Svojevrsten pečat sta tu dala umetnika Stane Jarm in Marko Jerman. Prevladuje pa toplina lesa, kajti kočevsko območje je znano po gozdovih …
Na našo cerkev smo lahko upravičeno ponosni. Ta cerkev je dar Demosove vlade Kočevski in Sloveniji kot moralni dolg za vso porušeno in uničeno sakralno dediščino. Naj omenim, da je Kočevska v povojnem času izgubila 95 cerkva in okrog 400 križev, kapelic in verskih znamenj, pa tudi celo vrsto pokopališč. Obljubo, ki jo je dal gospod Lojze Peterle ob asistenci gospoda Bogomirja Štefaniča, je država izpolnila.
Drugo, kar je pomembno povedati, je, da je ta cerkev in posebej daritveni oltar postavljen tudi kot oltar sprave, na katerem je urezana »genialna« prošnja: »Usmili se vseh, Gospod.« Poleg Staneta Jarma in Marka Jermana je treba omeniti tudi arhitekta Janeza Gomboca, ki je idejo »rodil« in tudi cerkev narisal. V vsem sakralnem prostoru svetišča je mnogo zgodb, ki ponujajo duhovno bogastvo. Treba je svetišče obiskati in si vzeti čas.
Enkrat ste že imeli opravka z ustanavljanjem župnije in z graditvijo cerkve, in sicer na vzhodu Ljubljane. Kako nova župnija požene korenine?
To so zares bogati spomini. Da bom pošten. Pokojni duhovnik France Milavec, ki je bil sočasno sokaplan v župniji Devica Marija v Polju, je z velikim trudom in vztrajnostjo pripravil vse potrebno za ustanovitev župnije Ljubljana-Zadobrova. Ko smo podirali in preurejali farovško gospodarsko poslopje, je stopil na žebelj. Kljub hitri intervenciji je sladkorna, ki ga je pestila, pokazala zobe. Moral je v bolnišnico, zato sem jaz namesto njega dobil to nalogo. Ustanovili smo župnijo in dva dni zatem začeli z izkopi za novo cerkev svetega Tomaža ter jo v dobrem letu in pol končali. Skoraj dve tretjini gradnje smo naredili s prostovoljnim delom. Delali smo po načelu – »mi gradimo cerkev, cerkev gradi nas«. Morda samo podatek: ko smo pokrivali streho, je prišlo pomagati sedemdeset faranov. Iz tega sodelovanja je rasla pripadnost Cerkvi in župniji.
Kraj, ki predstavlja središče nekdaj zaprtega območja – lahko bi rekli Mačkovega gnezda − je od decembra 1990 znan še po nečem. Takrat je bil tu postroj teritorialne obrambe, in to tik pred plebiscitom. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve sedaj vsako leto organizira spominsko slovesnost.
Veseli in ponosni smo, da se je tu rodila slovenska vojska, da je »tu zadišalo po slovenski vojski.« Velikokrat je ob tem praznovanju v naši cerkvi tudi sveta maša v zahvalo za domovino in prošnja za blagoslov. Poleg rednih gostov političnega vrha, seveda desnih, smo srečevali tudi nekdanjega predsednika države gospoda Boruta Pahorja. Prav je in potrebno, da ohranjamo ta spomin, ki je bil eden temeljnih gradnikov naše države.
Kako pa gledate na sedanje dogajanje v Sloveniji? Ste optimist?
Po belokranjsko bi lahko rekli »Bug se smili in Mati božja.« Če bi hotel vse našteti bi bilo za celo poglavje. Ko sem bil na Gorenjskem, sem si zapomnil čudovit pregovor, ki pravi: Kjer ni vere, ni mere! Izgubili smo kompas, zavrgli vrednote… Ali ni v nebo vpijoče dejstvo, da nekaterim niti groba ne privoščimo. Kljub temu zaupamo, da se bodo »vremena Kranjcem razjasnila«. Samo škoda je, da ne izgubljamo samo materialne podlage, zdravega ponosa, ampak tudi svoj obraz.
Večkrat slišim, da smo advent in božič komercializiali, sedaj so ga že cenzurirali. Bi lahko rekli, da so to znamenja časa?
Ko premišljuješ in gledaš to »zblojeno« in vsiljivo prodajo razčlovečenega in duhovno izvotljenega adventnega časa, se sprašuješ, kam gremo. Vse so samo lučke, bogato obložena miza, hrup brez duše in brez Boga. V vsej tej razprodaji ni Jezusa, ni Svete Družine in ni pravega Božiča, ki nam vsako leto pripoveduje, da je On Pot, Resnica in Življenje. Tako kot pojemo v pesmi Sveta noč: Rojen je Rešenik in Človek, zdaj si otet.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
