Piše: Andrej Sekulović
Z dolgoletnim članom stranke Vlaams Belang in s političnim veteranom iz Belgije Johanom Deckmynom smo se pogovarjali o flamski neodvisnosti, remigraciji in politiki Evropske unije.
Johan Deckmyn, rojen 21. decembra 1967 v Gentu, je flamski politik in član stranke Vlaams Belang. Študiral je informatiko in je direktor podjetja, ki se ukvarja z informacijsko tehnologijo. V politiko se je vključil v 80. letih prek mladinske organizacije Vlaams Blok Jongeren in študentskih nacionalističnih gibanj. Deckmyn je bil med letoma 1994 in 2004 član provincijskega sveta Vzhodne Flandrije, od leta 1995 pa je mestni svetnik v Gentu. Leta 2004 je bil prvič izvoljen v flamski parlament, kjer je po krajšem premoru znova dejaven od leta 2019. Od leta 2024 je tudi senator v belgijskem zveznem parlamentu kot predstavnik flamske skupnosti. Je tudi član Parlamentarne skupščine Nata.
Nam lahko za začetek poveste kaj več o stranki Vlaams Belang (Flamski interes) in o njeni zgodovini?
Flamsko gibanje je bilo kulturno gibanje, ki se je v času prve svetovne vojne razvilo v politično gibanje. Sprva se je bojevalo za svojo kulturo in jezik proti francoski nadvladi v Belgiji. Po drugi svetovni vojni smo bili označeni za skrajno desnico, zato so morale biti naše stranke previdne; večinoma so bile desnosredinske in katoliške. Njihov cilj še ni bila neodvisnost, temveč avtonomija znotraj Belgije. V tem obdobju velja izpostaviti stranko Volksunie ali Ljudsko gibanje. V sedemdesetih letih je ta stranka prišla v vlado, a je izdala naše ideale. Tako sta bili ustanovljeni dve novi stranki, VNP ali Flamska nacionalna stranka VVP, Flamska ljudska stranka. Ker pa je šlo za manjši stranki, sta se pred volitvami leta 1977 združili v Flamski blok.
Kdaj in kako ste sami postali dejavni v stranki Vlaams Belang?
Kot študent sem se pridružil Flamskemu bloku. V Gentu sem bil prvi vodja mladinskega gibanja stranke. Leta 1995 pa sem postal član mestnega sveta v tem mestu. Naslednja prelomnica je bila v letu 2004. Levičarji in oblasti so spodkopavali našo stranko tako, da so proti nam vložili obtožnico zaradi rasizma. Skušali so nas prepovedati, saj so se bali naše priljubljenosti. Tako je bilo leta 2004 več ljudi obsojenih v povezavi s stranko. Zaradi tega smo jo morali preimenovati, da bi zavarovali svoje volivce in člane.
Kakšne so bile posledice te obsodbe in vaša nadaljnja politična pot?
Odločili smo se za Flamski interes ali Vlaams Belang. Stranka je ostala na isti, desni poti; za neodvisnost in strogo protimigrantsko politiko. No, obsodba stare stranke leta 2004 se je izkazala za našo veliko zmago, saj smo takrat še pod prejšnjim imenom prejeli kar 24 odstotkov glasov. Zatem sem bil tudi sam izvoljen v parlament. A žal smo potem začeli izgubljati podporo, tako da smo imeli le še okoli šest odstotkov glasov. Razlog za to je bila druga desnosredinska stranka N-VA ali Novo flamsko zavezništvo, ki je imela podobno retoriko. Po desetih letih sem tako leta 2014 izgubil tudi svoj položaj v parlamentu. Naslednjih pet let smo garali, dobili smo novega vodjo stranke Toma van Griekna, ki je bil zelo mlad. Po petih letih smo tako presenetili svoje nasprotnike in prejeli 19 odstotkov glasov. Tudi sam sem bil leta 2019 znova izvoljen v parlament.
Zavzemate se za flamsko neodvisnost. Povejte nam kaj več o tem in kako gledate na Belgijo kot državo?
Belgija je polomija. O tem ni dvoma. Sami imate izkušnjo z Jugoslavijo, ki je bila umetna država. No, to velja tudi za Belgijo. Tega ne trdimo le mi, temveč tudi kar nekaj ljudi iz drugih strank. Ustvarjena je bila leta 1830, ker je Francija potrebovala »tamponsko območje« ali državo. To je ustrezalo tudi Angliji, saj sta bili nekoč Flamska in Belgija del Kraljevine združene Nizozemske, ki je bila močna kolonialna sila. Belgija je torej koristila Franciji kot tamponska cona, Britancem pa, ker so po ustanovitvi Belgije lahko prevzeli kar nekaj nizozemskih kolonij. Šlo je torej tudi za to, da se oslabi Nizozemska. Danes francosko govoreči del v državi podpira Belgijo le zato, da ima od nje finančno korist. Valonsko gibanje ni zares za neodvisnost, temveč za Francijo.
Za vas pa je neodvisnost po drugi strani zelo pomembna …
Flamci tvorimo kar 60 odstotkov prebivalstva in 70 odstotkov gospodarstva; 82 odstotkov belgijskega izvoza prihaja iz Flamske. Mi smo pogon države. Smo večina, ki jo obravnavajo kot manjšino. To pomeni, da ne moremo ničesar doseči brez privolitve francosko govorečega dela. Če bi denimo hoteli spremeniti ustavne zakone, bi morali imeti dvetretjinsko večino, a v obeh delih države, tudi francoskem, potrebujemo večino. Če je torej nekaj dobro za nas, ne pa za Valonce, bodo to vedno blokirali. Gre za slepo ulico. Če hočemo neodvisnost, ne smemo ravnati kot že omenjena desnosredinska stranka N-VA, ki hoče to doseči postopoma, prek konfederacije. Oboji imamo v svojih programih zapisano, da smo za neodvisnost. Ta čas imamo v flamskem parlamentu mi in oni 31 sedežev. Skupaj imamo torej mi 62 sedežev od 124. Polovica parlamenta hoče neodvisnost, a je ne moremo doseči, ker je sredinska N-VA preveč mlačna. Nočejo sodelovati z nami, temveč hočejo vladati Belgiji. Ironično je, da prihaja belgijski premier Bart De Wever iz stranke, ki je za neodvisnost, a se hkrati trudi, da bi ohranil Belgijo. To jim kot opozicija očitamo, saj ne izpolnjujejo svojih obljub. Ravno sedaj imamo kampanjo, s katero opozarjamo na to.
Ob vse večjih uspehih nacionalkonservativnih strank opažamo pojav »cordon sanitaire« oziroma t. i. požarnega zidu, ko se preostale stranke združijo, da bi preprečile vladavino konservativcev, tudi če slednji zmagajo na volitvah. Imate tudi vi takšne težave?
Nikoli ne bomo del belgijske vlade, saj francosko govoreči del z nami ne bi hotel sodelovati. Vendar pa v nobenem primeru naš cilj ni vladanje Belgiji, temveč njena ukinitev. Ne zanima nas zvezna vlada, zanima nas le flamska vlada. Ta čas imamo z drugo omenjeno stranko pol sedežev, potrebujemo še enega. Premier ima srečo, saj se lahko izgovarja, da nimamo večine, a tudi če bi jo imeli, ne bi hotel sodelovati z nami. To je slon v sobi.
Kakšna so vaša pričakovanja glede belgijskih volitev 2029?
Imeli bomo še boljše možnosti kot sedaj. Na zadnjih volitvah je bila N-VA uspešna, ker so jo volivci dojemali kot opozicijsko stranko, čeprav vlada na Flamskem že 21 let. Bili pa so opozicija v zvezni vladi. Sedaj so del vlade na obeh stopnjah. Tako da gremo s polno paro proti njim. V anketah nam dobro kaže; na zadnjih volitvah smo imeli skoraj 20 odstotkov, sedaj pa imamo že 26-odstotno podporo. Čeprav so ankete nekaj drugega kot same volitve, je to pokazatelj, da smo na pravi poti. Oktobra smo imeli lokalne volitve in nihče si ni mislil, da bomo prišli v lokalne vlade, a v enem mestu smo dobili večino, v treh manjših mestih pa smo postali del mestne koalicije.
Kako pa mislite, da se bodo stvari glede tega razvijale v Evropi?
Sam imam upanje, saj menim, da bodo ljudje na koncu sprevideli, da naše gibanje in druga desna konservativna gibanja v Evropi spadajo na pravo stran zgodovine in predstavljajo edini način, da rešimo Evropo. V tem kontekstu velikokrat omenjam govor JD Vancea v Münchnu in govor Trumpa v Združenih narodih. Oba sta opozorila, da Evropa propada zaradi migracij, zelene politike in podobnih levičarskih nesmislov.
Sami ste imeli leta 2011 kampanjo, ko ste odšli v Turčijo. Tam ste se sešli s turškimi poslanci glede morebitne remigracije Turkov iz Belgije nazaj domov. Gre za eno prvih kampanj za remigracijo, povejte nam kaj več o tem.
Danes se veliko govori o remigraciji, a mislim, da sem bil leta 2011 eden prvih, ki so uporabili ta izraz in govorili o remigraciji. Razlog, da sem s to kampanjo sploh začel, je bil, da je takrat Turčija doživljala gospodarsko rast, zaradi česar je obstajala realna možnost, da več Turkov prepričamo, da odidejo domov, če bi jim pri tem pomagali. Zato sem se odločil oditi v Turčijo in tam govoriti o tem vprašanju. Zanimivo, sem desničar, a sem bil tam zelo lepo sprejet. Srečal sem se s predsednikom odbora za tuje zadeve in s predsednikom odbora za evropske zadeve. Izmenjali smo mnenja. Tudi sami so imeli zanimive ideje o remigraciji. Obiskal sem Ankaro pa tudi Emirdag, kraj, iz katerega prihaja večina Turkov, ki živijo v Gentu. Nekateri celo volijo zame. Ne pravim, da mora vsak migrant zapustiti našo deželo, a kdor pride, se mora asimilirati. Komur to ni všeč, naj odide. Remigracija je eno od sredstev, da jih vrnemo, a najpomembnejše bi bilo preprečiti migracije, zgraditi zid, kot pravi Trump. Prav tako je treba nemudoma izgnati vse ilegalce in kriminalce. Sedaj imamo v Belgiji problem, da so zapori prenatrpani. Nekateri hočejo graditi nove zapore, mi pa pravimo ne, saj je več kot polovica zapornikov migrantov, ki sploh ne bi smeli biti v državi. Nočemo več zaporov, hočemo manj migrantov.
V Turčiji je o moji kampanji poročalo 80 različnih novičarskih oddaj in medijev. V Belgiji me je glede tega doletela smola, saj so bila ravno takrat v ospredju pogajanja o sestavi nove vlade, ki je bila po kar petsto dnevih sestavljena ravno na dan moje vrnitve. Kljub temu so o moji kampanji dokaj obširno poročali lokalni mediji v Gentu. Prav tako me je podžupan Genta turškega rodu skoraj tožil. Trdil je, da sem lagal in v Turčiji predstavil v Belgiji živeče Turke v slabi luči. A v mestni hiši sem mu odvrnil, da je denimo predsednik odbora za zunanje zadeve, ki se je z menoj srečal, bil pred tem štiri leta v Bruslju veleposlanik, kar pomeni, da je dobro poznal mojo stranko. Vedel je, da sem desničar, ki nasprotuje migracijam. Turškim uradnikom sem celo obljubil, da ne bom kritičen do islama. Seveda hočem prepovedati islam na Flamskem, a v Turčiji naj Turki počnejo, kar jim ustreza. Tja sem odšel zaradi remigracije, pa tudi, da jim odkrito povem, da jih nočemo v EU, saj niso evropski narod, njihova država pravzaprav ni v Evropi. Si pa seveda želim z njimi dobrih gospodarskih odnosov.
Za konec nam povejte, kaj menite o zdajšnji politiki Bruslja in Evropske unije?
Ničesar ne sovražim, a moram priznati, da zdajšnje Evropske unije res ne maram. Ob neki priložnosti smo v parlamentu imeli razpravo o Evropi in sklenil sem jo z geslom Naredimo Evropo znova veličastno. Premier Flamske mi je ironično odvrnil, da ni vedel, da je Vlaams Belang proevropska. No, ob naslednji priložnosti sem mu odgovoril, da imam v svojem srcu veliko prostora za Evropo, a zelo malo za EU. Nismo proti EU, všeč mi je bila, ko je šlo za ekonomsko zvezo. Maastrichtska pogodba je bila zelo slaba za Evropo. Hočemo združeno Evropo, v kateri pa bo imel vsak narod suverenost. Sem tudi član parlamenta Beneluksa, kjer potekajo sedaj razprave o schengenskem območju. Nisem proti schengnu, saj je bil podpisan pred maastrichtsko pogodbo, preden smo postali politična unija. Je pa bil schengenski sporazum zlorabljen iz drugih razlogov. Zato poudarjam pomembnost suverenosti; vsaka država ima pravico zapreti svoje meje, če hoče. Skratka, sem za Evropo in proti EU, kakršna je danes. Nočem bruseljskega moloha, ki nam govori, kaj lahko počnemo in česa ne smemo. Naj omenim še to, da so bile nedavno določene nove smernice o družbenih omrežjih in političnih kampanjah, ki prepovedujejo plačevanje za promoviranje političnih vsebin na družbenih omrežjih. No, to bo seveda najbolj prizadelo desna gibanja, o katerih mainstream mediji ne poročajo objektivno. Hočejo onemogočiti širjenje resnice o migracijah in drugih tovrstnih vprašanjih na spletu. To je dober primer, zakaj ne potrebujemo takšne EU.
