0.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

(INTERVJU) Jože Leskovec, predsednik VSO Logatec: »Deset dni bojev je bil samo vrhunec mesecev dolgih priprav«

Piše: Bogdan Sajovic

S predsednikom VSO Logatec Jožetom Leskovcem smo se med drugim pogovarjali o odnosu do osamosvojitve, brezbrižni državi in ohranjanju spomina na slovenske vojne žrtve.

Jože Leskovec, rojen 1965, živi v vasici Petkovec med krajema Rovte in Logatec. Je oče dveh otrok. Petindvajset let je bil podjetnik, potem je podjetje predal sinu, sam pa kot osebni asistent skupaj z ženo skrbi za hčerko. Od same ustanovitve VSO Logatec 2014 je njen predsednik. Leskovec je tudi član sveta KS Rovte. Veliko časa posveti petju v OMePZ »Notranjska«; s petjem med drugim obogatijo skoraj vsako prireditev VSO.

V soboto, 13. julija, ste imeli na Cesarskem vrhu komemoracijo za dvema teritorialcema, ki sta izgubila življenje med osamosvojitveno vojno.

Drži, to sta bila Miroslav Moljk in Anton Žakelj. Izgubila sta življenje v nesreči prav na dan, ko smo se vračali domov. Vračali smo se s položajev na Cesarskem vrhu, kjer smo nekaj dni prej uspešno ustavili kolona tankov, ki je iz kasarne prodirala v Logatec. Naša enota je prišla na pomoč, če bi znova poskušali prebiti barikado.

Torej niso bili iz vojašnice v Logatcu?

Ne, iz tedanje tankovske vojašnice Ivana Cankarja na Vrhniki. Tankovska brigada je sicer šla ven že prvi dan vojne in potem razpadla po poti. Nekaj na Brniku, nekaj v Trzinu.

Nekaj na Toškem čelu?

Tudi. No, v vojašnici so še vedno ostale podporne enote, topničarji. Potem ko so naš teritorialci zasedli skladišče orožja in streliva v Borovnici, smo lahko oborožili še več ljudi. Tako je bila vpoklicana tudi naša enota in poslana v Vrhniko. Razporedili smo se okoli vojašnice in jo trdno blokirali. Po poskusu preboja barikade proti Logatcu so našo enoto poslali na pomoč.

Tam smo bili do 12. julija popoldne. S tovornjakom se odpeljali in potem je počilo. Nesreča. Anton in Miroslav sta bila mrtva, nekaj ranjenih, preostali pa dodobra pretreseni, a živi.

In zato ste se odločili, da boste organizirali spominski dogodek na umrla tovariša?

Pravzaprav zato, ker je bilo prav škandalozno, kako so se  birokrati obnašali do naših pokojnih tovarišev. Na začetku jima sploh niso hoteli priznati statusa vojnih žrtev, ker sta umrla v nesreči. Kaj se to pravi? Izgubila sta življenje, medtem ko sta služila domovini, v uniformi. Vseeno je, na kakšen način sta izgubila življenje.

To je res čudno, saj sta bila mobilizirana …

No, mobilizacije v bistvu ni bilo, vsaj uradne ne. Mene so recimo poklicali v jutranjih urah, ko sem še spal. Odprl sem okno, predsednik KS Rovte Alojzij Čuk, ki je prenašal obvestila, mi je dejal: »Jože, domovina kliče!« in sem šel, tako kot so šli drugi z našega konca, tudi Anton in Miroslav. Zdi se, da se je nekdo obesil na to pretvezo, da bi prikrajšal dva naša mrtva tovariša za priznanje, ki jima gre.

Mislite, da gre za namerno dejanje nekoga, ki mu osamosvojitev ni pogodu ali pa za običajno lenobo birokratov?

Ne morem točno trditi, ali gre za eno ali drugo ali pa oboje. Vem pa, da so delali težave tudi glede spominskega znamenja. Leta ni bilo nobenega priznanja za naša pokojna tovariša, seveda tudi znamenja ni bilo. Potem je občina Logatec na pobudo in prigovarjanje sorodnikov   postavila pomnik ob cesti. Tu pa se je hitro oglasil direktorat za ceste in zahteval, da se pomnik umakne, češ da je preblizu cestišča. Prosili so jih, ali lahko potem oni najdejo primeren prostor malo stran od ceste, pa so dejali, da tega ne morejo, ker gre za zasebno posest. No, ko smo mi sami stopili v stik lastnico in ji razložili, da bi radi postavili spominsko znamenje, nam ga je takoj in brezplačno dovolila postaviti na svoji zemlji. Samo vprašati jo je bilo treba, ampak za birokrate je bilo to očitno preveč. Ali pa tega niso hoteli iz takšnega ali drugačnega razloga.

Morda pa se bojijo stroškov, poveznih s takšnim znamenjem?

Ah, dajte no, to bi bil smešen izgovor. Dvakrat ali trikrat na leto bi bilo treba pokositi travo, enkrat na leto zamenjati zastavo, ki jo zdela vreme, položiti venec, nasaditi nekaj rož … Vsega skupaj bi bilo s tem kakšnih štiristo evrov stroškov na leto, če zaokrožimo navzgor. Saj to pokrijemo brez težav tudi njuni tovariši iz svojih žepov. Gre za brezbrižen odnos, za omalovaževanje. To pa boli.

Za brezbrižnost do slovenske osamosvojitve in vseh, ki so sodelovali in tvegali življenje?

Da, za to gre. V drugih državah za to skrbijo državne oblasti, ministrstva. Saj gre za spomin na pomembne dogodke, ki so bili ključni za nastanek države. Naše ravnanje je preprečilo jugoslovanski vojski, da bi prevzela nadzor nad Slovenijo. Naše blokade so nevtralizirale njihovo vojsko in jo prisilile v pogajanja. Mislite, da bi se bili pripravljeni pogajati, če jih ne bi stisnili v kot? Mislite, da bi Slovenci lahko imeli samostojno državo, če ne bi bila jugoslovanska vojska onemogočena? Seveda, v vojašnicah je bilo še nekaj vojske, imeli so tudi precej orožja, lahko bi povzročili škodo, ampak zmagati niso več mogli. To so vedeli tudi njihovi generali, zato je prišlo do dogovorov in umika jugoslovanske vojske iz naše domovine. Zato si tisti, ki so žrtvovali svoje zdravje ali življenje, zaslužijo našo hvaležnost, zaslužijo si, da se jih spominjamo. In v prvi vrsti bi za to morala poskrbeti država, saj brez njihove žrtve sploh ne bi nastala.

In zato ste si zamislili spominski pohod?

No, po osamosvojitvi sem se posvetil podjetništvu, tako da sem se ukvarjal v glavnem s podjetjem in z družino. Potem pa je nekega dne beseda po naključju nanesla na to, da naša pokojna tovariša nimata nobenega priznanja za svojo žrtev. Tedaj sem sklenil, da se začnem nekoliko družbeno angažirati. Včlanil sem se v Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, in ker v Logatcu še nismo imeli občinskega odbora VSO, sem ga ustanovil jaz. Tega bo zdaj že enajst let.

Sklenili smo torej Antonu in Miroslavu postaviti spominsko znamenje, poleg tega pa smo si zamislili, da bi organizirali tudi spominski pohod. Prvo leto nas je bila le peščica, v glavnem njuni tovariši iz tistih dni. Po enajstih letih pa nas je vsako leto več. Še celo med pandemijo nas je bilo na spominski slovesnosti po pohodu petdeset na prostoru za proslavo, kar je bilo največ, kot so dovoljevali predpisi. Še enkrat toliko pa jih je bilo zunaj ograje.

Kaj pa letos?

Letos nas je bilo krepko prek dvesto. Najprej je bil pohod na Cesarski vrh, prišli smo s treh strani − z Vrhnike, iz Logatca in iz Rovt. Ob znamenju je bila spominska slovesnost. Poleg svojcev pokojnih in njihovih vojnih tovarišev je prišel tudi obrambni minister iz časa osamosvojitvene vojne Janez Janša, poslanca Alenka Jeraj in Zoran Mojškerc, župan Logatca, predstavniki Združenja VSO, predsednik Zbora za republiko France Cukjati … Monsignor Jože Plut je daroval mašo. Igor Pirkovič pa je prispeval pesem, ki jo je spesnil za Antona in Miroslava. Sicer pa sodelujem v lokalnem obrtniškem pevskem zboru, ki je tudi nastopil na spominski slovesnosti. V preteklem tednu smo z njim nastopili na treh takih slovesnostih.

To je kar precej prostovoljnega angažiranja …

Človek mora nekaj dati tudi skupnosti, čeprav danes preveč ljudi vidi le sebe. No, pri nas smo letos organizirali več knjižnih predstavitev in pogovornih večerov. Župnišče je dalo na voljo dvorano, mi smo organizirali dogodke in ti so bili lepo obiskani. Enkrat je svojo knjigo predstavil Boštjan Turk, drugič Branko Grims. Imeli smo pogovorni večer z Jelkom Kacinom pa z Janezom Janšo o ključnih dogodkih osamosvajanja. Domovini smo se poklonili v kulturnem večeru z Igorjem Pirkovičem in našim zborom Notranjska …

Ali te prireditve obiskujejo tudi mlajši … ?

Tudi, na predstavitvah knjig je bilo precej mladih. Pa tudi na spominskem pohodu, npr. mlade družine z otroki. Upamo, da se bo tradicija nadaljevala, tudi potem ko bomo starejši izpregli. Sicer pa so na spletni strani Župnije Rovte objavljeni videoposnetki vseh dosedanjih spominskih komemoracij in pohodov razen prvega, pa tudi fotografije, govori gostov prireditve, tako da se bo ohranil spomin na naša pokojna tovariša.

Ste imeli še kakšno drugo slovesnost v spomin na dogodke iz osamosvojitvene vojne?

Pri domačiji Lukančič smo postavili spominsko znamenje, saj je v tistih časih bilo na kmetiji skrito skladišče orožja slovenske teritorialne obrambe. Tega skoraj nihče ni vedel. Hočem reči, da sva z Lukančičem praktično soseda, pa sem šele deset let po vojni izvedel, da je imel doma skladišče orožja, in to kar nekaj časa.

Zato me jezi, ko nekateri govorijo o tem, da tisto leta 1991 sploh ni bila vojna, da je bila prekratka, da je trajala vsega deset dni …

To bi moralo biti pravzaprav priznanje, da smo v desetih dneh potolkli četrto najmočnejšo vojsko v Evropi, kakor so se tedaj hvalisali jugogenerali …

Vsekakor, ampak hočem reči, da je vse trajalo precej več kot deset dni. Bili smo skorajda razoroženi, nabaviti je bilo treba novo oborožitev, jo skriti za pravi trenutek, postaviti novo obrambno strukturo, organizirati enote, narediti načrte … Deset dni bojev je bil samo vrhunec mesecev dolgih priprav.

Sicer pa, malce ironično, v slovenskih vojašnicah so spet nameščeni tujci?

V logaški že deset let, od migracij leta 2015. Najprej so rekli, da bodo namestili družine, ženske in otroke, pa je vojašnica polna mladih moških. In še kar jih vozijo vanjo, podnevi in ponoči.

So s temi migranti kakšne težave?

Za zdaj kaj hujšega sicer ni bilo, vsaj jaz nisem slišal za to. Vendar pa živim v Rovtah, ne v Logatcu, zato migrante redkokdaj srečam. Pravijo pa mi, da si mnogi v Logatcu ne upajo več zvečer na ulico. To nikakor ni tisto, kar smo leta 1991 upali, da bo.

Upali smo tudi, da se bomo rešili komunizma …

To je še eno razočaranje. Nismo izvedli lustracije, nismo se rešili komunistične miselnosti. Podjetnike spet označujejo za »kapitaliste« v slabšalnem smislu. Gospodarska klima je vse slabša, obremenitve so prevelike. V naši firmi smo že zmanjšali proizvodnjo in morali smo  tudi odpustiti nekaj delavcev.

No, komunisti so že zapravili eno državo, očitno bodo še drugo.

Upajmo, da se to ne bo zgodilo, pa čeprav s to vladno ekipo nimam prevelikega upanja.

 

Igor Pirkovič

MIROSLAVU MOLJKU IN ANTONU ŽAKLJU V SPOMIN

Tu na Cesarskem sta vrhu končala

svojo prekratko zemeljsko pot.

Hvala Anton in Miroslav, hvala.

Naj vaju varuje večno Gospod.

 

Komaj vzcvetela sta za domovino,

dala mladost sta in sanje za njo.

Dala življenje sta svoje edino.

Svojci pogrešajo vaju zelo.

 

Vendar v uteho ponos jih preveva

na njuna sinova, na častna moža.

V mislih so z vama in ni bilo dneva,

da ne bi spomin brisal solze s srca.

 

Ko nam bo solzica stekla po licu,

v vajin spomin naj obriše jo dlan,

ker sta domovine odzvala se klicu

in nista, ne, nista umrla zaman.

Cesarski vrh, 13. julij 2024

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine