Piše: Gašper Blažič
Romana Tomc je v slovenski politiki znano ime. Leta 2011 je bila prvič izvoljena za poslanko državnega zbora, tri leta kasneje pa za evropsko poslanko. Na volitve v Evropski parlament se tako podaja tretjič, tokrat prvič kot nosilka liste.
Čeprav večino časa preživi v Bruslju, je s slovenskimi razmerami zelo povezana in zelo dobro obveščena o političnem dogajanju v Sloveniji. O tem tudi seznanja kolege iz drugih članic EU. V desetih letih je močno okrepila svojo prepoznavnost tako v Sloveniji kot v tujini.
Diplomirana ekonomistka Romana Tomc (1965) je poslanka v Evropskem parlamentu in članica Evropske ljudske stranke, ki ji pripada Slovenska demokratska stranka. Pred tem je bila tri leta poslanka DZ, še prej je delovala na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V Evropski parlament je bila prvič izvoljena na volitvah leta 2014, znova je bila izvoljena leta 2019. Je podpredsednica Odbora EP za zaposlovanje in socialne zadeve, poleg tega pa je tudi nadomestna članica Odbora EP za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora EP za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Imenovana je bila za podpredsednico delovne skupine za gospodarstvo in okolje v politični skupini Evropske ljudske stranke. Izbrana je bila tudi za vodjo slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. Je nosilka liste SDS za evropske volitve 2024.
Le še dober mesec nas loči od volitev v Evropski parlament. V kandidaturo za evropsko poslanko se podajate tretjič. V čem bodo letošnje volitve drugačne od preteklih?
Čas je, da se Evropa obrne v desno. Prav zato bi lahko rekli, da so to najpomembnejše evropske volitve do zdaj. Prvič v zgodovini EU na naši celini divja vojna, imamo konflikt na Bližnjem vzhodu, prehajamo iz krize v krizo, v svetovnem merilu nas prehitevajo svetovne velesile. Državljani imajo najboljši dostop do informacij, a velikokrat so te lahko manipulativne. V EU so vse pogostejše težnje po konfederaciji, ki izničujejo moč majhnih držav, prehajamo v bitko velikih. Ne omenjamo več termina Evropa dveh hitrosti, a na žalost je zelo resničen in prav države nižje hitrosti so v tem trenutku zelo ranljive in odprte za vplive zunanjih sovražnikov.
Nesporno je, da ste kot članica SDS hkrati včlanjena v evropsko poslansko skupino Evropske ljudske stranke. Vseeno pa tudi znotraj te skupine obstajajo cepitve. SDS denimo ni podprla glavne kandidatke na volitvah, tj. sedanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Zakaj?
Raje kot cepitve bi rekla različna stališča. Evropska ljudska stranka je največja stranka in ima člane iz vseh držav članic. Razumljivo je, da ne moremo biti vsi enaki. To tudi ne bi bilo dobro. Ne glede na to se velika večina strinja, da so bili mnogi predlogi in odločitve Evropske komisije v preteklosti zgrešeni. Kljub temu so nekateri pripravljeni to spregledati. Razlogi za to so različni, mnogi zelo egoistični in v ozadju vidijo tudi svojo priložnost. Von der Leynovi ni mogoče oporekati dovršene komunikacije, s katero hoče prepričati, da ima vse niti v svojih rokah in da je Evropska unija v varnih rokah. Vendar dejstva o stanju v Evropski uniji govorijo drugače. Na to nas opozarjajo evropski kmetje, podjetniki in državljani, ki imajo čedalje višje življenjske stroške in jih vse bolj skrbi za njihovo varnost. Evropska komisija je bila poleg tega pod vodstvom von der Leynove dvolična na področju vladavine prava in svobode medijev. Evropa v prihodnjem obdobju potrebuje odločnost v dejanjih, ne samo v besedah, in enaka merila za vse.
Slovenska demokratska stranka je bila ena redkih delegacij, ki je odkrito povedala, da von der Leynove ne podpira pri vnovični kandidaturi. Da njena vnovična izvolitev še ni pod streho, pa kaže tudi glasovanje na kongresu Evropske ljudske stranke v Bukarešti. Od 800 delegatov jih je glasovalo le okrog 500 in od teh je von der Leynova dobila podporo le okrog 400 delegatov. Karte so torej še odprte, volitve bodo pokazale svoje.
Na drugi strani skušajo uspavati volivce desnice s tem, da nam napovedujejo zelo dober rezultat. Marsikdo lahko ob tem pomisli, da morda ne bi šel na volitve, saj bomo tako ali tako zmagali. To je past.
Pogosto se zdi, da je delo v Bruslju in Strasbourgu, kjer je uradno sedež Evropskega parlamenta, nekako daleč od oči in srca slovenske javnosti. Kako približati Evropski parlament navadnemu človeku? Le zelo majhen odstotek Slovencev je videlo Evropski parlament od znotraj …
Trudim se povedati in pokazati, da so odločitve, ki se sprejemajo v Bruslju in Strasbourgu zelo pomembne za življenje vsakega od nas. Tu, v Sloveniji, ne nekje daleč od nas. Ali bodo ljudje to slišali, je predvsem odvisno od medijev. Tradicionalni mediji na čelu z nacionalnimi mediji niso pripravljeni meni ali pa mojim kolegom dati prostor. Zato uporabljam tudi socialna omrežja.
Pogosto sem slišala, da evropske teme za medije niso zanimive, ker jih ljudje ne berejo. Najbrž bo to zato, ker jih ne znajo ali nočejo povedati in prikazati na pravi način. Po liniji najmanjšega odpora raje objavljajo bolj populistične teme in novice o kakšnih škandalih, Če bi se resnično poglobili v evropsko politiko, bi že našli način, da bi tudi ljudem povedali, kako zelo pomembna je evropska politika.
Zelo veliko sem na terenu in skrbim, da imam stik s svojimi volivci. To mi je zelo pomembno. Ko jim razlagam o evropskih temah, poslušajo z velikim zanimanjem. Ampak treba je ljudem znati razložiti, za kaj gre. Da pogosto ni tako, kot je bilo predstavljeno v medijih. Da obstajajo ozadja, ki jih je treba poznati, da bi razumeli. In to jih resnično zanima. Zato težko se strinjam s trditvijo, da ljudje niso zainteresirani, da bi izvedeli kaj več. So, ampak malo se nas potrudi, da bi jim stvari prikazali na pravi način. Večina ostane na ravni populizma, kar mi ni všeč. Kajti tudi to je eden od razlogov, da med ljudmi vlada nezaupanje.
Koliko lahko rezultat evropskih volitev vpliva na notranjo politiko? To sprašujem predvsem zato, ker letos izbiramo devet slovenskih poslancev in po vsej verjetnosti jih bo Evropska ljudska stranka (oz. njene članice SDS, SLS in NSi) osvojila najmanj pet, vendar so razmerja v notranji politiki precej drugačna.
Evropske volitve so pomembne, ker se mora Evropska unija obrniti v desno. Leta in leta prebujenske ideologije, zanemarjanja evropske kulture in nalaganja bremen gospodarstvu, kmetom in ljudem so pustila posledice. Če ne bo tako, Evrope čez nekaj desetletjih takšne, kot jo poznamo danes, ne bo več.
Toda dejstvo je tudi, da bo izid volitev tudi neke vrste referendum o vladi. Čutiti je veliko paniko v vladi, v stranki Gibanje Svoboda, SD in Levici. Poskušajo vse, da bi na volitve pripeljali čim več mladih, za katere upajo, da bodo glasovali zanje. Tudi tako, da jim v zameno ponujajo legalizacijo trave. Na drugi strani skušajo uspavati volivce desnice s tem, da nam napovedujejo zelo dober rezultat. Marsikdo lahko ob tem pomisli, da morda ne bi šel na volitve, saj bomo tako ali tako zmagali. To je past.
Mislim, da je bil brexit streznitev za EU in tudi za države, v katerih bi mogoče začele prevladovati težnje po odcepitvi.
Tu in tam se pojavijo tudi kakšne sarkastične primerjave z nekdanjo titoistično skupno državo Jugoslavijo, češ da sedaj nismo dosti na boljšem kot takrat. Kako bi odgovorili na takšne očitke?
Ne bi rekla tega. Vso krivdo za razmere usmerjati na Bruselj ni pošteno. Bruselj nista samo Evropska komisija in Evropski parlament. Ne nazadnje v Bruslju odločajo tudi predsedniki držav članic, trenutno torej tudi Robert Golob. Je pa res, da so nekateri komisarji (pre)drznejši pri svojih pristojnostih. In tukaj so tudi potrebne spremembe. Verjamem, da je Evropska unija z vsemi svojimi napakami še vedno veliko boljša, kakor če je ne bi bilo. Lahko si predstavljate, kako bi se danes godilo Sloveniji, če ne bi bili v Evropski uniji.
Glede institucionalne zasnove Evropske unije je ves čas veliko razprav. Ni skrivnost, da si del politike EU želi močnejšo vlogo EU, zlasti v smislu nekakšne »naddržave«. Toda ali takšne ideje dejansko v resnici ne slabijo Evropske unije navznoter?
Res je. Vse več je teženj k federaciji, pojavljajo se tudi govorice, da si prav Ursula von der Leyen želi postati predsednica EU. S tem namenom so liberalci želeli konvencijo o EU in postopne spremembe evropskih pogodb. V tem sklicu smo te težnje dokaj uspešno zatrli, Konferenca o prihodnosti EU pa je šla tiho v pozabo. A federalisti ne bodo odnehali. Tu vidim veliko nevarnost za male države članice in njihove interese. Sedaj imamo moč, da se z nečim ne strinjamo, v primeru federacije pa bo pravilo močnejšega. Trdno zagovarjam stališče, da bo Evropska unija močna toliko, kot bodo močne njene članice in ne obratno.
Je mogoče reči, da se za takšnimi idejami skrivajo tudi interesi Ruske federacije? Zadnje čase je slišati precej bizarnih očitkov o rusofilstvu denimo predsednika SDS Janeza Janše, in to samo zato, ker je dal intervju za portal The Voice of Europe.
Rusija igra v evropski politiki veliko vlogo, večjo, kot si lahko mislimo. Njim pa tudi Kitajski je v interesu, da smo mi čim prej ogljično nevtralni. Do danes so pokupili večino kritičnih surovin po svetu, s takim zelenim prehodom, kot so si ga zamislili na levici, bomo še bolj odvisni od njih.
O portalu The Voice of Europe ne bi izgubljala besed. Samo to bi rekla, da kdorkoli Janezu Janši očita rusofilstvo in s tem intervjujem neko afero, je lahko ali pokvarjen ali pa res brez razuma. Janez Janša je bil pobudnik prvega obiska v Kijevu po začetku vojne in vedno stoji Ukrajini ob strani. To je v intervjuju tudi jasno povedal. Tu si želim, da bi mediji več pozornosti namenili ljubljanskemu županu in njegovim stikom v Srbiji. Ne bi bilo odveč pogledati tudi glasovanja mojih evropskih kolegov v povezavi z Rusijo. In seveda tudi poslancev v Sloveniji.
Trdno zagovarjam stališče, da bo Evropska unija močna toliko, kot bodo močne njene članice in ne obratno.
Stalni zastopniki ruskih interesov se velikokrat skrivajo tako v levem kot desnem polu, v slednjem zlasti t. i. desni alternativci, ki pa si že tako ali tako želijo izstopa Slovenije iz EU. Tudi vas osebno so se že lotili.
Jasno je, da se bodo pravi rusofili poskušali prikazati povsem drugače. Toda že bežen vpogled v njihove pretekle izjave, dejstva, s kom se družijo, in sledi financiranja jih takoj razkrijejo. Bolj kot se spravljajo name, bolj sem prepričana, da sem jim stopila na žulj. To je celo priznanje, da delam prav.
Kaj pa evrokomisarka Věra Jourová in odzivi Evropske komisije na razkritje dokumentov o njenem obisku v Sloveniji? Tudi sami ste opozarjali na njeno kontroverzno vlogo, ko je šlo za zlorabo evropskih institucij za notranjepolitični obračun.
Res je, nedopustno vmešavanje Věre Jourove v slovenske notranje zadeve se ni začelo z njenim obiskom na ustavnem sodišču v Ljubljani. Pravzaprav sem prav zaradi njene angažiranosti pri pomoči svobodnjakom morala večino svojega dela v tem mandatu posvetiti medijem in vladavini prava. V Bruslju sem organizirala konferenco o svobodi medijev na primeru Slovenije, ki so jo sprva na Evropski komisiji želeli sabotirati, a so najbrž premislili, da to ni dobra ideja. Tedensko sem komisijo obveščala o poteku popolnega političnega prevzema javne RTV v Sloveniji. Fascikel je ogromen. Ne zaupam ji, kar sem ji tudi javno povedala in tudi bojim se je ne. Glede na njene odzive pa lahko sklepam, da ji ni ravno prijetno, ko jo na odprti sceni soočim z njenim politikantstvom.
Je Evropska unija po brexitu zelo drugačna kot prej? Kakor je videti, mnogi Britanci obžalujejo svojo odločitev.
Je drugačna. Mislim, da je bil brexit streznitev za EU in tudi za države, v katerih bi mogoče začele prevladovati težnje po odcepitvi. Kljub vsemu ne gre pozabiti, da je bil brexit izglasovan na referendumu, ki ga je zaradi svojih političnih ambicij obljubil David Cameron. Na referendumu pa se velikokrat odločamo s čustvi. Takrat smo vsi veliko izgubili, nihče ni v tem izstopu zmagal in posledice so in bodo dolgoročne. Kljub vsemu pa menim, to kažejo tudi zadnji premiki na tem področju, da se bo Združeno kraljestvo znova začelo približevati EU, predvsem bi rekla, da si želijo v našo carinsko unijo.
Trudim se povedati in pokazati, da so odločitve, ki se sprejemajo v Bruslju in Strasbourgu, zelo pomembne za življenje vsakega od nas.
Kolikšno bi moralo biti po vašem razmerje med pristojnostjo Bruslja in avtonomijo posamezne članice? Glede tega je bilo veliko razprav, zlasti zaradi odnosa do Madžarske in Poljske.
Področja, na katerih so države članice avtonomne, so jasno zapisana v evropskih listinah. V Evropskem parlamentu skoraj prav v vsakem poročilu, tukaj govorim predvsem o poročilih na lastno pobudo, s katerimi parlament o neki temi od Evropske komisije zahteva rešitev, leva stran krši načelo subsidiarnosti in piše o temah, ki so v pristojnosti držav članic. Ena takih zadnjih tem je bil zapis splava v Evropsko pogodbo. Katastrofalno, da nas je samo 163 poslancev od 705 in glasovalo proti poročilu, v katerem je zapisano, da lahko poleg žensk zanosijo tudi druge osebe.
Kako komentirate sprejetje migracijskega pakta? Sami ste napovedali, da ne boste podprli tistega dela, ki predvideva migrantske kvote oz. prisiljeno solidarnost.
Glasovala sem proti migracijskemu paktu. Menim, da ni dovolj ambiciozen pri zavarovanju interesov Evropske unije in ne daje jasnega sporočila, da so meje EU varovane in da nezakoniti vstopi niso mogoči. Sveženj je obširen in vsebuje tudi dobre rešitve. Podpiram tiste predloge, ki uvajajo strožji nadzor nad tem, kdo prihaja v EU, strožje ukrepe proti trgovcem z ljudmi in prenos odločanja o prošnjah za azil zunaj EU. Nasprotujem pa rešitvam, ki vsebujejo obvezno solidarnostno prerazporeditev. To je moja rdeča linija, od katere ne odstopam.
Kritični ste do nerealnih pričakovanj do t. i. zelenega prehoda, hkrati pa opozarjate na demografsko zimo v Evropi. Nedavno je komisarka Dubravka Šuica, pristojna za to področje, v Ljubljani na vaše povabilo predstavljala prav to področje. Kaj bi morala Evropska komisija po vašem mnenju storiti v zvezi s tem?
Evropa bi morala nehati o tem govoriti, ampak začeti z ukrepi. Vsi govorijo, da so ukrepi na področju demografije pomembni. Niso samo pomembni. Nujni so! Res pa je, da ob vseh krizah, ki smo jim bili priča v zadnjih petih letih, demografska kriza ni prišla v ospredje. Kaj lahko naredimo? Moja prva točka so družine. Težava ni v številu starejših ljudi, pač pa v pomanjkanju mladih, premajhnem številu rojstev torej. Potrebna bo sprememba razmišljanja, da kariera ni združljiva z družinskim življenjem. Lahko imamo vse. A realnost je taka, da danes Evropejci predstavljamo samo šest odstotkov svetovnega prebivalstva, kar je tako ali tako izjemno malo. Toda čez deset let nas bo le še štiri odstotke. Ob tem je pomembno še nekaj. Od teh štirih odstotkov jih bo veliko takih, katerih evropska kultura ni del njihove zgodovine. Brez takojšnjih ukrepov nas prav kmalu ne bo več.
Že pred časom ste sprožili tudi peticijo za obravnavo problematike zanikanja pravice do groba in spomina žrtev komunističnega genocida v Sloveniji, odbor Evropskega parlamenta pa jo je obravnaval sredi februarja letos. Ste zadovoljni s tem ali pričakujete še kaj več?
Pot do tega, da je bila peticija, ki jo je v preteklem letu podpisalo največ ljudi, obravnavana na odboru, je bila dolga in težka. A nam je uspelo še več, kot smo lahko pričakovali. Na odboru smo sprejeli pomembne sklepe: da peticija ostaja odprta za nadaljnji postopek, da odbor Vlado Republike Slovenije pozove k odpravi sramotne odločitve o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunizma, da se gradivo pošlje v obravnavo tudi posebnemu odboru Evropskega parlamenta o zgodovinskem spominu in da mora Evropska komisija o tem pripraviti pisni odgovor (vladnega odgovora do danes v Evropskem parlamentu še niso prejeli, op. a.).
Ta peticija je bila in je klic na pomoč! Korak za korakom, če ne gre doma, pa zunaj naših meja, težimo k temu, kar je v tej zgodbi najpomembnejše. Da ti ljudje, otroci, ženske, celo nosečnice, mladi, moški, dobijo pravico do pokopa, do svojega groba, do spoštljivega spomina. Še enkrat bi se rada zahvalila dr. Mitji Ferencu za pripravljenost, da je peticijo vložil v postopek.
Kaj pa odzivi na obravnavo peticije? Z levice je bil odziv pričakovan, vendar je tudi Ljudmila Novak obžalovala, da se je ta peticija sploh znašla na dnevnem redu.
Nekateri odzivi so me res presenetili, saj jih nisem pričakovala. Na evropski ravni je očitno večini ne glede na politično skupino jasno, da je pravica do groba nekaj osnovnega, znanega že iz časov Antigone. Res mi ni jasno, zakaj je kolegica Ljudmila Novak izjavila kaj takega. To je bil zame velik šok. Vendar ne bom sodila o tem. Vsak nosi svojo politično odgovornost in največ so o njenem ravnanju povedali ogorčeni odzivi, ki kažejo veliko razočaranje tudi med člani njene stranke.
Ob tem pa bi rada izpostavila še to, da so me s svojim izzivom razočarale tudi tri osebe, ki sem jih posebej prosila za odziv, pa ga ni bilo. Tiho so bili predsednica države Nataša Pirc Musar, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. To pa je res največja žalost.
Presenečen sem bil, da je bilo – vsaj v primerjavi s prejšnjo točko, ki se je nanašala na Katalonijo – tako malo razprave o slovenski peticiji.
V bistvu ni šlo za razpravo o Kataloniji, ampak za boj o tem, ali bo tistim, ki so bili tej razpravi naklonjeni, uspelo zrušiti dnevni red in tako tehnično onemogočiti razpravo. Če bi jim uspelo, bi tudi mi ostali brez razprave. Tudi tu se vidi, koliko truda, poguma in politične spretnosti je treba, da na koncu pride do realizacije.
Pa vendar, pojavljala se je tudi bojazen, da bi to temo levica kasneje uporabljala kot predvolilno topovsko strelivo, češ da se ukvarjate z ideološkimi temami. A s tem je v resnici začela sedanja vlada …
Tako kot ste rekli, če vlada na predvečer dneva spomina na žrtve komunizma ne bi ukinila dneva spomina na žrtve komunizma, tudi te razprave ne bi bilo. V tistem trenutku sem bila ogorčena in razočarana. Ko sem razmišljala, kaj lahko naredim, mi je na misel prišla peticija kot sredstvo, s katerim lahko v Evropskem parlamentu opozorimo na to, kaj se je zgodilo. Vlada je torej tista, ki je odgovorna. Levica se seveda tega dobro zaveda, ampak tega ne bodo nikoli priznali. Pa saj tudi ne pričakujem, da bi. Kot rečeno, njihov žolčni odziv je samo dokaz, da mi je uspelo.
Rusija igra v evropski politiki veliko vlogo, večjo, kot si lahko mislimo. Njim pa tudi Kitajski je v interesu, da smo mi čim prej ogljično nevtralni.
Kako pa na mednarodnem parketu vaši kolegi ocenjujejo premierja Roberta Goloba?
Mislite, da ga poznajo? Niti njegova politična skupina se ni angažirala, da bi vsaj malo napolnila dvorano, ko je imel govor v Strasbourgu. To je bil zanj vidno velik šok, najbrž prizemljitveni. Sicer pa preštejte število tujih mikrofonov, ko Robert Golob daje izjave pred sestanki v Bruslju, pa boste videli, koliko Evropo zanima njegovo mnenje.
Je pa po svoje zelo pomenljivo, da ima največja vladna stranka takšne težave pri iskanju kandidatov za volitve v Evropski parlament. Pred nedavnim se je kandidaturi odrekel Klemen Grošelj.
To je instantna stranka oziroma projekt za enkratno uporabo in najbrž se ne motim, če bi rekla, da odločitve padajo impulzivno. Takšno je tudi vladanje in najbrž predsednik vlade pri tem ni prav spreten, saj si je nabral veliko nasprotnikov v svojih vrstah. Sicer so pa tudi na evropski ravni v stranki, ki ji pripada, zelo razdeljeni. No, se bodo že dogovorili. Mi se ukvarjamo predvsem sami s samo, ne tako kot drugi, ki se ves čas ukvarjajo z nami. Kakorkoli se bodo odločili, bomo sprejeli. Lahko pa rečem, da je kandidatna lista sestavljena zelo nenavadno.
Verjetno bo precej pričakovanj usmerjenih tudi v to, kdo bo v naslednjem mandatu slovenski član Evropske komisije. In zelo verjetno bo o tem spet odločala vlada, ki jo imamo zdaj. Govorilo se je celo o tem, da bi Robert Golob postal evropski komisar za energetiko ali da bi z vnovično kandidaturo poskusila Alenka Bratušek, sedaj se govori tudi o Tomažu Veselu …
Opozorila bi na to, da kandidata za komisarja imenuje vlada po dogovoru med vladnimi strankami. Očitno tega dogovora še ni. V SDS sicer menimo, da bi morali komisarja imenovati zmagovalci evropskih volitev, ker je tako najbolj pošteno in je to ogledalo trenutne politike v državi. Vendar ni vedno tako, da je kandidat, ki ga vlada predlaga, sprejemljiv tudi z evropskega vidika. Tu se pojavijo zahteve glede spola, usposobljenosti, politične pripadnosti in še česa. Potem pa še zaslišanje v Evropskem parlamentu. Če se ob tem spomnimo fiaska Alenke Bratušek, lahko vidimo, da je vse skupaj še precej v zraku.
To, da je premier pohitel z imenom, je čisto v njegovem slogu, da govori vsevprek in da se veliko tega nikoli ne uresniči. Ali pa nam skuša namigniti kaj drugega, recimo, kdo bi bil lahko njegov naslednik.
Naj skleneva ta pogovor: kot dozdajšnja evroposlanka in prvič kot nosilka liste SDS imate verjetno tudi osebni program. Za kaj se boste torej zavzemali v naslednjem mandatu?
Pred 8 leti smo v Evropskem parlamentu na mojo pobudo začeli z aktivnostmi glede prepovedi indeksacije otroških dodatkov, ki jo je za delavce migrante pred nekaj leti uvedla avstrijska vlada. Več kot en mandat je trajalo, da je evropsko sodišče sporno avstrijsko zakonodajo prepovedalo. Avstrija je morala približno 11.000 slovenskim otrokom povrniti primerno odškodnino. Čeprav se Evropski parlament velikokrat zdi daleč, aktivnosti poslancev vplivajo na naš vsakdanjik, male, skupne zgodbe pa lahko postanejo velike, evropske zmage.
Prav pred iztekom zadnjega delovnega tedna sem v Bruslju gostila razstavo o jami pod Macesnovo gorico. Rada bi to temo dokončala kot trilogijo, s spominskim znamenjem vsem tem žrtvam v Evropskem parlamentu. Upam, da bo za to dovolj politične volje.
V tem mandatu sem bila izbrana za najuspešnejšo evropsko poslanko na področju sociale in zaposlovanja. To je bila zame posebna potrditev mojega dela, priznanje, ki mi še vedno daje zagon. Rada bi se poglobila v dokončanje zavez Evropskega stebra socialnih pravic. Zaposlovanje in sociala sta področji, ki mi prinašata veliko veliko veselja do dela. Želim si, da bi naredili velike korake. Da bi presegli delitve in se nehali ukvarjati z ideološkimi temami.
V Bruslju sem vedno delala za Slovenijo. Moja domovina je bila vedno v mojem srcu, v vseh mojih odločitvah. Želim si, da bi lahko z izkušnjami, ki jih imam, in z razumom, ki ga premorem, pogumno zastopala vse volivke in volivce, ki mi bodo dali svoj glas.
