Piše: Lucija Kavčič
S poslanko SDS Alenko Helbl smo se pogovarjali o vrsti zakonov, ki so v procesu sprejemanja in zadevajo slovensko šolstvo, o učnih načrtih in pomanjkanju kadra v šolstvu.
Alenka Helbl je po poklicu profesorica slovenščine in nemščine, po nekajletnem poučevanju v osnovni šoli je nato 20 let poučevala slovenščino na Srednji šoli Slovenj Gradec in Muta. Veliko ji pomeni družina, z možem Markom imata dva odrasla otroka in vnučko Sofio. V stranko SDS se je včlanila leta 1994, takrat se je po temeljitem premisleku odločila, da je čas za aktivno delo tudi na političnem področju. Za poslanko je bila izvoljena leta 2022, v državnem zboru je podpredsednica odbora za izobraževanje, znanost in mladino, članica odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter komisije za narodni skupnosti.
Že lani in še prej ste opozarjali, da je stanje v šolstvu alarmantno. Verjetno stanje danes ni dosti drugačno?
Res je. Že kar nekajkrat v tem mandatu smo v poslanski skupini SDS sklicali nujno sejo Odbora DZ za izobraževanje. Vsebina teh sej je vedno povezana s stanjem v šolah, tam torej, kjer se odpira največ težav, vprašanj in pozivov k reševanju. Kot so že večkrat dejali ravnatelji, morda šolniki premalo kričijo, v kako zelo hudi stiski so.
Aprila 2023 smo v poslanski skupini SDS pripravili zahtevo za sklic nujne seje matičnega delovnega telesa na temo zaščite dobrega imena in ugleda učiteljskega poklica. Za izhodišče smo vzeli nekatera ekscesna dejanja, in to z namenom, da zaščitimo veliko večino zaposlenih, ki v slovenskem šolskem sistemu vsak dan predano in kakovostno vzgajajo in učijo mlade generacije. Še posebej zato, ker se v javnosti vse prevečkrat izpostavljajo negativni primeri, ki krnijo dobro ime in ugled učiteljskega poklica, pozablja pa se na vse dobre pedagoške delavce.
Maja 2024 smo v poslanski skupini SDS pripravili zahtevo za sklic nujne seje matičnega delovnega telesa na temo vključevanja otrok tujcev v slovenski šolski sistem. Število otrok tujcev, ki vstopajo v slovenski šolski sistem, se zadnja leta izjemno povečuje. Vedno več je osnovnih šol, opozarjajo župani in ravnatelji, kjer je v nekem razredu večina otrok tujcev, ki malo ali skoraj nič ne razumejo slovenskega jezika.
Posledično se slovenski državljani na podlagi teh številk že odločajo, da svojega otroka zaradi velikega števila otrok tujcev ne bodo vpisali v določeno osnovno šolo. Vse večje težave se pojavljajo tudi pri znanju otrok tujcev, ki kljub nezadostni ravni znanja slovenskega jezika napredujejo v višje razrede. Mnogi od njih tako ne usvojijo primernega znanja niti pri slovenskem jeziku niti pri drugih predmetih. Takšna integracija tujcev v družbo, v kateri bodo po vsej verjetnosti odrasli in živeli, zagotovo ni dobra niti zanje niti za slovensko družbo.
Tudi na vprašanje varnosti v šolah ste že opozarjali …
Junija 2024 smo v naši poslanski skupini pripravili zahtevo za sklic treh odborov, med njimi odbora za izobraževanje, znanost in mladino, in sicer na temo medvrstniškega nasilja in varnosti ter romske problematike v slovenskih šolah. Predolgo trajajoča politična preračunljivost in škodljiv populizem pri reševanju romske problematike sta pripeljala do točke, ko se upravičeno sprašujemo o varnosti šolskega prostora. A vprašanje varnosti se ne navezuje samo na romsko problematiko, je pa nesporno z njo zelo povezano. Da imajo šole malo vzvodov, da učinkovito ukrepajo zoper nasilne učence, opozarjajo ravnatelji.
Še pred desetletjem se je na eno razpisano delovno mesto učitelja razrednega pouka prijavilo več kot 100 mladih z diplomo, mnogi od njih tudi z opravljenim strokovnim izpitom in pripravništvom.
Kadrov že nekaj časa močno primanjkuje. Kje najbolj?
Predstavniki staršev, ravnateljev in učiteljev so maja 2024 na skupni novinarski konferenci opozorili na alarmantno stanje v javnem šolstvu. Ravnatelji so opozorili na premalo denarja, zakonsko preveliko normiranost, primanjkljaj učiteljev, poudarjanje ocen namesto znanja in splošno pomanjkanje vizije šolstva. Predstavniki staršev, ravnateljev in učiteljev so odločevalce pozvali, da bi morali enotno poiskati rešitve na področju šolstva.
Te so kompleksne, med ključnimi pa izpostavili, da je treba najti konsenz, koliko denarja nameniti šolstvu, predvsem za programe, ne nazadnje pa tudi za plače učiteljev in drugega šolskega osebja.
In za obnovo.
Drži. V avgustu 2024 so se številni ravnatelji ukvarjali ne le z obnovitvenimi deli na šolski infrastrukturi, temveč zlasti z iskanjem prepotrebnega kadra. Mediji so poročali, da »manj kot mesec dni pred začetkom novega šolskega leta v Sloveniji primanjkuje približno 4000 učiteljev«, pri čemer manjka predvsem učiteljev naravoslovja, v srednjih šolah pa učiteljev strokovnih predmetov. Ker se na razpis, čeprav je bil objavljen dva meseca, ni prijavil nihče, so ravnatelji najprej poskušali zadržati zaposlene, ki bi se sicer upokojili. A niti tega ni bilo dovolj.
Študentje višjih letnikov ali mladi tik pred diplomo pa tako ali tako zadnja leta že pomagajo krpati kadrovski manko. Zaposlitveni oglasi »zaradi neugodnega stanja na trgu dela«, prek katerih ravnatelji danes iščejo kader, so tako danes žal realnost našega javnega šolskega sistema.
Ali »plačna reforma« ni zalegla?
Ne, s t. i. plačno reformo, za katero premier Robert Golob ves čas zatrjuje, da je zgodovinska reforma na področju plač v javnem sektorju, ni in tudi v naslednjih letih ne bo prav nič boljše. Do leta 2028, ko naj bi se končala, bomo na vseh področjih (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, javna uprava) izgubili preveč ljudi, tudi tam, kjer kvalitetnega kadra primanjkuje že sedaj.
Naš skupni cilj mora biti, da slovenski šolski sistem od danes naprej ne izgubi nobenega zaposlenega več, hkrati pa vsak naslednji dan pridobi nov, motiviran in usposobljen kader, ki bo imel dobre delovne razmere in strokovno podporo.
Naš skupni cilj mora biti, da je šolsko leto 2024/2025 zadnje, ko ste stanje slabša, šolsko leto 2025/2026 pa bodo vsi, ki v njem delujejo, pričeli bolj optimistično ter z večjo podporo in predvsem dobrimi konkretnimi ukrepi ministrstva za vzgojo in izobraževanje.
Kakšen učinek pa ima zamenjava ministra za vzgojo in izobraževanje?
No, odhod Darja Felde z mesta ministra za vzgojo in izobraževanje v lanskem letu po mojem prepričanju le dokazuje, da Vlada Republike Slovenije kljub številnim obljubam na začetku mandata na področju vzgoje in izobraževanja ni uspešna, prihod Vinka Logaja, ki je sprva zatrjeval, da odhaja v pokoj, pa tudi ni dober obet. V medijih smo lahko brali: »Zamenjavo Felde z Logajem poznavalci šolstva označujejo s prispodobo »z dežja pod kap«.
Nekdo je celo dejal, da nastop Logaja kot ministra kaže, kako se ta vlada »poigrava z usodo enega najpomembnejših podsistemov države«, zamenjavo ministra pa nekateri interpretirajo tudi na način, da je Golob z odhodom Felde posredno priznal, da šolstvo v tem mandatu ne deluje.«
Mediji pišejo tudi, da je bil Logaj že do sedaj minister v senci, ne pozabimo pa, da je že desetletja na takšnih ali drugačnih direktorskih in funkcionarskih položajih v šolskem prostoru, kar kaže nadaljevanje stihije in očitno prazen kadrovski bazen koalicije.
Tudi na področju šolstva se obeta več novih zakonov. Kateri?
V tem letu je ministrstvo pripravilo naslednje zakone: o OŠ, o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), o maturi. Z njimi sicer nekatere zadeve smiselno rešuje, kar nekaj pa je posegov, ki bodo še dodatno obremenili vodstva šol in učitelje z birokracijo.
Pri teh zakonih se končuje javna razprava, je pa zelo aktualen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o maturi. Ta čas velja, da se dijaki, ki srednješolsko izobraževanje sklenejo s poklicno maturo, lahko vpišejo v višje in visoko strokovno študijsko izobraževanje. Če pa opravijo dodatni peti predmet splošne mature, se lahko vpišejo tudi v nekatere univerzitetne programe, ki tako možnost dopuščajo.
A za ministrstvo takšno stanje očitno ni več zaželeno, saj predlagajo spremembo, po kateri bi dijaki, ki srednješolsko izobraževanje končajo s poklicno maturo, lahko opravljali dve različni poklicni maturi. Ena bi ostala taka kot do zdaj, z njo bi izobraževanje lahko nadaljevali na višjih in visokih strokovnih programih.
Če bi želeli na univerzitetne in enovite magistrske študijske programe, pa bi morali opraviti tri predmete skupnega dela splošne mature, in sicer slovenščino, matematiko in tuji jezik, ter temeljni strokovno-teoretični predmet in en predmet izbirnega dela poklicne mature (izdelek, storitev, seminarska naloga z zagovorom ali izpit iz predmeta oziroma vsebine). Dijak bi se o načinu opravljanja poklicne mature opredelil ob vpisu v tretji letnik, šole pa bodo morale dijakom omogočiti ustrezne priprave na maturo.
Tak predlog najbrž ni bil dobro sprejet.
Že takoj po objavi so se v javnosti pojavile kritike in negativni odzivi na predlog. 11. marca 2025 je na poslance Državnega zbora Republike Slovenije odprto pismo naslovila ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana mag. Apolonija Simon, v katerem je izpostavila problematiko predlagane spremembe poklicne mature in vpliv na poklicno ter strokovno izobraževanje.
Kaj konkretnega?
V pismu je med drugim zapisala: »Glede izpostavljene problematike je nujno treba slišati glas fakultet in njihovo videnje kandidatov, ki vstopajo v vertikalo izobraževanja na univerzitetnem nivoju. Nujno je treba odpreti razpravo in najti ustrezne rešitve za vse udeležene smeri, saj bi predlagana sprememba zakona o maturi krepko zmanjšala vpisne možnosti posameznikom in posledično zmanjšala vpis na fakultete.« Prav zato smo se v PS SDS odločili za sklic nujne seje matičnega odbora, da opravimo razpravo; povabljeni so vsi, ki so vpeti v izvajanje mature. A naj opozorim, vprašanje mature oz. zaključka srednješolskega izobraževanja zahteva temeljito, celostno obravnavo, ki mora biti povezana z vizijo izobraževanja v Sloveniji po celotni vertikali šolskega sistema. Nikakor pa ne more biti del tega sistema urejen tako, kot si zamišlja del strokovnjakov s tega področja, da ne omenjam celo določenih lobijev, kot na to opozarjajo tudi nekateri.
Nazadnje ste v poslanskem vprašanju pozvali vlado, naj priskoči na pomoč staršem, ki vse teže plačujejo vrtce – ti so čedalje dražji. Občine najbrž ne morejo drugače, kot da jih podražijo. Se je vlada kakor koli odzvala na vaš poziv?
V zadnjih tednih skorajda ne mine dan, da poslanci Slovenske demokratske stranke ne bi prejeli telefonskega klica ali elektronske pošte staršev, ki imajo svoje otroke v vrtcih. Razlog? Podražitve cen vrtcev in vse bolj nenormalno visoke položnice. Mnoge občine so v tem letu že, nekatere pa še bodo dvignile cene vrtcev zaradi višjih cen stroškov dela, ki jih je prinesla tako imenovana reforma plač v javnem sektorju. Seveda, vzgojitelji in drugi zaposleni v vrtcih si nedvomno zaslužijo višje plače.
A kakšen uspeh je to, če spremembe dosežeš na način, da vse finančno breme prevališ na občine in posledično na starše?
Drži. Ko na eni strani dobijo starši za nekaj deset evrov višjo plačo, na drugi pa bodo teh nekaj deset evrov porabili za plačilo višje položnice za svojega otroka, potem je jasno, da se slovita reforma, s katero se hvali vlada Roberta Goloba, podira kot hišica iz kart. V najtežjem položaju so prav tiste mlade družine, kjer so starši zaposleni s povprečnim dohodkom, na začetku karierne poti, urejajo lasten dom.
In zakaj bo vlada višje cene oskrbnin v domovih za starejše občane, ki so posledica tako imenovane reforme plač v javnem sektorju, pokrila iz državnega proračuna, medtem ko tega ne želi storiti pri višjih cenah vrtcev? Ustanovitelji vrtcev so resda lokalne skupnosti, a brez resnega ukrepanja vlade ne bo šlo.
Pri tem gre posredno tudi za demografsko politiko …
Vsekakor, tudi pri tem aktualnem vprašanju, ki je tudi demografskega značaja, se moramo odločiti, kako se bomo na tovrstne izzive odzvali čim prej in čim bolje. Pri visokih položnicah za vrtce ne moremo govoriti samo z vidika socialnih podpor in pomoči države, ampak se odločiti, kakšna bo naša družinska politika v prihodnje, kako bodo mlade družine s povprečnimi dohodki zmogle ustvarjati družino in svoje domove brez hudih finančnih skrbi. V SDS smo pozvali vlado, da nemudoma ukrepa in pomaga številnim staršem in mladim družinam, ki kljub zaposlenosti že težko zmorejo breme visokih položnic za vrtec.
Vlada se še ni odzvala, pričakovano, kajti za predsednika vlade so pomembne zamegljene obljube brez osnov. Želim si, da bi se na kakšen naš predlog v koaliciji ali vladi odzvali, ga sprejeli in izvedli, ne pa da jih imenujejo populistične in nam podtikajo, da nam ni mar za ljudi.
Kaj pa novi učni načrti? Slišali smo že pripombe predsednice Združenja ravnateljev Slovenije, da so cilji »zaviti« v preveč besed, dolgovezni in nerazumljivi. Kaj vse prinašajo in ali bodo dejansko razbremenili šolarje ali pa bodo prinesli samo nove in nove obveznosti?
Februarja 2025 so vse slovenske osnovne šole prejele dopis »Predlogi prenovljenih učnih načrtov z didaktičnimi priporočili v izobraževalnem programu osnovna šola«, ki sta ga podpisali vodja Komisije za koordinacijo prenove mag. Sofija Baškarad in direktorica Zavoda RS za šolstvo Jasna Rojc.
V dopisu je bila tudi povezava do 27 predlogov nelektoriranih in oblikovno nedokončanih prenovljenih učnih načrtov z didaktičnimi priporočili za obvezne in nekatere izbirne predmete v izobraževalnem programu osnovna šola. Dopis pa se je končal takole: »Prosimo, da ta dopis posredujete učiteljem z namenom, da učne načrte pregledajo in svoje predloge, pripombe in mnenja podajo do 18. 2. 2025 v obliki spletne ankete.«
Se pravi v tednu dni?
Glede na to, da gre za zbir 27 dokumentov, pri čemer je vsak od njih lahko dolg tudi po nekaj sto strani, sem ministru postavila vprašanje, zakaj so določili samo enotedenski rok za oddajo predlogov, pripomb in mnenj. Tudi sama sem pogledala v te dokumente in zagotovo je bilo v enem tednu za mnoge nemogoče vse pregledati in podati konkretne predloge, pripombe, komentarje. Vmes so ta rok resda podaljšali do 5. marca in dobili več kot 1200 komentarjev.
Hkrati ZRSŠ navaja, da je bil tako kratek rok za obravnavo predlogov učnih načrtov določen zaradi dogovorjene časovnice potrjevanja učnih načrtov na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
A vsaj nekaj je znano javnosti, to je, da so predmetne kurikularne skupine imele velike težave, predvsem vključeni učitelji praktiki se z marsičim niso strinjali, a prav oni so tisti, ki poznajo realno stanje. Učnim načrtom za obvezne predmete v programu osnovne šole sledijo še drugi kurikularni dokumenti, ki morajo biti prav tako sprejeti na strokovnem svetu do konca leta 2025. V skladu z ustaljeno prakso bodo kurikularni dokumenti lektorirani in oblikovno urejeni po potrditvi na pristojnem strokovnem svetu.
To je skrb zbujajoče …
Poglejte, Slovenija se je leta 2021 z Načrtom za okrevanje in odpornost zavezala k prenovi izobraževalnih programov na ravni ključnih programskih dokumentov. Toliko opozoril in toliko vprašanj tudi glede recenzije teh ključnih dokumentov, kot je bilo v zadnjem času naslovljenih iz strokovne javnosti, še ni bilo. Prav zato se mi zdi odgovor ministra Logaja na moje vprašanje glede tega, češ da recenzija ni potrebna, ker je toliko vključenih strokovnjakov, nesmiseln in tudi neodgovoren – pa vendarle recenzija po domače povedano pomeni še neki zunanji pogled, mnoge države dajejo v tujino recenzirati posodobljene učne načrte, mi pa smo znotraj nekega kroga kar sami sebi zadosti. Obstaja bojazen, da to ne bo v skladu s sodobnim načinom in pristopom in z vsem, kar sodi zraven, tudi v prihodnje v dobro za naše generacije. Glede na to namreč, da je za prenovo učnih načrtov iz evropskih sredstev namenjenih skorajda štiri milijone evrov, lahko dobimo dokument, ki ne bo niti recenziran niti lektoriran.
Kako pa je na področju dolgotrajne oskrbe starejših? Tudi tu prihaja do zamud?
Pri vprašanju plač v domovih za starejše moram najprej omeniti dolgotrajno oskrbo. Začenjam z dejstvom oz. s trditvijo: pri urejanju dolgotrajne oskrbe je koalicija dosledna in neizprosna samo pri dodatni davčni obremenitvi državljanov, njihove pravice jih ne zanimajo. Edina izpeljanka iz te trditve kot rešitev je ukinitev davka za dolgotrajno oskrbo (DO) na podlagi analize izvajanj tega zakona v prvem polnem letu izvajanja, finančnih učinkov in potreb sprejeti odločitev glede finančne vzdržnosti sistema DO.
To smo v PS SDS zapisali v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o DO. Poleg tega predlagamo, da so lahko oskrbovalci družinskega člana tudi upokojenci. In zakaj? Zato, ker z dejanji sledimo ciljem, namenu vzpostavitve sistema DO, da torej da kot napredna, humana in socialno odgovorna družba vsem državljanom, ki zaradi bolezni, starosti, poškodb ali invalidnosti ne zmorejo več samostojno poskrbeti zase, zagotovimo pogoje za dostopno, kakovostno, varno in celovito obravnavo in oskrbo!
Za koliko časa je vlada s svojim zakonom o dolgotrajni oskrbi pravzaprav zamaknila izvajanje pravic?
Enaindvajsetega julija 2023 je vladajoča koalicija sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim je uzakonila obvezni prispevek za DO v višini 1 odstotka za zaposlene, 1 odstotka za delodajalce in 1 odstotka za upokojence iz neto pokojnin. Zakon določa tudi možnost uvedbe doplačil leta 2028 ali kasneje, če prihodki iz prispevkov ne bodo dovolj za financiranje vseh pravic in drugih stroškov. V letu 2025 ministrstvo tako pričakuje 300 milijonov pobranega davka, v letu 2026 pa okrog 600 milijonov evrov.
Treba je povedati, da se je z novim zakonom o DO uveljavitev vseh pravic, razen ene, zamaknila za bistveno več kot eno leto, kot je bilo prvotno določeno. Zakon vlade Roberta Goloba tudi ni uzakonil sistema DO kot novega stebra socialne varnosti, tj. zdravstva, socialnega in pokojninskega varstva. Novi zakon je bil v bistvenih delih, v delih pravic, prepis prejšnjega, na številnih področjih pa so izvajanje zbirokratizirali, nabor upravičenj pa celo zmanjšali. Državljani smo tako z novim zakonom dobili nove birokratske ovire in nov obvezen prispevek za DO ter obveznost doplačila storitev.
S 1. januarjem 2024 je začela veljati pravica do oskrbovalca družinskega člana. Letos, 1. julija 2025, začne veljati pravica do DO na domu in e-oskrba, s 1. decembrom 2025 pa še pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji in pravica do denarnega prejemka ter možnost nadomestne oskrbe v okviru pravice do oskrbovalca družinskega člana. Vendar se je zataknilo že pri izvajanju prve pravice oziroma pravice do oskrbovalca družinskega člana. Kar pet mesecev po uveljavitvi je bilo vse še mrtva črka na papirju.
Do zamud in zapletov pa prihaja tudi pri pripravah na uveljavitev drugih določb in pravic iz zakona, ki naj bi začele veljati 1. julija 2025.
Kako pa je z vzpostavitvijo sistema na lokalni ravni?
Za vzpostavitev sistema na lokalni ravni so po zakonu odgovorne občine, ki morajo do 1. maja 2025 poskrbeti za izbiro izvajalcev. Vendar pa odzivi županov, ki so bili izpostavljeni tudi na posvetu s predstavniki ministrstva za solidarno prihodnost, kažejo, da je še veliko neznank. Povrh vsega so tudi med občinami velike razlike. Obstaja velika negotovost, ali bo sistem sploh povsod pravočasno vzpostavljen. Za nemoteno izvajanje DO na domu je namreč treba vzpostaviti ustrezen sistem izvajanja izplačil za opravljene storitve.
Vzpostaviti je treba informacijski sistem med vsemi udeleženci v sistemu, tega pa še vedno ni. Zato se upravičeno poraja dvom, ali bo s 1. julijem 2025 dejansko začela veljati pravica do DO na domu ali pa bo spet samo mrtva črka na papirju. Ampak obvezni prispevek, davek torej, pa bo obveljal, četudi upravičenci še vedno ne bodo dobili oskrbe!
Kako pa je sedaj v domovih za starejše?
Tudi v domovih za starejše občane se soočajo z resnimi stiskami, tako s finančnimi kot kadrovskimi. Imajo prazne zmogljivosti, kadra pa ne dobijo. Ustvarjajo izgube, z velikim obsegom dela obremenjujejo obstoječi kader, ki zato izgoreva. Posledica so visoke bolniške odsotnosti in odhajanje zaposlenih v druge, bolje plačane in manj obremenjene sektorje.
Analize kažejo, da se kadrovska stiska še povečuje, kar dokazuje, da lepe besede odgovornega ministra in predsednika vlade na papirju ali v medijih v realnem življenju nimajo nobene vrednosti, pravzaprav poslabšujejo življenje starejšim in tudi njihovim svojcem.
To nedvomno drži …
Čeprav so podatki jasni in kažejo, da je med tistimi, ki skrbijo za svoje družinske člane, največ prav upokojencev, ti pa po novem zakonu ne morejo dobiti statusa oskrbovalca in pripadajočih pravic. Številnim upokojencem ni priznana upravičenost do oskrbovalca družinskega člana, bila pa bi jim priznana, če bi v veljavi ostal zakon prejšnje vlade (upokojeni partner, ki skrbi za ženo ali moža).
Status upokojencev, ki skrbijo za družinskega člana, je namreč urejal zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet v času Janševe vlade in je enemu od upokojenih partnerjev omogočal pridobitev statusa oskrbovalca družinskega člana, česar pa zakon vlade Roberta Goloba ne omogoča.
To pa najbrž še ni vse!
Ne, dejstvo je tudi, da bo prispevek za dolgotrajno oskrbo dodatno obremenil plače zaposlenih in delodajalce. To pa je v nasprotju z obljubami o razbremenitvi dela ter v škodo ljudi in gospodarstva. Na to, da pogoji za pobiranje prispevka za dolgotrajno oskrbo še niso izpolnjeni, opozarjajo tudi v gospodarstvu.
Člani upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije so na primer na seji konec februarja znova ostro nasprotovali dodatnim obremenitvam gospodarstva. Ob tem so izpostavili tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi ga začeli plačevati 1. julija letos, in posebej poudarili, da pogoji za pobiranje tega prispevka še niso izpolnjeni, zato predlagajo odlog začetka pobiranja prispevka.
Besede so lahko lepe, zelo lepe. Ampak glejte, več kot dve leti ljudje že poslušajo o tej dolgotrajni oskrbi, minister pa populistično govori, da delamo paniko in da je to izgubljanje političnega časa.
Če bi državljani Republike Slovenije vedeli, kakšno norčevanje vladajočih je vse to, kar slišimo, potem te vlade ne morejo več podpirati.
