Piše: Bogdan Sajovic
Z dr. Igorjem Kovačem, raziskovalcem na Centru za mirovne in varnostne študije na Kalifornijski univerzi v San Diegu ter na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju smo se med drugim pogovarjali o varnosti Evropske unije, zeleni agendi in problemih množičnih migracij.
Bi se strinjali, da sta kitajska pandemija in ruska invazija razbili samozadovoljni mehurček Evropejcev, ki smo se trideset let slepili, da smo varni?
Družbena vznesenost je na Zahodu ob koncu hladne vojne ustvarila mehurček iluzij o koncu zgodovine, koncu konfliktov, mednarodni trgovini in financah kot glavnih gonilih mednarodne politike ter mednarodnem skupnem upravljanju sveta. To sicer ni bil samo evropski pojav, temveč tudi ameriški. Nasprotno pa k tem idejam niso nikoli pristopile države, kot sta na primer Rusija in Kitajska. Na obeh straneh Atlantika tako še danes zasledimo odtenke teh idej, seveda z drugačno konkretizacijo na starem in novem kontinentu. Da mehurček, o katerem govorite, še ni počil, ampak se je samo zmanjšal, govori dejstvo, da leta 2024 samo Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija in Grčija kot evropske članice Nata namenjajo nad 2 odstotka svojega proračuna za varnost. A problem je v resnici globlji, je idejno-strateški. Nemčija na primer ne ve, kako naj porabi 100 milijard evrov posebnega vojaškega sklada. Nima torej strateške ideje kako naprej in tako niha med različnimi politikami. Včeraj je veljalo nekaj, danes nekaj drugega. Podobno lahko ugotovimo za marsikatero evropsko državo. Če ne veš, s čim zamenjati idejo, slednje ne moreš zamenjati. Postaneš pa negotov, neodločen in zavoljo polovičnih ukrepov tudi nekonsistenten. Vsega tega pa si v mednarodnih odnosih ne smeš privoščiti.
Donald Trump je opozarjal evropske voditelje, da svet postaja vse bolj nevaren in naj Evropa poskrbi za svojo varnost, a so se mu vsi smejali. Očitno je imel prav …
Pomembnejša od besed so dejanja. V slednjih so evropske države sledile ZDA in tudi spodbudam njenega petinštiridesetega predsednika. Kor primer vzemimo projekte PESCO (stalno strukturno sodelovanje). Čeprav bi EU slednje lahko izvajala vse od sprejetja Lizbonske pogodbe leta 2009, je EU z njimi začela šele leta 2017. EU je torej potrebovala spodbudo, da je začela uporabljati ta mehanizem. Prav tako je Nato leta 2016 prepoznal kibernetiko kot domeno svojih operacij in razširil svoj mandat tudi na to dimenzijo varnosti. Trumpovemu sporočilu, da je čas »šlepanja« minil, so evropske države torej sledile. Retorični triki so bili namenjeni domači publiki, dejanja pa mednarodni. Evropske države torej ne spijo, vendar na področju varnosti vedno znova delujejo zaspane. V času, ko govorimo o želji po evropski strateški avtonomiji, toliko bolj bode v oči že omenjeno pomanjkanje resnih strateških idej, nesoglasja znotraj EU o nevarnostih in aktivnostih proti njim ter odsotnost strateško-industrijske baze.
Vse več je pozivov, naj članice EU obnovijo svojo vojaško industrijo in celo znova uvedejo naborništvo. Menite, da je to zadosti? Ali bi morale članice EU iti še korak dlje in razširiti jedrski klub, v katerem je zdaj samo Francija?
Idealno bi bilo, da bi že leta 2016 v EU začeli tudi z graditvijo obrambne unije, ki je sicer danes verjetno še ne bi imeli, bi bili pa na dobri poti. Veliki projekti v EU potrebujejo veliko časa. Do njih pa pridemo z več majhnimi koraki. Prvi tak korak bi bil skupno obrambno naročanje v sklopu enotnega trga. S tem pristopom bi ustvarili gospodarsko učinkovitost in usmerili visokotehnološke obrambne raziskave, ki jih razdrobljeni evropski nacionalni trgi ne morejo zagotoviti. S tem bi spodbudili strateško industrijo, znotraj katere bi našla prostor tudi slovenska podjetja, na primer tista, ki se ukvarjajo s postkvantnim kriptiranjem. Glede naborništva pa: kar velja za eno državo, ne bo veljalo za drugo. Naborništvo bi lahko bilo koristno za katero od evropskih držav, da bi z njim povečala število vojakov, ne pa za vse. Ne naborništvo ne jedrsko orožje ne predstavljata čarobne palčke.
Kako varna je Evropa proti ruskim ali kitajskim kibernetskim napadom? Kako učinkovito obraniti našo obrambno in gospodarsko infrastrukturo pred tem modernim načinom vojskovanja?
Kibernetski prostor je ustvaril človek in se v temelju razlikuje od drugih fizičnih domen. Če v slednjih varnost povečujemo s krepitvijo zmogljivosti (npr. število tankov, raket, podmornic), je v kibernetskem prostoru logika drugačna. Bolj kot smo digitalno povezani, bolj smo izpostavljeni in v večji nevarnosti smo. Določena rešitev za zagotavljanje kibernetske varnosti, ki smo jo iznašli danes, je lahko jutri že zastarela. Raketa pa ostane uporabna več desetletij. Tehnološki napredek s svojimi varnostnimi implikacijami v kibernetskem prostoru poteka nepretrgoma in z visoko frekvenco. Tako več digitalizacije ne pomeni več varnosti, temveč več digitalizacije pomeni večjo izpostavljenost in več tveganj. Ta edinstvenost kibernetskega prostora izvira iz interakcije njegovih ključnih elementov: narave omrežnih sistemov, medsebojne prepletenosti ontološko različnih akterjev, anonimnost in hitrost tehnološkega razvoja. Te lastnosti ustvarjajo okolje konstantnega kontakta – konflikta ali sodelovanja, nikoli pa ne samo prehodnega kontakta. Stanje stalne interakcije – med raznovrstnimi akterji pod pragom klasičnega razumevanja spopada, vendar še vedno s strateškimi posledicami, saj ta interakcija vpliva na same vire moči držav. Kibernetski prostor je torej strateški prostor izkoriščanja. Varnost v takšnem okolju lahko zagotavljamo samo s stalno aktivnostjo – nenehno čuječnostjo. Da torej omejujemo priložnosti za izrabo, samo izrabo tudi anticipiramo in se tudi sami poslužimo izkoriščanja. To pomeni konstantno aktivnost – iskanje ranljivosti, permanentno rekonfiguracijo robustnosti in ustvarjanje odpornosti. Kar lahko kot posamezniki naredimo, je, da dvignemo raven kibernetske higiene in zavedanja te grožnje. S tem razbijemo poslovni model kibernetskih združb, ki želijo čim manj časa in energije porabiti za posamezno tarčo. Ko smo na zgornjem delu spektra glede tega, nas ti nepridipravi preprosto preskočijo in gredo proti drugim laže dosegljivim tarčam. Kot zasebne entitete moramo kibernetsko higieno nadgraditi še s procesi robustnosti in odpornosti – e. g., redne varnostne kopije, standardizirano ravnanje ob incidentih. Kot država pa se moramo zavedati, da so motivi nasprotnikov politični in ne nujno povezani z denarjem ali s časovno omejenostjo. Zato morajo biti tudi dejanja države v prvi vrsti politična: varnost dobavnih verig, varnost strojne opreme, zaupanja vredni ponudniki digitalnih storitev, primerni procesi koordinacije državnih entitet, skupna atribucija napadov z drugimi državami, deljenje informacij med državami in med državnimi entitetami in morda najpomembnejše − brez pometanja pod preprogo: entiteta, ki ni utrpela kibernetskega napada, ne obstaja, zato mora država brez sramu obravnavati in poročati o incidentih.
Se strinjate, da so se množične migracije izkazale za veliko varnostno tveganje?
V literaturi velja soglasje, da obstajajo štirje postulati države: določen teritorij, populacija na tem teritoriju, vlada, ki upravlja s tem teritorijem, in vladni monopol prisile znotraj tega teritorija. Nezakonite migracije kršijo dva od teh, torej so v direktnem nasprotju ideje o državi. Če imamo državo, se moramo tako tudi vesti. Spomnite se tudi, kako sta migracijske tokove zlorabili Rusija in Belorusija ob pritiskih na Poljsko z željo destabilizirati celotno EU.
Zakaj torej vrh Unije še vedno podpira množične migracije?
Ne vem, ali jih, saj smo 14. maja sprejeli Pakt o migracijah in azilu, kjer so varne zunanje meje eden od treh glavnih stebrov tega dokumenta.
Po evropskih mestih priseljenci odkrito pozivajo k islamizaciji družbe, k uvajanju šarije, nastajajo cone no-go, v katerih oblasti praktično nimajo več nadzora. Zakaj takšna protiustavna dejanja v članicah Unije dopuščajo, namesto da bi jih rigorozno sankcionirali?
Težko govorim o motivih posameznikov. Zgodovina pa nas uči, da se ljudje obrnejo k nekomu drugemu po pomoč, ko država ne zagotovi nujnih potreb. To ni dobro, saj to pomeni dvoje. Prvič, da ljudje občutijo stisko, saj države neustrezno obravnavajo in rešujejo njihove probleme, kar vnaša nezaupanje državljanov v sam institut države. Drugič, da se vzpostavljajo paradržavni mehanizmi, ki parcialno obravnavajo tegobe ljudi. Slednje je težko izkoreniniti in paradržava lahko postane neformalni center moči v državi, kar pa tudi vodi v razkroj države kot institucije.
Nekateri menijo, da so desetletja vsiljevanja progresivne politike zlomile duha Evropejcev. Ali se strinjate s to tezo?
Tri različne dimenzije nam dajo tri različne odgovore na to vprašanje: javno mnenje, politika povezovanja in kultura. Prvič, če je kaj stabilno v Evropi, je to pozitiven odnos evropskih državljanov do evropskega povezovanja. Slednji izjemoma pade pod 50 odstotkov. Evropejci čutimo, da je v svoji osnovi evropsko povezovanje dobro in da imamo od njega vsi večjo korist, kot ponujajo alternative. V tem primeru je torej odgovor negativen. Na drugi strani je razumevanje duha Evrope kot procesa integracije oz. politike slednjega. Tu vidim odklon od panevropskega načela In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas. EU ni enotna v bistvenih stvareh – kot sva prej govorila o varnosti. EU ne dopušča svobode o stvareh, kjer ni konsenza – v Bruslju Evropska komisija izvaja »power grab«. V odnosu do držav članic si prisvaja vse preveč moči in diktira tempo politike v Bruslju. Solidarnost v EU pa je tudi občasna. Mislim pa, da razlog za takšno dinamiko ni progresivni postmodernizem, pač pa sama narava političnih zvez, ki morajo imeti politično glavo. ZDA to ima, EU ne. To omogoča procesne anomalije, kjer začnejo vladati birokrati, ne pa izvoljeni politiki. In še najgloblja dimenzija vprašanja – kulturna. Evropsko kulturo opredeljujejo rimsko pravo, krščanska vera in judovska etika. V preteklosti sekularizacija ni pomenila sinonima za izkoreninjenje. Kulturne dimenzije krščanstva so se reproducirale tudi v sekularni družbi in ljudeh. Danes pa ni več tako, ljudje, zlasti mladi, nimajo nikakršnega zgodovinskega spomina, nobene duhovne širine in zelo plitko kulturno občutljivost. Vzrokov za slednje je verjetno več, a med njimi je tudi progresivni postmodernizem, katerega poslanstvo je ravno v dekonstruktu vseh obstoječih struktur, saj naj bi te bile zatiralske.
Se strinjate, da zelena agenda uničuje evropsko gospodarstvo, hkrati pa siromaši prebivalce Unije?
Predvsem gre veliko denarja za minimalen učinek. In predvsem gre za nepremišljeno politiko »na horuk«. Vsi si želimo čiste vode, čistega zraka, gozdov, sneženih gora in tako naprej. A četudi EU v zrak ne izpusti ene toplogredne molekule več, to ne bo imelo nikakršnega vpliva na podnebne spremembe, če podobnih učinkov ne bo na Kitajskem in v Indiji. Si predstavljate, da imamo jutri vsi električne avtomobile? Kje jih bomo pa polnili? Ali bi naš električni sistem tak pritisk sploh zdržal? Kot smo ob začetku 20. stoletja morali na novo premisliti urbanizem, bomo morali verjetno storiti sedaj nekaj podobnega. Vendar to je proces več desetletij, ne nekaj let. In še nekaj bi rad izpostavil: Cato Institute je nedavno predstavil študijo o odnosu med gospodarsko rastjo in izpusti. Nemčija je že leta 1993 prekinila korelacijo med gospodarsko rastjo in emisijami ogljikovega dioksida, Francija je to dosegla 2005, prav tako ZDA. Danes gre torej na Zahodu za lažno dihotomijo med okoljem in industrijo.
Ali mislite, da je škodljivo vsiljevanje zelene agende delo ideoloških zaslepljencev ali pa gre za načrtno uničevanje naše celine?
Znova, o motivih ljudi ne želim špekulirati. Mislim pa, da smo v času, kjer so ljudje postali ujetniki ene ideje. Pa naj bodo to migracije, ali zeleni prehod, ali kaj drugega. Kot rečejo v ZDA, ljudje niso sposobni hoditi in žvečiti hkrati. Življenje in svet pa sta preveč zapletena, da bi ju lahko razlagali z eno idejo ali sledili samo eni ideji.
Problemi se kopičijo tudi na oni strani Atlantika. Ali lahko primerjate probleme, s katerimi se soočajo ZDA, in probleme EU?
Mislim, da so ključni problemi drugačni v ZDA kot v EU. Čeprav je mednarodno okolje podobno, pa so struktura teh dveh entitet in procesi znotraj njiju tako drugačni, da so tudi ključni izzivi drugačni. Štirje ključni problemi ZDA so: inflacija zadnjih treh let, gospodarska rast v obliki črke K, nezakonite migracije in povečan kriminal. Če sedaj slednje primerjamo z EU: nedokončani temeljni institucionalni projekti, gospodarska konkurenčnost, strateška disperzija in suboptimalni notranji procesi. V času Bidnove administracije je inflacija v ZDA skočila tudi nad 9 odstotkov. Kljub padcu na zmernejše 3 odstotke pa ima inflacija vedno dolg rep. Torej jo ljudje še danes občutijo in smo priča t. i. K-obliki gospodarske rasti. Relativno stanje nekaterih se poslabšuje, drugih pa izboljšuje. Inflacija vedno bolj prizadene manj premožne, in čim višja je, višji doseg ima na dohodkovni lestvici. V ta ekonomski kontekst je treba postaviti nezakonite migracije in z njimi povezan povečani kriminal. Ljudje se ne počutijo varne in hkrati so zelo jezni, ko njihovi otroci ne morejo v šolo, ker so v njej nastanjeni nezakoniti migranti. Veliko Američanov se zato počuti zapostavljene in si želi drugačnih politik. V EU pa nedokončani projekti, na katerih smo sezidali dodatne polovične projekte, ne morejo več dajati zadostne opore nadaljnjim polovičnim projektom. EU nima enotnega trga za storitve, a na tem nedokončanem skupnem trgu temelji monetarna unija. A tudi slednja nima popolnega mandata, saj se lahko bori samo proti inflaciji, ne pa tudi proti brezposelnosti kot FED v ZDA. Vse to je vodilo EU v neizkoriščanje njenih potencialov in posledično v padec gospodarstva. V takšni dinamiki pa države članice bolj gledajo druga na drugo kakor pa na skupnost. Zato so tudi odnosi in procesi v EU podvrženi nezaupanju.
Povprečni Evropejec je precej informiran o ZDA, kako pa je povprečni Američan informiran o Evropi?
Ne strinjam se, da povprečen Evropejec ve kaj dosti o ZDA. Gledamo njihove filme in šport, poslušamo njihovo glasbo, zato poznamo njihova mesta, ekipe, znamenitosti in estradnike. A ljudi in njihovih regijskih specifik ne poznamo in jih ne razumemo. Pregovorno pa tudi vemo, da Američani pridejo v Evropo na tedenske počitnice, misleč, da so videli celotno Evropo in jo sedaj razumejo. Oboje je zmotno. Rek, ki zelo dobro povzame razliko v mentaliteti dveh kontinentov, se glasi: Za Američane je veliko 100 let, za Evropejce pa 100 kilometrov.
Norosti bruseljske elite vse bolj odvračajo Evropejce od EU. Kako bi to negativno podobo lahko popravili, oziroma kako preprečiti potencialni propad Unije, ki ga nekateri že napovedujejo?
Če se spomnite mojega odgovora glede duha Evrope, se ne strinjam, da se Evropejci oddaljujemo od EU. Morda od nekaterih njenih politik in politikov, ne pa tudi od pristne ideje evropskega povezovanja. Pred dnevi mi je visoki uradnik Madžarske rekel: »Ja, res je Bruselj, vendar mi smo Bruselj.«
Za konec, kako komentirate izid letošnjih evropskih volitev?
Na evropski ravni ne vidim velikega premika v desno, kot to nekateri trdijo. Desni grupaciji ECR in ID sta skupaj pridobili samo 13 sedežev, Evropska ljudska stranka (EPP) pa 8. O premiku bi govorili, če bi ECR postala tretja največja stranka v evropskem parlamentu, to mesto pa še vedno zasedajo liberalci. Zmagovalka volitev EPP z desnimi grupacijami ne more sestaviti koalicije, četudi bi omenjenim grupacijam dodali vse nepovezane poslance (poslanci strank Fides in Smer). Tako največ možnosti pripisujem scenariju dosedanje koalicije med EPP, socialisti in liberalci. Zato je zmagovalka volitev tudi Ursula von der Leyen. Če bo tako, si lahko obetamo podobno dinamiko in politiko kot do sedaj. EU bo tako trpela za nemškim sindromom, kjer se zaradi več velikih sredinskih koalicij opozicija politikam postavlja na oba ekstremna pola. Obstaja pa tudi možnost koalicije EPP-ECR-socialisti, kar pa bi verjetno pomenilo politično spremembo. Vendar pripisujem temu scenariju malo možnosti. Največji poraženci volitev so Zeleni, ki so relativno izgubili več sedežev kot liberalci. A glede na najverjetnejši scenarij koalicije, kjer je zadržanost EPP do politike zelenega prehoda bila oportunistično predvolilna retorika, to ne bo imelo velikega vpliva na zeleno politiko v EU. Politično gledano so torej Zeleni lahko zadovoljni. Ključno povolilno refleksijo pa morajo opraviti liberalci. Kaj je credo liberalnih strank v Evropi? Zadnjih 20 let so iz poudarjanja ekonomskega liberalizma prešli na poudarjanje socialne dimenzije liberalizma. Morda je čas za vrnitev. Če bo tako, potem si lahko obetamo tudi politične spremembe v EU. Vendar so tovrstne refleksije bolj izjema kot pravilo, zato na ta scenarij ne bi stavil. Morda za konec samo še nekaj besed o Franciji. Macron je z razpustitvijo parlamenta preusmeril fokus s svojega poraza. Njegov poziv Francozom bo v naslednjih treh tednih do parlamentarnih volitev enak kot vedno do sedaj – »jaz ali kaos«. Menim pa, da mu tokrat ne bo uspelo in da bo Le Penova zmagala tudi julija. A prav to je Macronov cilj, da se namreč v naslednjih treh letih kohabitacije pokaže, da Le Penova ni sposobna vladati in da bo tako zagotovil svojo zmago na predsedniških volitvah 2027.
Biografija
Igor Kovač je raziskovalec na Center for Cyber Strategy and Policy, University of Cincinnati, kjer je tudi doktoriral leta 2022, ter na Center for Peace and Security Studies, University of California, San Diego. Med 2018 in 2020 je bil raziskovalec na Institute for Security and Studies, George Washington University. Od 2020 do 2022 pa je zasedal mesto svetovalca za zunanjo politiko predsednika Vlade Republike Slovenije.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
