Piše: Petra Janša
O vodenju zdravstvene ambulante v Gorenji vasi, kjer so svojim pacientom jasno sporočili, da jim ne bodo izpolnjevali morebitne želje pri pomoči s tega sveta, pa tudi o tem, kako nevaren je zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in zakaj je na referendumu treba glasovati proti njemu, smo se pogovarjali z Janezom Koprivcem, zdravnikom družinske medicine.
Janez Koprivec je rojen leta 1971 v Ljubljani. Srednjo šolo, smer veterinarski tehnik, je obiskoval v Kamniku. Leta 1991 je dezertiral iz Jugoslovanske armade in se vpisal na medicinsko fakulteto. Po diplomi leta 1999 je bil dve leti zaposlen v Kliničnem centru Ljubljana. V družinski medicini je od leta 2001. Leta 2006 je končal specializacijo s tega področja. Poročen je četrt stoletja in je oče dveh odraslih otrok. Je kritičen opazovalec slovenskega zdravstvenega sistema in družbe. Občasno piše kolumne za časopisno hišo Delo, scenarije za amatersko gledališko skupino in se rad giblje v vseh treh dimenzijah ter ne ve, kaj je to dolgčas.
Gospod Koprivec, ste družinski zdravnik in v Gorenji vasi vodite Koprivec, družinska medicina, d. o. o. Drži?
V Gorenji vasi delam že od leta 2002. Začel sem v Ambulanti Šubic. Od leta 2010 imam koncesijo za področje družinske medicine. Leta 2016 smo se preselili v nove ambulantne prostore, ki sem jih financiral sam. Ta čas s kolegom dr. Šinkovcem skrbiva za približno 3.000 pacientov in še za približno 200 pacientov na antikoagulacijski terapiji. Večina pacientov je iz domače občine, nekaj tudi iz sosednjih. V zadnjih letih zaradi slabih razmer na področju družinske medicine v nekaterih krajih hodijo k nam po oskrbo tudi iz Kranja, Ljubljane in Idrije.
Koliko pa imate zaposlenih zdravstvenih delavcev?
Nosilca programa sva dva zdravnika. Imamo še tri odlične sestre; dve diplomirani in eno srednjo in tri specializantke družinske medicine, ki bodo odlične zdravnice tudi v svojih ambulantah. Ponosen sem, da delam v takem kolektivu.
Na vaši spletni strani najdemo zapis, v katerem pacientom sporočate, da od vaših zaposlenih ne morejo pričakovati, da jim boste pomagali s tega sveta. »Pri tej želji vam bomo obrnili hrbet,« še zapišete. Iz tega lahko razberemo, da ste proti zakonu o pomoči pri končanju življenja. Nam lahko zaupate, kaj pa vam sporočajo pacienti glede tega zapisa in kako ga razumejo?
Mislim, da je prav, da je pacient obveščen, kaj od nas lahko pričakuje, in tudi o tem, česa od nas ne more pričakovati. Skrbimo za paciente do njihovih zadnjih ur življenja, zato naše delo sega tudi na področje osnovne paliativne oskrbe. Četrt stoletja že delam. Nekajkrat sem od pacientov, ki so bili še zelo daleč od zadnjih ur, že slišal, da bi si želeli za svoj konec zadnjo injekcijo, če bolezen ne bo rešljiva. Mnogi od teh so že umrli, pa mi na zadnji postelji želje niso še nikoli ponovili. Na zapis na spletni strani sem dobil malo odzivov. Mogoče se motim, se mi pa zdi, da starejši teh oblik informiranja ne uporabljajo pogosto, mlajši pa imajo občutek, da jih problematika ne zadeva. Še ne. Verjetno je bil kdo ob zapisu tudi razočaran. Tudi jaz – ob lahkotnosti, s katero je bil zakon sprejet oziroma ga propagirajo.
Ob prejšnjem zapisu ste še zapisali, da bo pomoč s tega sveta »ponujal nov zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ko bodo odpravili mnoge brezpravne podrobnosti, vendar na nas v tem primeru ne računajte«. Katere so te brezpravne podrobnosti, če naštejete nekatere?
V 17. členu Ustave RS piše: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« Iz tega sklepam, da je zakon protiustaven. Če je lahko zakon nad ustavo, pomeni, da imamo slabe varuhe ustave.
Kot drugo, zakon zahteva od zdravnika, ki bo opravil mrliški pregled po usmrtitvi, da o neposrednih vzrokih smrti laže. Zdravnik lahko celo zahteva obdukcijo umrlega, pa vendar ne sme zapisati, da je pacient umrl zaradi asistiranega samomora. V nadaljevanju piše, da je treba dokumentacijo o postopku hraniti 5 let. V Sloveniji se zdravstvena dokumentacija po smrti pacienta hrani 10 let, nekatera celo trajno. In mogoče naj v vsej množici prekoračitev drugih zakonskih norm izpostavim še slednjo, da samomor z asistenco ne bo izključen iz zavarovalnega sporazuma za primer smrti in se zavarovalnina ob smrti dedičem vseeno izplača. Tudi v primeru, ko je bilo zavarovanje za smrt sklenjeno le dan pred postopkom asistiranega samomora. Spomnite se primera odžagane roke, ko na koncu ni bilo ne roke ne izplačila zavarovalnine. Če bo država preračunavala še izplačila zavarovalnic, bodo umrle še zavarovalnice. Da o številnih neskladjih s Kodeksom zdravniške etike niti ne govorim.
Torej so si pisci zakona uresničitev po asistirani samousmrtitvi zamislili brez sodelovanja in privolitve medicinske stroke.
Ne poznam zelo natančno nastajanja zakona. Se pa čuti, da so pri njem sodelovali tudi posamezniki, ki imajo slabo izkušnjo (morda slabo vest) ob umiranju svojih bližnjih. Gotovo so za njihove bližnje obstajale boljše rešitve, kot so jim bile takrat dane. To so čustveno zelo zahtevni trenutki. Niso pa čustva dobra podlaga za racionalne rešitve, kar naj bi pisanje zakonov bilo. Čeprav v zakonu več kot desetkrat piše, kaj vse mora zdravnik storiti, v pripravo zakona zdravniške organizacije, vključno z največjo, Zdravniško zbornico Slovenije, niso bile vključene. Še več – vse zdravniške organizacije zakon jasno zavračajo. Vem pa, da je pri pripravi sodeloval kakšen zdravnik. Očitno jim je že to alibi za medicinsko stroko. Razumem, da se najdejo tudi tako razmišljajoči zdravniki. So pa zelo redki, pogosto pa precej glasni.
Zagovorniki zakona vseskozi tudi poudarjajo razliko med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi. Mar ni to sprevrženo?
Razlika sicer je. Ne zelo velika, je pa. Eno je končno dejanje samega pacienta, drugo pa je končno dejanje zdravstvenega delavca. Če se izrazim s prispodobo, bi rekel, da v prvem primeru zdravstveni delavec v puško, ki bo počila, vstavi naboj, sproži pa pacient, v drugem primeru pa oboje opravi zdravstveni delavec sam. Zame pomembne razlike ni. Sem pa prepričan, da bomo v primeru uveljavitve zakona zelo kmalu imeli na mizi tudi spremembe zakona, ki bodo omogočile tudi postopke evtanazije. Pot je skoraj neizbežna, zato niti ni napačna izjava enega od mlajših pacientov, ki je komentiral naš zapis na spletu in rekel, da bo na referendumu glasoval proti evtanaziji.
Vam pa moram povedati, da me je zadnjič presenetil klic družinske zdravnice, ki me je opozorila, da je med mladimi zdravniki pripravljenost za izvajanje evtanazije večja. Dodala je, da je velika večina zdravnikov sicer res proti zakonu, a je ta manjšina agresivna in glasna. Imate tudi vi takšne izkušnje?
Težko bi se opredelil do tega. Tudi Mladi zdravniki Slovenije, tako se imenuje njihovo združenje, jasno nasprotujejo zakonu. V moji ambulanti delam s štirimi mladimi zdravniki in nobeden od teh zakona ne podpira. Med zdravniki je znano, da so bolj naklonjeni evtanaziji tisti, ki imajo s fazo umiranja pacientov bolj malo stika. Tisti v prvih bojnih linijah tudi ob zadnjih urah življenja pa tovrstne rešitve praviloma ne podpirajo. Kot so že večkrat povedali sodelavci hiše Ljubhospic, ki je gotovo odličen zgled institucionalne paliativne oskrbe, da tam želja po evtanaziji praktično ni. Zakaj? Ker je poskrbljeno za vse, kar umirajoči potrebuje. Od simptomatske terapije do duševne in duhovne podpore. In v Sloveniji, kjer na leto umre okrog 20.000 ljudi, imamo le eno tako hišo. Drugi umrejo na domu, nekaj v bolnišnici. Zakaj se ni kdo spomnil in spisal interventnega zakona, s katerim bi vsaka regija morala imeti do leta 2030 vsaj eno tako ustanovo? Je pa res, da to stane. Večina svojcev daje umirajočim odlično podporo in hospica ali druge podobne oskrbe ne potrebujejo. Nekateri pa nimajo takih svojcev ali tega ne zmorejo ali pa so težave preveč zahtevne za domačo oskrbo, zato smo jim (pacientu in bližnjim) v teh trenutkih dolžni ponuditi prosto posteljo z vso oskrbo, ki jo potrebujejo. Če je tako v Ljubhospicu, kjer želje po evtanaziji ni, mora biti to zgled za humano rešitev stiske.
Zakaj mislite, da so nekateri zdravniki pripravljeni postati rablji? Zaradi denarja?
Mislim, da ne. Kot zdravnik lahko zaslužiš, če pomagaš otroku na svet, zato ne vem, zakaj bi kdo raje služil s pošiljanjem obupanih s tega sveta. Zagovornike postopkov umetne smrti bi razdelil na tri kategorije. Prva in velika večina se niti ne zaveda, kakšne družbene posledice tak zakon prinaša. Druga skupina, ki si deli tudi lastnosti prve, so mladi, zdravi, produktivni, ki jim v njihovi življenjski kondiciji ne uspe videti veličine bivanja onemoglih. Tem priporočam, da si preberejo kratko avtobiografijo Potapljaški zvon in metulj. Šokirani bodo. Tretja, verjetno najmanjša skupina, ki ocenjuje življenje le z vidika ugodja in koristi, pa usodnih družbenih sprememb take zakonodaje noče ali ne uspe razumeti. Za bolj intenziven razmislek zapišem, da je zanje vrednost onemoglega, obupanega primerljiva z vrednostjo nekoliko pretesnih hlač in z luknjo na nepravem mestu. Ali če obrnem. Kaj je najvišja kazen, ki jo nekatere države imajo? Odvzem življenja. Iz tega sledi, da je življenje najvišja vrednota. In ker je po naši ustavi življenje nedotakljivo, smrtne kazni nimamo. Če starejšim, invalidom, obupanim, ki ne proizvajajo, odvzamemo še nedotakljivost življenja, smo jim vzeli vse, kar v svoji nemoči še imajo. Hkrati pa morda zapravimo najbogatejšo, gotovo pa zadnjo življenjsko priložnost, da bližnjemu v neproduktivnih časih s svojo skrbjo izkažemo največje spoštovanje, ki ga premoremo. S tem občutkom se je laže posloviti in tudi ostati sam. Večkrat vidim, kako se ob zadnjih urah ob umirajočemu zbere širša družina. Ni nujno, da si je vse te umirajoči želel ob sebi. Gotovo pa mu je dobro delo, ko je ob svoji postelji zagledal nekoga, s katerim se zaradi spora že dolgo nista pogledala. Če bo ta umirajoči izbral asistirano smrt in ob sebi le njemu ljube, ta drugi ne bo imel niti zadnje možnosti pomiritve s pokojnim. Z bremenom se težko živi in težko umre.
V medijih kroži tudi podatek, da predlagatelji asistiranega samomora dajejo zakonu prednost tudi zato, ker je cenejši od paliativne oskrbe, ki jo potrebuje umirajoči. To je strašno …
Predčasno umiranje je gotovo cenejše kot dobra skrb za zadnje ure, mesece, leta. In še več. Plačnik asistiranega samomora bo ZZZS. To je isti plačnik, kot plačuje tudi operacije izrabljenih sklepov, menjave srčnih zaklopk, moje delo in delo vseh paliativnih timov. Vse to stane mnogo več, kot enkraten postopek usmrtitve. Kaj je cilj plačnika? Pozitivno stanje na računu. In plačnik bo znal pritisniti na družbo, da bo v uporabi cenejša rešitev. Brez skrbi. Asistiran samomor je cenena rešitev. Paliativna oskrba je draga. Ampak draga je tudi kultura, znanost, šport, ne nazadnje tudi država. Se bomo zaradi tega vsemu temu odpovedali? Ljubhospic ni poceni, očitno pa je ustanova, ki daje oskrbo, kakršno umirajoči potrebuje. Cankarjev dom ni poceni, pa vendar se strinjamo, da tako vrhunsko kulturno ustanovo potrebujemo, pa četudi je draga.
Povejte bralcem, zakaj se moramo po vašem mnenju udeležiti nedeljskega referenduma o zakonu o pomoči pri končanju življenja?
Zato, ker je to verjetno za nas in za našo družbo dolgoročno pomembnejše vprašanje od vprašanja, kdo bo zmagal na prihodnjih parlamentarnih volitvah.
In zakaj boste vi glasovali proti?
Za to pa bi potrebovala še dve strani. Nekaj razlogov sem naštel, o tem sem pisal tudi v dveh kolumnah v Delu; ena je še sveža, druga iz junija lanskega leta. Uzakonitev asistirane smrti sploh ni tako preprost in nedolžen ukrep, kot ga skušajo predstaviti zagovorniki. Taki zakoni zelo pomembno vplivajo na družbene vrednote. Znano je, da se otroci zakoncev, ki so se razšli, pogosteje razidejo v svojih zakonih. Pa si verjetno ločeni starši tega niso želeli ne zase ne za svoje otroke. Če podprete starše ali jih celo nekoliko usmerite na pot asistirane smrti, bo po logični analogiji večja verjetnost, da se bo precej podobno zgodilo tudi vam. Mogoče še prej, kot ste pričakovali. Saj poznate pregovor: Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. S tem zakonom se bo vrednost našega življenja pomembno zmanjšala. Nikoli ne boš vedel, kako blizu je ta zadnji prag. V družbi, kjer se skuša uveljaviti predvsem tisto, kar se sveti in se šteje v evrih, je ta prag lahko že za vašim prvim večjim neuspehom ali pa vas čaka ob poti zdravljenja hude bolezni.
