Piše: Petra Janša
O pogumu sodnikov, stanju v slo venskem pravosodju, telefonskem pravu, kršenju človekovih pravic in vladnem pozivanju volivcev k bojkotu referenduma pa tudi o tem, ali bi umetna inteligenca razvpite primere Patria, Novič, Kangler, Trenta ipd. rešila pravično, smo se pogovarjali z nekdanjim ustavnim in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem.
(…)
Na nedavnem simpoziju v organizaciji Evropske pravne fakultete Nove univerze, ki je bil posvečen vaši bogati pravni karieri in intelektualnemu doprinosu k izgradnji in delovanju slovenske pravne države, kot so zapisali organizatorji, je sodnica Ana Testen govorila o pogumu sodnika kot nujni predpostavki vladavine prava in sodnikove neodvisnosti. Bi se strinjali z njo?
Vsekakor. Sodnik, ki se boji soditi, kot mu narekuje najboljše razumevanje prava, in ki se namesto k pravni argumentaciji v strahu pred posledicami svoje odločitve zateka k premislekom onkraj v pravu uveljavljenih metod razlage in pravniškega sklepanja, sodnik, ki sklepa kompromise s svojo vestjo, pač ni neodvisen. Sodnik brez poguma bo klonil pod pritiski. Poklicni pogum je gradnik sodniške neodvisnosti. Brez neodvisnih sodnikov pa ni neodvisnega sodstva. In ker brez neodvisnega sodstva ni vladavine prava, je kvečjemu vladanje s pravom (»rule by law«), lahko mirno rečemo, da je sodnikov pogum ena od komponent vladavine prava.
Verjetno pa je bil pogum potreben tudi takrat, ko ste se še kot ustavni sodnik oglasili in razgalili takratnega kandidata za predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo, med drugim, da je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in bil navdušen nad usmrtitvijo prebežnika?
Se strinjam – pogum in občutek odgovornosti. Odgovornosti za integriteto slovenskega sodstva, za vladavino prava in s tem za demokratičen razvoj naše države. Če bi bil takrat tiho in bi novinarja revije Reporter, ki se je obrnil name, zavrnil, bi nekako težko živel sam s seboj. Seveda pa ima spoštovanje etičnih načel svoj davek. S svojim dejanjem sem priklical več kot le jezo globoke države, vzporednega mehanizma, političnega zakulisja, udbomafije, kakor koli ta fenomen slovenske tranzicije že imenujete. Ta sodnik, ki je med drugim v osemdesetih letih izrekel zadnjo smrtno kazen v Sloveniji, in to, ne boste verjeli, neprištevnemu obtožencu, je bil morda prav zato njihov največji adut.
»Sodnik brez poguma bo klonil pod pritiski.«
(…)
Telefonsko pravo še deluje?
Bolj kot to je v Sloveniji problem spoštovanje pravice do zakonitega, se pravi naravnega sodnika. Samo poglejte sodbo ESČP v zadevi X in drugi zoper Slovenijo, v kateri je strasbourški tribunal izrecno navedel, da je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani s predodeljevanjem zadev flagrantno kršil pravico do zakonitega sodnika, kar pomeni pravico do naravnega sodnika, katere bistvo je naključnost dodeljevanja zadev. In ne le v tej zadevi, nedavno je vrhovno sodišče v eni od kazenskih zadev ugotovilo enako kršitev pri istem predsedniku. Še več, ta predsednik je, kar je naravnost nepojmljivo, pred nekaj leti sodnico nezakonito premestil na drugo sodišče, ji odvzel zadeve ter jih predodelil drugim sodnikom. Sodni svet je te kršitve sicer ugotovil, a namesto da bi predsednika razrešil, ta še vedno zaseda položaj predsednika največjega sodišča v državi. Ob nespoštovanju pravice do zakonitega sodnika je telefonsko pravo irelevantno.
(…)
Celoten intervju si lahko preberete v aktualni številki revije Demokracija magazin.
