Piše: Metod Berlec
S prejšnjim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o čistkah, ki jih izvaja njegova naslednica na tem mestu, delovanju Golobove vlade, dogajanju v medijskem prostoru, predsedniških volitvah, referendumih in drugem aktualnem notranjepolitičnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministrice Aste Vrečko je pripravilo tudi zelo sporno novelo zakona o RTV Slovenija. O tej noveli (in še dveh) bomo volivci odločali na referendumu 27. novembra. Kako komentirate njene/njihove trditve, da s tem želijo »depolitizirati« ta javni zavod?
Simoniti: Najprej je treba povedati, da bom na referendumu glasoval proti tej noveli zakona. Novela zakona namreč ni namenjena izboljšavam, ki jih zahtevajo sodobni tehnološki izzivi, niti ni namenjena vzpostavitvi takih zakonskih podlag, ki bi omogočale boljše, preglednejše in odgovornejše vodenje tega zavoda. Novela je namenjena zgolj in samo temu, da omogoči novi oblastni garnituri v državi, da zamenja vodstvo RTV Slovenija in si jo s tem povsem podredi.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na stavko, ki jo uprizarja del zaposlenih na RTV Slovenija?
Simoniti: Kot na podaljšek vladne politike, ki hoče zrušiti vodstvo in nadaljevati s prakso pristranskega in neresnicoljubnega novinarstva v službi leve politike. Stavka dela novinarjev niso namreč nikakršna sindikalna prizadevanja za njihov morebitni boljši status ali kaj podobnega, ampak gre za povsem jasen političen aktivizem.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da smo še daleč od normalnega medijskega prostora, kar verjetno kaže tudi orkestrirano poročanje o t. i. Inštitutu 8. marec in razvpiti Niki Kovač …
Simoniti: Seveda, medijski prostor pri nas ni normalen. Omenjeni primer to nedvomno potrjuje, sicer pa o tem primeru sploh ne želim govoriti, ker je izsiljen, zlagan in pretiran. Predvsem pa pozornost odvrača od vseh tistih primerov, ki jih je mnogo in ki govorijo o zaskrbljivem naraščanju političnega nasilja. Pristojni organi in institucije te številne primer sploh ne obravnavajo ali pa jih odpravijo kot nepomembne. Počasi se s tem rahlja demokracija, oziroma se vzdržuje, da demokracija ne zaživi v polni meri kot ponotranjena kakovost razumevanja življenja v različnosti.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
