Piše: Petra Janša
V intervjuju mag. Igor Omerza, eden največjih poznavalcev udbovskih arhivov in avtor več kot 30 knjig o temni strani naše zgodovine, opozarja na morebitne ruske vplive v predsedniški palači. Ob sumih glede Viktorije Krivolucke, najboljše prijateljice predsednice Nataše Pirc Musar, in prepletanju starih udbovskih lovk z današnjim vodenjem države zahteva takojšnje ukrepanje in jasno izbiro med zasebnim in nacionalnim interesom.
DEMOKRACIJA: Gospod Omerza, na omrežju X ste zapisali, da je »ranjeni ruski medved postal naš smrtni sovražnik« in da »ni več prostora za naivnost ali dvome«. Ali Nataša Pirc Musar z dopuščanjem spornih proruskih kadrov v svoji bližini ogroža slovensko nacionalno varnost?
Mag. Igor Omerza: Analitični članek v Dnevniku je sprožil takšen sum. Predvsem gre za Viktorijo Krivolucko, najboljšo prijateljico naše predsednice. Krivolucka sicer odločno zanika, da bi bila ruska obveščevalka ali vpeta v rusko obveščevalno službo (Rusija ima v bistvu še vedno politično policijo!), vendar se od agentov tako ali tako ne pričakuje, da bi javno potrdili takšne sume. Ob tem dopuščam možnost, da se ji dela velika krivica, a žal indici kažejo na prepletanje naključij, za katera je težko verjeti, da so samo naključja.
Izjemno kritični ste bili tudi do izrednega državljanstva za Viktorijo Krivolucko, ki je bila »malo v zaporu, pobegnila s kraja nesreče, krivila sovoznico«. Kdo dejansko kadruje v predsedniški palači?
Predsednica – kdo ji pri tem svetuje ali vpliva nanjo, pa ne vem. No, pri neimenovanju guvernerja oziroma guvernerke Banke Slovenije je verjetno nanjo zelo vplival njen mož in poslovnež Aleš Musar. Glavni kadrovik v državi je sicer že po svoji uradni funkciji in moči aktualna vlada. Predsednica Pirc Musarjeva z Golobom ni bila v najboljšem sozvočju, kako bo sodelovala z Janšo, pa bomo še videli. Kar zadeva izredno državljanstvo, pa ni primerno, da ga je gospa Krivolucka prejela. Verjetno ji je bila kazen za hudo prometno nesrečo izbrisana, saj drugače sploh ne bi izpolnjevala pogojev. Toda stvari je treba gledati tudi vsebinsko. Prometna nesreča se lahko zgodi vsakomur, celo pobeg s kraja nesreče bi se lahko pripisal šoku, vendar pa je valjenje krivde na sovoznico zavestno in zavržno dejanje, ki nima nikakršnega opravičila. Bolj verodostojno bi bilo, če bi državljanstvo pridobila po redni poti, a to precej daljši in bolj zapleten proces. Tudi v Mladini, kjer je Krivolucka v intervjuju omenila prometno nesrečo, je pobeg in prenašanje krivde na sovoznico preskočila, novinar pa se na to ni odzval!
Predlagali ste, da bi se morala predsednica sama »odpovedati obveščevalnim poročilom«, dokler se stvari ne razčistijo. Ali s tem odpirate vprašanje, o katerem si drugi ne upajo govoriti: ali obstaja utemeljen sum, da strogo zaupni podatki Sove prek nje odtekajo v Moskvo?
Utemeljen sum je pravni izraz in izraža precejšnjo stopnjo gotovosti. Raje bi govoril o sumu, ki bi ga pristojni slovenski organi morali (verjetno že delajo na tem) potrditi ali ovreči. In v tem času bi bilo zdravo, da se predsednica sama odpove prejemanju zaupnih informacij. Poslanec Mahnič poziva, naj se ji te informacije ne dajejo, kar zakonsko najbrž ni mogoče, prostovoljna odpoved pa je seveda mogoča.
Bi se morala Nataša Pirc Musar odpovedati predsedniški funkciji?
Če se ne more odpovedati »sumljivi« prijateljici, potem bi se morala odpovedati predsedniški funkciji ali pa vsaj prejemanju občutljivih podatkov. Ampak odpoved prejemanju podatkov ogroža njeno vodenje države, predvsem vojske! Žal je tako, da mora predsednik države med zasebnim in državnim izbrati državo. Ta odpoved prijateljstva bi bila le začasna, morda samo za leto dni.
Uporabili ste izraz »Bilo kuda Udba svuda« in opozorili, da imamo morda »rusko Udbo v naši predsedniški palači«. Kako globoko so po vaši oceni te stare moskovske in udbovske lovke prepletene z vodenjem slovenske države?
To je pa težko vprašanje, predvsem glede Moskve.
Za naše domače udbovske lovke je jasno, da so še močne. Dokazi: Türkove državne časti za Tomaža Ertla, notranjega ministra propadle socialistične Slovenije; nezakonita preprečitev mojega raziskovanja Udbe v državnem arhivu; velik formalni in neformalni vpliv šefa slovenske politične policije Milana Kučana (»šefovanje« Udbi v obdobju 1986–1989; več, veliko več v moji knjigi Milan Kučan in Udba); vojaški pogreb veleudbovca in velikega nasprotnika slovenske osamosvojitve Janeza Zemljariča; ter predlog Golobove vlade, da se za evropsko komisarko imenuje konfidentka Udbe Marta Kos (več, veliko več o tem v moji knjigi Komisarka). Moskovske tajne lovke so bile sicer močno prisotne v socialistični Jugoslaviji in Sloveniji, a očitno je, da so na delu že nove (afera spečih vohunov), pojavlja se tudi sum o vdoru ruske obveščevalne službe v predsedniško palačo. Bog si ga vedi, koliko spečih vohunov ima še Putin v Sloveniji in Evropski uniji.
Pristojni se izgovarjajo, da je bila Krivolucka »ustrezno varnostno preverjena«, vi pa ob tem spomnite na Marto Kos, ki je bila prav tako preverjena. So ta uradna preverjanja sploh še verodostojna, če vemo, da je Kosova pozneje »lagala pred parlamentarci, da ni delala za Udbo«?
Lahko da so preverjanja verodostojna glede na gradivo, ki ga imajo preverjevalci na razpolago. Toda ob novih dejstvih, dokumentih in sumih se mora preverjanje ponoviti, še pred tem pa morajo ustrezne institucije te sume temeljito raziskati. Veste, če bi imeli na razpolago arhive ruske tajne službe, bi bilo glede Viktorije Krivolucke lahko potrditi ali ovreči sum, da dela zanje. Vendar bodo ti morda na voljo šele čez sto let!
Kot raziskovalec arhivov operirate z dokazi in v svoji knjigi Komisarka ste predstavili kar »11 dokumentov o njenem udbovanju«. Zakaj osrednji mediji in levosučna politika kljub tem neizpodbitnim arhivskim dokazom še naprej tako krčevito mižijo na obe očesi?
Ne vem. V primeru Krivolucke imamo sum. V primeru Marte Kos je bil v času njenega imenovanja za komisarko na razpolago samo en dokument, toda že ta je bil trden kot skala. Če k temu zdaj dodam še deset novoodkritih tajnih dokumentov iz javnega arhiva – vse sem v celoti objavil v knjigi Komisarka –, potem je seveda primer Marte Kos proti primeru Viktorije Krivolucke kot Mount Everest proti krtini. In kakšen vihar je sprožil »obveščevalni« sum glede Viktorije Krivolucke in kakšen (samo) blagi vetrič enajst neovrgljivih udbovskih dokumentov o udbovanju Marte Kos iz slovenskega državnega arhiva! RTV Slovenija namerno ignorira zadevo Marte Kos, čista zarota molka, časopis Delo pa vsaj (čeprav na smešen način – da je »štrikala« in ni imela časa še poročati za Udbo!?) brani Kosovo! Revčki! Udbovski pedigre Kosove je za Slovenijo in Evropsko unijo še nevarnejši kot sum o obveščevalnem pedigreju Krivolucke, saj se Marta Kos ob tem, ko ne prizna sodelovanja z Udbo, izpostavlja izsiljevanju tistih – od Ljubljane preko Beograda in morda celo do Moskve –, ki poznajo njeno udbovsko preteklost!
V javnosti se ob aferi z izrednim državljanstvom Viktorije Krivolucke, ki je v intervjuju za Mladino sicer odločno zanikala vsakršno vohunstvo in stike z ruskimi službami, znova odpira ime Roman Jeglič. Kdo je sploh ta človek in kakšno vlogo je po vašem vedenju odigral v tej specifični proruski mreži okoli predsedničine prijateljice?
Rojen je bil v Ljubljani. Končal je višjo pravno šolo, verjetno, ob delu kriminalista, še pravno fakulteto. Preden je šel v vojsko, je delal v Narodni banki. V JLA, v Ljubljani, je bil 24. maja 1974 sprejet v zvezo komunistov. Po končani vojski je bil kriminalist, najprej v Kranju in nato v Ljubljani. 30. junija 1988 je moral določiti pet kriminalistov, ki bodo skupaj z udbaši opravili javno preiskavo v Mikro Adi, družbeni delovni organizaciji, kjer je bil zaposlen Janez Janša. 31. maja 1988 je podpisal priporni nalog za Janeza Janšo in 1. junija še ovadbo zoper njega. Kdor želi izvedeti več, si lahko to prebere v mojih knjigah JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje in Janez Janša – Kaplar. 6. novembra 1990 se je zaposlil v SDV (takrat jo je notranji minister Demosove vlade Bavčar že depolitiziral) in tam kmalu postal namestnik načelnika Mihe Brejca. Očitno Jeglič ni kakšna verodostojna figura, saj je leta 1993 napisal pismo javnosti, v katerem je lažno oblatil Brejca in tudi Bavčarja, še huje pa je, da je bil vpet v kriminalno piramido »Catch the Cash«. Zato je pobegnil ali se umaknil v Rusijo in tam delal kot predstavnik Gorenja v daljnem Krasnojarsku. Naši sodni organi ga niso mogli dobiti. V Krasnojarsku, 6500 kilometrov stran od Ljubljane, se je ta bivši visoki slovenski obveščevalec intimno povezal z Rusinjo Viktorijo Krivolucko. Od tod zdaj vse te težave naše predsednice, saj je Viktorija njena dolgoletna in najboljša prijateljica ter obstaja sum, da gre pri njej morda za povezavo z rusko obveščevalno službo.
Menim, da so Jegliča v Rusiji »obiskali« tajni policisti, lahko pa so ga Rusi tudi »vrbovali« ali pa jim je izdal naše agente v Rusiji. Možno je tudi, da so mu Rusi podtaknili mlajšo žensko (to rade delajo vse obveščevalne službe) in tako naprej.
Kot poznavalec obveščevalnih služb zahtevate, da mora Sova takoj pregledati »kadrovsko mapo Jegliča in kaj je počel v naši obveščevalni agenciji od 6. novembra 1990«. Zakaj vladajoča politika to specifično mapo še vedno tako panično skriva pred javnostjo?
No, personalne mape uslužbencev obveščevalno-varnostne službe se ne morejo dajati v javnost! S tem bi se razkrili tajni podatki in tajno delovanje naše Sove. Druga stvar pa je, da morajo zdaj v Sovi ugotoviti, katere obveščevalne podatke je Jeglič poznal, ali je deloval tudi na področju ruske problematike in ali v Sovi morda že obstajajo sumi, da je delal (ali celo še dela) za Ruse.
Pri iskanju političnih botrov za Jegličev vzpon ste zapisali, da »čaršija kaže v smer Zdenka Roterja, Kučana, Golobiča«. Ali so mu prav ti ključni akterji globoke države, skupaj z denarjem iz prevare »Catch the Cash«, zagotovili trajno zaščito?
Čaršijo lahko omenjamo samo kot zanimivost, to niso zelo zanesljivi podatki. Vendar pa tu morajo biti neki močni botri, saj je Jeglič kljub vpletenosti v afero »Catch the Cash«, kot trdi Brejc (tudi to bi se morali sedaj ponovno pregledati, tudi, če je zadeva zastarala), »pobegnil« kot predstavnik Gorenja v Rusiji! To mi ne izgleda kot pobeg, temveč bolj kot organiziran umik! In pri tem je moral imeti Jeglič močno podporo v Sloveniji!
Za konec poglejva še moralni zlom kulturnih institucij. Slovenski PEN ob slovesu od nekdanjih udbovskih kadrov piše o njihovem »boju za svobodo izražanja«. Zakaj ta institucija s takšno »debelo lažjo rehabilitira prejšnji, propadli in z Udbo prežeti slovenski režim«, kot ste zapisali?
Ne vem, morda zaradi nepoznavanja ali ignorance, čeprav sem v knjigi Milan Kučan in Udba že opozoril na cenzorsko vlogo preminulega Slavka Pregla v prejšnjem, propadlem slovenskem socialističnem režimu! Podobno je bilo ob smrti veleudbaša Zdenka Roterja. Večinoma so mediji nekritično poročali, da je bil utemeljitelj sociologije religije, zamolčali pa so, da je osnovno znanje o religiji pridobil z zasliševanji in tajnim zalezovanjem duhovnikov. Kot profesor na FSPN je svoje znanje o religiji utrjeval tudi z udbovsko dokumentacijo o tej temi, ki je bila poslana izključno njemu; marca 1967 mu je na primer šef Udbe Silvo Gorenc poslal 23 strani strogo zaupnega gradiva »o kleru«. Še huje – Slovensko sociološko društvo je ob Roterjevi smrti objavilo sramotno besedilo. Njegovo dolgoletno udbovanje so odpravili z nedefiniranimi »povojnimi nalogami v varnostni službi«. Ali sociologi res ne vedo, da je to bila zločinska tajna politična policija? Sociologi so zapisali tudi: »Ob smrti profesorja Roterja se poklanjamo njegovemu znanstvenemu opusu, neizbrisni družbeni zavzetosti in osebni integriteti.« Pravilneje bi bilo: »Zgražamo se nad njegovim s pomočjo Udbe pridobljenim znanjem ter njegovim zavržnim zalezovanjem in uničevanjem življenj drugih.«
Biografija
Igor Omerza je rojen 20. avgusta 1950. Je magister ekonomije. Pred osamosvojitvijo je služboval kot ekonomist ter predavatelj politične ekonomije na srednji šoli in na univerzi. Pozneje, še v času socializma, je bil zaposlen kot vodstveni kader v dveh družbenih računalniških podjetjih, Mikrohitu in Mikro Adi. Junija 1988 je postal član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic in takrat se je tudi intenzivno vključil v politične in družbene procese demokratizacije ter osamosvajanja Slovenije. Ker se je v koaliciji Demos ukvarjal z gospodarskimi vprašanji osamosvajanja, ga je demokratično izvoljeni slovenski parlament leta 1991 imenoval za generalnega direktorja SDK. To mesto je zapustil čez dve leti, ker je bil izvoljen v parlament. Po končanem poslanskem mandatu je bil še svetovalec na Mestni občini Ljubljana in podžupan Mestne občine Ljubljana. Potem ko je odšel z MOL-a, se je začel intenzivno ukvarjati s pisanjem knjig. Do zdaj je napisal 30 knjig – predvsem o Udbi.
