Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se z ameriškim katoliškim novinarjem Johnom Burgerjem, ki je skupaj z ženo Mariangeles novembra pripotoval na Slovenski knjižni sejem v Ljubljano, kamor je bil povabljen kot gost. Je namreč avtor knjižnega intervjuja z Njegovo blaženostjo višjim nadškofom Ukrajinske grškokatoliške cerkve Svjatoslavom Ševčukom. Knjiga Ukrajina pod križem je v slovenskem prevodu Andreja Turka izšla pri Založbi Družina.
Ameriški novinar John Burger je že pred izbruhom vojne v Ukrajini začel pripravljati obsežnejši intervju z Njegovo blaženostjo Svjatoslavom Ševčukom, poglavarjem Ukrajinske grškokatoliške cerkve. John Burger je veteran katoliškega novinarstva, ki med drugim piše za spletno stran Aleteia.org. Rodil se je v New Rochellu, v zvezni državi New York. Diplomiral je iz angleščine na Univerzi Iona in magistriral iz umetnosti na državni Univerzi Iowa. Z ženo Mariangeles živita v Združenih državah Amerike.
Svjatoslav Ševčuk, višji nadškof Ukrajinske grškokatoliške cerkve, se je rodil 5. maja 1970 na zahodu Ukrajine in odraščal v času, ko je bilo vero treba skrivati pred očmi države. Na duhovništvo se je pripravljal v tajnem semenišču in se navdihoval ob pričevanjih duhovnikov ter škofov, ki so zaradi vere prestajali tudi zaporne in druge kazni. Nikoli so ni predstavljal, da bo moral svojo Cerkev voditi v vojnem času, nato pa so ga v ta položaj pahnili dogodki po 24. februarja 2022, ko se je teden in pol pred začetkom velikega posta po koledarju Vzhodnokatoliške in Pravoslavne cerkve začela ruska invazija na Ukrajino.
Ste novinar in pišete za Aletheo v ZDA, pri nas pa vas poznamo kot avtorja knjige intervjujev Ukrajina pod križem. Katere druge teme poleg Ukrajine vas zanimajo?
Zelo me zanima prepletanje vere in kulture, predvsem kako verni ljudje iz verskega okolja živijo v današnjem svetu z vsemi njegovimi izzivi. Mislim, da vernim ljudem ni bilo nikoli lahko v odnosu z državo, posebej zdaj, ko se nekako vračamo v zgodnje dni krščanstva, ko je bila državna vera drugačna od krščanstva. Takrat so morali verni ljudje najti način, kako ohraniti svojo vero in še vedno biti dobri državljani. In tako je tudi zdaj, 2000 let pozneje, le da morda na nekoliko drugačen način. Zanima me tudi, kako mladi danes pristopajo k življenju. Mislim, da je digitalna revolucija zelo spremenila naše življenje na splošno, in zanima me, kako to vpliva na izobraževanje in oblikovanje mladih v odrasle ljudi. Mislim, da se v našem digitalnem svetu začenjamo povezovati drug z drugim na drugačne načine, na manj človeške načine, zato moramo razmisliti o različnih pristopih, s katerimi bi zagotovili, da bodo mladi še vedno ohranili človeškost in veselje do življenja. Ko sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odraščal, nismo imeli možnosti pošiljanja sporočil prijateljem prek mobilnih telefonov. Če smo se hoteli igrati s prijatelji, smo morali potrkati na njihova vrata ali jih poklicati po telefonu. Danes pa se otroci ukvarjajo samo s svojimi telefoni, kar se mi zdi na neki način žalostno. Zato me skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bodo odrasli. Tak je moj pogled na svet. Vsak dan si ogledam novice in vidim, kaj bi lahko bilo zanimivo za naše bralce, kakšne različne zgodbe lahko spremljamo.
Če primerjate, kako je biti kristjan v Združenih državah Amerike in v Ukrajini, je razlika je zagotovo ogromna. Kaj bi lahko rekli o tem?
Zgodovinsko gledano je bila Ukrajina del tako imenovanega vzhodnega sveta, del pravoslavne tradicije, vzhodnega pravoslavja, in tema te knjige (Ukrajina pod križem, op. p.), njeno celotno ozadje je lahko rečemo pravoslavno, čeprav je katoliško, izhaja iz pravoslavne tradicije. Večji del prebivalstva Ukrajine je pravoslaven. V nasprotju z Združenimi državami, kjer je raznolikost veliko večja. Seveda so ZDA še vedno pretežno krščanske, vendar so bolj protestantske. Čeprav je katoličanov samo približno 20 oziroma 25 odstotkov, so ZDA bolj protestantski kristjani. Na Ukrajince ni vplivala reformacija; mislim, da je niso doživeli. Morda sem se v svoji zgodovini malo zmotil. Nisem zgodovinar, vendar mislim, da Ukrajinci nimajo toliko občutka, da morata biti Cerkev in država ločeni, da je v redu, če v državo prinesete svoje krščanske vrednote in v javno politiko seveda tudi. To je v Ukrajini namreč preprosto del tega, kar si. Če si politik, svojega verskega prepričanja preprosto ne moreš pustiti pred vrati, ampak ga prineseš s seboj. Tudi kot zakonodajalec ga nosiš s seboj ne glede na to, kaj si v družbi, in to je še vedno zelo pogosto. To je mogoče opaziti v jeziku, v pozdravih. »Slava Isusu Christu« – »Slava Jezusu Kristusu« je v Ukrajini običajen pozdrav, seveda pa v Ukrajini živijo tudi nekristjani in ni pričakovati, da bi se tako pozdravljali. Hočem reči, da je v Ukrajini manj strahu oziroma skrbi, da bi užalili druge ljudi, če bi govorili ali izrekli kaj, kar je povezano z verskim prepričanjem. V ZDA moramo biti namreč zelo previdni. Veste, od nekdaj je v ZDA obstajala tradicija, da ko nekdo kihne, rečeš: God bless you! – Bog te blagoslovi! V teh časih pa ne veš, ali lahko to rečeš, ker ne veš, ali je druga oseba verna ali ne. Zato moraš biti zelo previden. To je samo en primer.
Če si v Ukrajini politik, svojega verskega prepričanja preprosto ne moreš pustiti pred vrati.
Kako ste se odločili za ta intervju? Kako ste stopili v stik z višjim nadškofom Svjatoslavom Ševčukom?
Prej ste me vprašali, kaj me zanima kot novinarja, in sem pozabil omeniti, da me zelo zanima tudi poročanje o vzhodnokrščanskem elementu Cerkve, saj so ZDA glede na katoliško prebivalstvo večinoma latinskokatoliške, izhajajoč iz zahodne tradicije. In tako se naši katoliški mediji, vključno z Aleteio, po navadi osredotočajo predvsem na rimskokatoliške vesti. Zato sem pomislil, da ne smemo pozabiti, da obstaja še en del Cerkve, o katerem bi ljudje morali vedeti kaj več. Zato sem se, ko je Svjatoslav Ševčuk leta 2018 prišel v Združene države na nekaj dogodkov, povezal z njim in se dogovoril za intervju. Potem me je njegovo osebje vprašalo, ali bi morda želel delati na njegovi biografiji oziroma napisati njegovo biografijo. Vendar višji nadškof Ševčuk ni želel, da bi o njem napisali biografijo, ker je menil, da je za to premlad. Takrat še ni imel niti 50 let, zato je privolil v intervju v obliki knjige, jaz pa sem se strinjal z obliko. To je bil praktični razlog za nastanek knjige. Na bolj filozofski ravni pa lahko rečem, da je bila to odlična priložnost, da sem zahodnim bralcem lahko predstavil izkušnjo krščanstva, ki je morda ne poznajo.
Kaj je tisto, kar je ameriškim in evropskim bralcem najmanj znano?
Predvsem škofovo odraščanje v sovjetski Ukrajini, ko je bila njegova cerkev nezakonita in so morali bogoslužje opravljati pod zemljo, se mi je zdela odlična priložnost za kristjane na Zahodu, da se spomnijo, da vera ni vedno lahka stvar, da moramo zanjo včasih plačati veliko ceno. Mnogi kristjani, zlasti v Katoliški cerkvi, namreč jemljejo stvari za samoumevne in zato v Katoliški cerkvi v Združenih državah Amerike zagotovo prihaja do upada prakticiranja vere. Sekularizacija je v ZDA takšna, kot je v večini zahodnih družb. Zato sem menil, da je vsa zgodovina ljudi v Ukrajini, ki so plačali veliko ceno, da so ohranili svojo vero, odličen primer, ki ga moramo ceniti.
Ste velikokrat potovali v Ukrajino?
Samo enkrat. To je bilo leta 2019 za približno deset dni. Vendar sem se s škofom večkrat srečal tudi ob drugih priložnostih, ko je potoval.
Kakšen človek je Svjatoslav Ševčuk? Gotovo ste ga skozi pogovor kar dobro spoznali …
Zagotovo je prizemljen in skromen. Je vodja največje vzhodne katoliške cerkve, ki je v občestvu z Rimom. Lahko bi bil zelo, zelo zadržan, vendar je nasprotno zelo dostopen, z njim se je lahko pogovarjati in je zelo zanimiv. Na trenutke bi lahko celo rekli, da ima podobno karizmo, kot jo je imel nekdanji papež Janez Pavel II., saj je zelo močna osebnost. Ko smo tedaj zelo pozno zvečer prispeli v Kijiv, so nam ponudili, da ostanemo v patriarhalni rezidenci v Kijivu, kjer živi, tam pa je tudi katedrala. Nadškof je takrat že šel spat, njegovi pomočniki pa so nam pokazali sobo in povedali, da je jutranja maša ob sedmih zjutraj v zasebni kapeli: »Njegova blaženost ima najprej jutranjo molitev, potem pa liturgijo, mašo. Vabljeni ste, da se je udeležite.« Tako sem vstal ob šestih zjutraj, se pripravil, si zlikal obleko in vse drugo ter poskrbel, da sem bil videti zelo dobro, in šel po hodniku do kapele. Skrbelo me je. Saj veste, kako je, ko se podaš v takšno situacijo; to bi bilo šele drugo srečanje z njim. Ko sem vstopil, sem videl, da je kapela zelo majhna. Naj opišem, da si boste laže predstavljali: v pravoslavni tradiciji je on patriarh, pred njim sta bila oltarni prostor in ikonostas, pred bogoslužjem je sedel na stolu oziroma skoraj prestolu, obrnjen proti ikonostasu, in čakal na začetek liturgije. Ob njem je bil še en duhovnik, ki bo vodil liturgijo. Zato sem se trudil biti zelo korekten. Vstopil sem v kapelo, postal pred ikono in si mislil, da bo to zelo tih, slovesen trenutek. Ker smo čakali na začetek bogoslužja, ga nisem šel pozdravit, samo pokimal sem mu in se postavil na svoje mesto. Toda nadškof Ševčuk je vstal, pristopil k meni, me pozdravil in mi dejal: »Lepo, da ste tukaj!« Način, kako je to rekel, je bil očarljiv in dal mi je občutek, da sem del njegovega sveta. To je storil na način, da sem se počutil kot nekdo, ki je vreden.
Kaj to pomeni, da vam je dal popolno svobodo pri pisanju intervjuja?
Ko so mi predlagali, da bi naredil z njim intervju v obliki knjige, sem odgovoril, da bom to rad storil, vendar pa vztrajam pri uredniški svobodi. »Prosim, ne pričakujte, da boste videli osnutek knjige, sem dejal.« Sicer pa ste tudi vi novinarka in veste, kako je to videti. »Ali lahko vidim osnutek zgodbe, preden jo objavite?« me še vedno kdo kdaj vpraša, jaz pa odgovorim: »Oprostite. To je novinarstvo. To niso odnosi z javnostmi.« Tako sem utemeljeval svoj pogoj tudi glede intervjuja s Ševčukom, ki je z veseljem pristal na mojo zahtevo, da ne bo mogel ničesar spremeniti. Najprej zato, ker je to naše novinarsko načelo. Drugič, ker je popolnoma razumel, da bo imel veliko večjo verodostojnost, če mi bo zaupal zapis intervjuja. Vendar pa sva z nadškofom Ševčukom naletela na težavo, angleščina namreč ni njegov prvi jezik. In ko sva se med mojim dvodnevnim obiskom v Ukrajini cele ure pogovarjala, je uporabil veliko oblik in besed, ki morda niso bile čisto pravilne. In ko sem prišel domov in prepisoval intervju, sem bil zato jaz tisti, ki sem mu poslal osnutek in preverjal, ali je res mislil to, kar sem zapisal. Nadškof Ševčuk pa mi je odgovoril v smislu, kar sem rekel, sem rekel, ničesar ne bom spreminjal! Zato mislim, da je tudi zelo samozavesten in prepričan vase.
Vloga Cerkve je večplastna. Zagotovo prevladuje duhovna plat, da ohranja ljudi, vzdržuje njihovo vero in zagotavlja zakramente. Katoliška cerkev, vključno z vzhodnimi cerkvami, je zakramentalna cerkev.
Ko je bila knjiga končana, se je vojna že začela, oziroma ko ste se nazadnje pogovarjala, je v Ukrajini že potekala ruska invazija v polnem obsegu. In povedal vam je, da ni prepričan, da se bo vojna kmalu končala. In zdaj sta minili že skoraj dve leti od ruskega napada na Ukrajino in izkazalo se je, da je imel prav – vse kaže, da se ta vojna ne bo prav kmalu končala … Kaj pravi sedaj oziroma ali ste še v stiku z njim?
V zadnjem času nisem bil v stiku z njim, nisva se pogovarjala, ga pa spremljam. Spremljam dnevna sporočila, ki jih objavlja na internetu, ali novice o njegovih potovanjih, govorih, nastopih in podobno.
Kako nadškof Ševčuk gleda na vse pogostejše omembe, da se Rusija ne bo ustavila in da obstaja možnost zamrznitve konflikta in nato vnovičnega začetka?
Tega se je bal že prej, že vse od začetka vojne v Donbasu, ki se je začela leta 2014. Najbolj se je bal, da bo konflikt na koncu zamrznjen in da bo to Rusiji dalo priložnost, da se pregrupira, obnovi svoje sile in izčrpa Ukrajino do te mere, da ji ne bo preostalo drugega, kot da se odpove ozemlju. In zdi se, da se v tem trenutku dogaja nekaj takega. Rusija ima očitno toliko človeških resursov, da lahko vržejo človeška bitja v boj, ne da bi jih preveč skrbelo število smrtnih žrtev. Ukrajina ima veliko manj vojakov in ti morajo biti, kot veste, veliko previdnejši, da ostanejo živi. Rusija pa preprosto meče ljudi na fronto kot topovsko hrano.
Ste se z Njegovo blaženostjo Ševčukom pogovarjali o odnosih med Grškokatoliško in Ukrajinsko pravoslavno cerkvijo?
Seveda, ekumenski odnosi med Ukrajinsko grškokatoliško cerkvijo in Ukrajinsko pravoslavno cerkvijo so njegova osrednja skrb.
Kakšni torej so?
Če se vrnemo v preteklost, je bila Pravoslavna cerkev v Ukrajini zgodovinsko pod okriljem Moskovskega patriarhata. Leta 2018 je šla Pravoslavna cerkev v Ukrajini, ki se je že dolgo želela osvoboditi Moskovskega patriarhata, lahko na svoje, ko ji je ekumenski konstantinopelski patriarh podelil avtokefalijo – samoupravo oziroma samostojnost. Tako imamo zdaj v Ukrajini dve Pravoslavni cerkvi. Ena pod okriljem Moskovskega patriarhata, ena je avtokefalna Ukrajinsko pravoslavna cerkev. Za Njegovo blaženost je bil to zelo dober razvoj, saj je s tem Katoliška cerkev dobila pravega sogovorca na pravoslavni strani. Nadškof Ševčuk namreč meni, da Katoliška cerkev ne more razviti ekumenskih odnosov z Moskovskim patriarhatom, zdaj pa imajo pravoslavni ekvivalent, s katerim se lahko pogovarja. Vodja avtokefalne Ukrajinske pravoslavne cerkve je metropolit Epifanij, s katerim ima Ukrajinska grškokatoliška cerkev zelo dobre odnose. Nadalje pa, kot verjetno veste, je ukrajinska vlada skušala nadzorovati Pravoslavno cerkev Moskovskega patriarhata.
Preiskovali so samostane …
Njegova blaženost Svjatoslav Ševčuk nad tem ni bil preveč navdušen. Po eni strani se mu to ni zdelo prav, saj je sam preživel izkušnjo nadzorovanja in zatiranja, ko je bila njegova cerkev zatirana. Zato ni želel, da bi katerakoli vlada zatirala še kakšno cerkev, pa naj bo to Ukrajinska pravoslavna cerkev ali cerkev v Ukrajini, ki jo nadzoruje Rusija. Drugi razlog, zaradi katerega je bil proti takšnemu ravnanju, je ta, da je zdaj je ta cerkev videti kot mučeniška cerkev, zaradi česar bi si utegnila pridobiti več simpatij in celo sočutja. Zato je, kot pravi nadškof Ševčuk, nekako samouničujoče za ukrajinsko vlado, da nad to cerkvijo izvaja takšen nadzor.
Po eni strani razumljivo stališče. Kakšni pa so nadškofovi odnosi s papežem Frančiškom?
Ta odnos sega več let nazaj, saj je bil Ševčuk v Buenos Airesu škof tamkajšnje ukrajinske skupnosti, papež Frančišek pa je bil takrat nadškof v Buenos Airesu. In tedaj je bil kardinal Bergoglio eden prvih, ki je Ševčuka sprejel v Argentini in ga predstavil lokalni rimskokatoliški škofovski konferenci. Ševčuk je imel Bergoglia za očetovsko figuro, saj je bil takrat mlad škof: mislim, da je bil v Buenos Airesu šele v svojih tridesetih letih. Izhajal je iz tradicije škofov, ki so veljali za nekakšne prince, cerkvene kneze, ljudi, ki so bili odmaknjeni od svojih ljudi in se jim ni bilo mogoče zlahka približati. Bergoglio ga je vpeljal v idejo o škofu, ki je vodja, a je hkrati služabnik ljudstva. To je torej nekaj, kar je Ševčuk odnesel od srečanja z Bergogliom. Hkrati je šlo po moje za zanimivo vzporednico. Najprej zato, ker je poglavar ukrajinske Katoliške cerkve kardinal Lubomyr Husar ostarel in oslepel ter se odločil za upokojitev, za njegovega naslednika pa so izvolili Ševčuka, v Rimskokatoliški cerkvi pa je bila zelo podobna situacija s papežem Benediktom, ki se je postaral in oslabel ter se odločil za upokojitev, zato so izvolili Bergoglia iz Argentine. Tako je argentinski ukrajinski grškokatoliški škof postal vodja Ukrajinske grškokatoliške cerkve, nato je argentinski kardinal postal vodja Rimskokatoliške cerkve v Rimu. Ker sta se poznala še iz Buenos Airesa, sta lahko odprto komunicirala.
Vendar pa najbrž ni šlo vedno vse gladko …
Res je, bilo je nekaj zelo težkih trenutkov, ko je papež Frančišek poskušal biti čim bolj nevtralen v svojem pogledu na rusko vojaško agresijo na Ukrajino, kar je sprožilo veliko ogorčenje, saj so Ukrajinci pričakovali, da bo papež na njihovi strani in bo govoril v obrambo nedolžne Ukrajine. Zato se Svajtoslav Ševčuk ni obotavljal in ga je zaradi tega kritiziral. Eden od takih primerov je bil, ko je Vatikan med procesijo na veliki petek v rimskem Koloseju prosil Ukrajinko in Rusinjo, naj skupaj nosita križ in skupaj prebereta nekaj molitev. Številnim Ukrajincem se je to zdelo žaljivo. Vatikan se je po teh kritikah nekoliko umaknil in ti dve ženski nista skupaj brali molitve. Skupaj sta hodili v procesiji, a to je bilo vse. Od takrat so se zgodili še drugi podobni primeri.
Kakšna je zdaj vloga Ukrajinske grškokatoliške cerkve sredi te vojne in kako pomaga ljudem?
Vloga Cerkve je večplastna. Zagotovo prevladuje duhovna plat, da ohranja ljudi, vzdržuje njihovo vero in zagotavlja zakramente. Katoliška cerkev, vključno z vzhodnimi cerkvami, je zakramentalna cerkev. Sedem zakramentov je zato pomembnih kot sredstvo milosti od Boga do posameznika. Zato je bilo na začetku vojne izrednega pomena, da so bili duhovniki na voljo svojim ljudem. In mnogim, mnogim duhovnikom ni bilo treba reči, naj ostanejo s svojo čredo. Bili so zelo pripravljeni ostati prav tam. Nekateri med njimi, večina jih je poročenih duhovnikov z družinami, so se dogovorili, da so se lahko njihove žene in otroci umaknili na zahod Ukrajine ali na Poljsko ali kam drugam, da bi bili varni. Toda duhovniki sami so čutili, da je njihovo mesto s svojimi ljudmi, da zagotavljajo zakramente v času vojne. In nekateri so za to plačali veliko ceno. Tako so na jugovzhodu Ukrajine ruski okupatorji pred približno enim letom aretirali dva duhovnika in od takrat o njima ni bilo več glasu, niti se o njima ni dalo ničesar izvedeti. Mislim, da sta redovnika in nimata družin.
Takim zapornikom rečejo zamrznjeni zaporniki (frozen prisoners) ali nekaj podobnega.
Ja. Obtožena sta bila načrtovanja »terorističnega napada«. Predstavljajte si, na začetku so se pojavile celo novice, da so ju mučili! Vendar o tem ne vem podrobnosti. Kakor koli že, zdaj nihče ne ve, kje sta, kakšno je njuno stanje in usoda. Druga stvar je, da je Cerkev, ne samo duhovniki, ampak Cerkev na splošno, in to je Ševčuk zdaj zelo poudaril, zdravilna cerkev, podobno, kot je papež Frančišek govoril o Cerkvi kot terenski bolnišnici. Tudi v normalnih časih potrebujemo Cerkev kot nekakšno terensko bolnišnico, saj je življenje lahko zelo umazano in se lahko ranimo na različne načine. Vendar pa mora biti Cerkev v tem trenutku v Ukrajini še posebej dejavna. Cerkev seveda ne more storiti vsega. Ima svoje dobrodelne ustanove, Karitas in druge načine, ki zagotavljajo humanitarno ter različne oblike zdravstvene in psihološke pomoči ljudem v stiski. In veliko, zares veliko ljudi zaradi vojne trpi različne oblike travm, prizadeti niso le fizično, ampak tudi psihično, posttravmatska stresna motnja ni redkost. Pri tem lahko Cerkev pomaga do določene mere, saj sama po sebi ni zdravstvena ustanova. Zato je najpomembnejša stvar, ki jo lahko stori, da je tam. Njena navzočnost za ljudi je najpomembnejša in to je sredstvo zdravljenja, zdravljenja posameznikov in zdravljenja družbe. Ševčuk je dejal, da bo prav zdravljenje družbe njegovo glavno poslanstvo vsaj naslednjih deset let. Tudi če se bo vojna končala danes, bo treba opraviti res veliko zdravljenja.
Še eno vprašanje: letos bo Ukrajina tudi uradno prešla na drug koledar. In kaj to pomeni za Cerkev v Ukrajini? Zakaj ta sprememba?
Tradicionalno je tudi Katoliška cerkev v Ukrajini uporabljala julijanski koledar, ki izhaja iz pravoslavne vzhodne tradicije, in po kateri se ravna tudi Ruska pravoslavna cerkev. Tako bi bil božič, Jezusovo rojstvo, 6. ali 7. januarja namesto 25. decembra. Ker jih to povezuje z Rusijo, ki je Ukrajino napadla, se želijo tudi tako, s to simbolno gesto še bolj približali Zahodu in Evropi ter se oddaljiti od Rusije. Tudi v Združenih državah so ukrajinski priseljenci v cerkvi, kamor smo hodili v Connecticutu, sledili julijanskemu koledarju in duhovnik je moral božič praznovati dvakrat, enkrat za ljudi po novem koledarju in enkrat za ljudi po starem. Enako velja za veliko noč. Vendar je to zelo močna tradicija, to je nekaj, s čimer odrasteš, zato je težko preiti na drug koledar. Prepričan sem, da je mnogim ljudem v Ukrajini, zlasti starejšim, težko začeti razmišljati o tem, da je božič decembra in ne v začetku januarja. Zato ne vem, kako se to obnese na lokalni ravni.
Boste v prihodnosti naredili še kakšen intervju z nadškofom Ševčukom?
Upam da! Ni želel napisati biografije, ampak če Bog da, če bo dočakal starost in če bo nekoč pripravljen na tak projekt, bom na voljo …
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
Biografiji
