Piše: Vida Kocjan
Z Alenko Forte, dr. medicine, specialistko interne medicine in gastroenterologije, zelo dobro poznavalko zdravstva tako doma kot v tujini, z bogatimi večdesetletnimi delovnimi izkušnjami, smo se pogovarjali o stanju v zdravstvu. Gospa Forte kandidira tudi za evropsko poslanko, razkrila nam je, kaj jo je vodilo k temu. Intervju je zelo zanimiv.
Alenka Forte, dr. med., je specialistka interne medicine in gastroenterologije, z bogatimi izkušnjami v slovenskem zdravstvenem sistemu, saj je delala tako v splošni ambulanti v manjšem kraju kot na internem oddelku Splošne bolnišnice Trbovlje. Leta 2004 je ustanovila zasebni medicinski center s koncesijo, v katerem pacientom zagotavljajo storitve v okviru javne mreže izvajalcev zdravstvenih storitev. V politiki je aktivna od leta 2007. V 14. vladi pod vodstvom Janeza Janše je bila državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Ta čas kandidira za poslanko v Evropskem parlamentu.
Gospa Forte. Ste del močne ekipe Slovenske demokratske stranke na prihajajočih volitvah za evropski parlament. Kaj vas je vodilo h kandidaturi?
No, v resnici so me kot kandidatko evidentirali člani in odbori Slovenske demokratske stranke, za kar se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem in res si štejem v čast, da me je vodstvo potrdilo kot kandidatko v naši močni ekipi za EP. Soglasje h kandidaturi sem podala, ker verjamem v SDS in verjamem v vrednote, ki jih zagovarjamo. V stranki sem aktivna že od leta 2007, nazadnje sem v času prejšnje vlade kot državna sekretarka na Ministrstvu RS za zdravje pomagala obvladovati razmere med pandemijo. Kljub težkim časom smo takrat delali tudi za izboljšanje primarnega zdravstva, razvoja mreže paliative, veliko energije pa sem vložila tudi v sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi decembra 2021 – vsa ta prizadevanja in aktivnosti očitno med člani niso ostala neopažena, kar me veseli.
Na podlagi vsega dosedanjega dela in tudi političnih izkušenj verjamem, da lahko kot poslanka v EP s svojo načelnostjo in z demokratičnimi vrednotami dostojno zastopam slovenske državljane in državljanke. Kot zdravnica že leta poslušam, vidim, kaj ljudi bremeni in žuli, hkrati pa vidim tudi širšo sliko, zato sem tudi šla v politične vode. Letos bo 20 let, odkar je Slovenija v EU, in prepričana sem, da smo v tem času tudi zaradi članstva marsikje napredovali. Sama seveda najbolj poznam področje zdravja, ki sicer ni v neposredni pristojnosti EU, a hkrati se je med pandemijo tudi na tem področju pokazalo, da je treba sodelovati (skupna naročila, tesnejša izmenjava informacij, izkušenj in dobrih praks), zaradi česar se je začela oblikovati tudi evropska zdravstvena unija. Zdravje je tesno povezano s področjem socialnega varstva, prehrane in okolja, posredno tudi s kmetijstvom. Vse to so evropske teme, ki so mi od nekdaj blizu, jih želim spremljati, teme, pri katerih lahko aktivno delujem.
Hkrati mislim, da so te evropske volitve prelomne. Naši državljani na svoji koži in predvsem v denarnicah občutijo posledice draginje in energetske krize, ki je posledica vojne v Ukrajini. Naša podjetja se spopadajo z upadanjem naročil, hkrati pa morajo izpolnjevati vedno strožje predpise, zaradi katerih se zmanjšuje njihova konkurenčnost. Marsikje človek dobiva občutek, da je EU postala preveč predpisovalna in utesnjujoča. Varstvo okolja je pomembno za zdravje ljudi in prihodnost naslednjih generacij, a zeleni prehod, kot se zdaj kaže, gre morda predaleč in nam bo povzročil več težav kot rešitev. Zato se mi zdi pomembno, da ima Slovenija v EP močan in jasen glas, ki ne bo samo kimal predlogom, ampak bo predvsem upošteval interese naših državljank in državljanov.
Zdi se, da je Evropa na razpotju …
Ja, kot sem dejala že prej, pred nami so prelomni časi. Zadnjih nekaj let smo jasno videli, da EU ni otok sredi oceana, ampak da nanjo vpliva vse, kar se dogaja po svetu in v soseščini, žal tudi skozi krize. Od migrantske, zdravstvene, nazadnje z vojno v Ukrajini, ki že tretje leto divja na naši meji. Vsaj pri tej zadnji krizi je EU zmogla pokazati enotno stališče, že pri vprašanju palestinsko-izraelskega spopada pa vidimo več neenotnosti tudi zaradi partikularnih interesov, med tem pa se trpljenje ljudi na vojnih območjih le še stopnjuje. Tukaj bi EU morala odigrati močnejšo vlogo in pomagati, da strani sedejo za pogajalsko mizo in končno pridemo do trajnega miru. Mir in varnost so prvi pogoj za dostojno življenje in razvoj.
Dejstvo je, da se globalna slika in razmerja moči spreminjajo, in če želi Evropa ostati relevanten akter v svetu, mora temu primerno ravnati, predvsem z notranjo trdnostjo in jasnimi stališči. V preteklosti je bilo po mojem narejenih kar nekaj napak ali prepočasnih akcij, posebej pri sprejemanju nezakonitih migrantov, ki jih nismo znali ali zmogli integrirati v evropsko družbo, napačne ocene, da so nezakoniti migranti rešitev za demografski izziv Evrope. Zdaj vidimo težave, nasilno vedenje mladih migrantov v Franciji, Nemčiji, na Švedskem, da naštejem le nekatere. Seveda je treba beguncem, ki bežijo iz neznosnih razmer in vojnih žarišč, pomagati v skladu z mednarodnim pravom, ampak potrebujemo urejene in zakonite migracije. Nezakonite migracije so problem, ki se ga je treba resno lotiti, preden bo prepozno. Varnost je na prvem mestu. Strinjam se, da je treba pomagati reševati stanje v izvornih državah migracij, ampak treba je tudi jasno spremljati, kam gre evropski denar in za kaj se porablja.
Pri zelenem prehodu pa bomo tudi morali biti bolj pazljivi. Nekateri ukrepi se zdijo naravnost nerazumni, recimo na področju kmetijstva nedavna razprava o obnovi narave, pa tudi pri industriji. Če naša podjetja zaradi strogih standardov in novih zelenih smernic ne bodo globalno konkurenčna, nismo s tem prehodom naredili nič dobrega za naše državljane. V EU prav gotovo potrebujemo zeleni prehod, vpliva podnebnih sprememb ni mogoče zanikati, ampak potrebujemo pameten prehod, predvsem v energetsko neodvisnost, ki pa ne sloni samo na vetrni in solarni energiji. Uravnotežiti je treba razvoj in hkrati skrbeti za konkurenčnost ob hkratnem spoštovanju naravnih virov. Ampak zavarovanje območij, npr. Natura 2000, ne bi smelo biti ovira za razvoj kmetijstva in infrastrukture, tukaj je Slovenija v izrazito neugodnem položaju. Vsekakor bo morala EU jasno razmisliti, v katero smer želi sama pri sebi in globalno gledano, predvsem pa ne bi smeli izpred oči izgubili državljank in državljanov, saj naj bi politika v prvi vrsti služila prav njim.
Svoje zdravniško delo že več desetletij opravljate zelo zavzeto, ni dvoma, da boste enako zavzeto delali tudi v EP, pa vendar, kakšne bodo vaše prioritete?
Moja prioriteta bo vsekakor krepitev evropske zdravstvene unije in širša skrb za zdravje Evropejk in Evropejcev. Vemo, da se naše prebivalstvo vedno bolj stara, demografska slika res ni dobra, zato bi tudi EU morala začeti širše gledati na zdravstveno in socialno sliko, saj s starostjo prihaja kopica izzivov, predvsem pa se takrat tudi pokaže moč preventive. V Sloveniji nam je npr. s preventivnimi presejalnimi programi uspelo doseči zelo dobre rezultate, nekateri programi kot na primer program SVIT, pa so se začeli tudi z evropskimi sredstvi. Takšnih pobud bomo prav gotovo potrebovali še več, tudi za področje duševnega zdravja, skrbi za starejše, program boja proti raku pa je že bil sprejet. Že med pandemijo smo ugotovili, da moramo več narediti za izboljšanje odpornosti Evrope na prihodnje zdravstvene grožnje, zato je bil na primer ustanovljen nov organ HERA. To so teme, ki so mi najbližje, ampak zdravje je seveda povezano tudi z drugimi področji, posebej okoljem, zdravo hrano, s kmetijstvom torej, z državljanskimi pravicami.
Kako komentirate zdajšnje stanje na področju zdravstva v Sloveniji? Nedavno ste omenili, da je ministrstvo za zdravje kot čoln brez krmarja?
Problem vodenja Ministrstva RS za zdravje je kratka »življenjska doba« ministrov, včasih so se zamenjali že po nekaj mesecih, le redki so zdržali kaj več. Še preden je minister konkretno zastavil svoje delo, je že odšel. To ni dobro. Na tako zahtevnem resorju, kot je zdravje, kjer je toliko težav in izzivov, bi moral minister s kompetentno ekipo sodelavcev delati verjetno več kot en mandat, da bi sistem slovenskega zdravstva izboljšal.
Zdajšnja vlada in resorno ministrstvo ne kažeta potrebnega razumevanja za hude razmere, ki so nastale v Sloveniji na področju zdravstva. Pomanjkanje kadrov, plačna uravnilovka, državno in centralno vodeno zdravstvo, korupcija, omejevanje zasebne pobude, vse to so že dolgo znana dejstva. Javni zdravstveni zavodi v letu 2024 delujejo po zakonu o zavodih iz leta 1991, nobenih sprememb ni bilo, pa vemo, da se je stanje izrazito spremenilo v vseh pogledih. Z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti v letu 2017 sta se izrazito zatrla zasebna pobuda in podeljevanje koncesij. Kar neverjetno je, da iz sistema javnega zdravstva izrinjamo številne strokovnjake, ki zato lahko delujejo le na čisto zasebni osnovi. Tudi to je eden od razlogov za kadrovsko krizo v javnem zdravstvu.
Slovenski zdravstveni zavarovalni sistem sloni na 1992 ustanovljeni ZZZS, ki ni prava zavarovalnica, zato tu potrebujemo korenite spremembe. Pod sedanjo vlado se je izvedel prenos prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja na obvezni prispevek, ki ga vsi plačujemo v blagajno ZZZS, to pač ni reforma zavarovalnega sistema. Potrebujemo pravi konkurenčni sistem zdravstvenih zavarovalnic, kjer bo zavarovana oseba imela pogodbena in časovna zagotovila za neko storitev, obseg in kakovost zdravstvenih storitev.
Zato pa pravim, da se zdi zdravstvo kot čoln brez krmarja, poleg tega pa je ta čoln že tudi pošteno naluknjan in samo še tone in tone.
Ministrica za zdravje se skriva pred javnostjo, z zdravniki ne komunicira. Pri tem je odmevna vaša izjava, da minister, ki se ne želi soočiti z javnostjo, ni vreden počenega groša.
Zdajšnja ministrica se je prva dva meseca stavke izogibala javnosti, izogibala se je sestankov z Fidesom. Šele po medijskih pritiskih smo jo potem v marcu videli v javnosti, pa še to brez prave vsebine in predlogov. V pogajalsko skupino je poslala manj izkušenega državnega sekretarja, kar pa ni način. Vsakdo, ki se poda v politiko, se mora zavedati, da s prevzemom javne funkcije postane javna oseba in je dolžen odgovarjati tako splošni kot strokovni javnosti.
V enem od pogovorov za medije ste tudi omenili, da je bilo v zdravstvu v zadnjih 30 letih veliko zamujenih priložnosti …
Leta 1992 smo se že v začetku odločili za javni zdravstveni sistem z javnimi zdravstvenimi ustanovami, uvedli smo koncesije, obvezno zdravstveno zavarovanje, kasneje še prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. In tam smo obtičali, v letu 1992. No, sedanja vlada je prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje spremenila v obvezen prispevek v višini 35 evrov, ki po novem roma v blagajno ZZZS. In s tem ukrepom naši bolniki ne dobijo nič hitreje storitev kot prej, ko so plačevali isti prispevek v zavarovalnice. Potrebe ljudi in medicina so se zadnjih 30 let bistveno spremenili, slovensko zdravstvo temu ni sledilo z reformami, zato pa imamo zdaj tako velike težave.
Zdravstvenega sistema nismo razvijali po vzoru dobrih evropskih praks, obtičali smo v socialističnem modelu zdravstva, zadnja leta z izrazito krepitvijo državnega zdravstva in z zatiranjem zasebne pobude, čeprav je ta zagotovljena z ustavo.
Namesto da bi končno uredili zdravstveni sistem na temeljih ekonomskih zakonitosti, svobodne gospodarske pobude in konkurence med izvajalci, lezemo čedalje globlje in pri tem pozabljamo, da zdravstveni sistem obstaja zaradi bolnika oz. uporabnika in ne obratno. Vsaka zavarovana oseba plačuje prispevke in skrbi za naš solidarnostni sistem, ko pa oseba sama potrebuje zdravstvene storitve, največkrat čaka na čakalnih seznamih, če ne gre ravno za nujna stanja. Bolnika zanima le, da storitev prejme, ko jo potrebuje.
Potrebujemo spremembo zavarovalnega sistema, spremembo vodenja in upravljanja zdravstvenih zavodov, sprostitev zasebne pobude, strateški pristop k razvoju zdravstvenih kadrov. Potrebujemo primerno, pravično in glede na odgovornost sorazmerno nagrajevanje zdravstvenih delavcev, ukrepe za zamejevanje korupcije v zdravstvu.
Glede stavke zdravnikov ste dejali, da je odgovornost za rešitev najprej na predsedniku vlade in nato na resornem ministrstvu oz. ministrici, da pa žal vidimo, da prihaja do pospeševanja razgrajevanja slovenskega, ne pa reševanja javnega zdravstva …
Ja, zaradi neurejenih razmer v javnih zdravstvenih zavodih se nam dogaja najhujše: zdravstveni delavci odhajajo, tudi z najbolj zahtevnih delovišč. Bodisi iz javnih zavodov v čisti zasebni sektor, v tujino ali pa se celo zaposlijo zunaj zdravstva, kar pomeni, da izgubljamo dragoceni kader. Ob tem pa nenehno poslušamo demagogijo levih politikov o javnem zdravstvu, kot da je javno le državno, s čimer naravnost zavajajo; tega sem res že sita in ne pelje nikamor. Javno zdravstvo je tisto, ki zavarovanim osebam zagotavlja dostop do storitev takrat, ko jih potrebujejo in so krite iz zdravstvenega zavarovanja. Vse evropske države imajo javno zdravstvo, mnoge precej boljše od slovenskega, pa tam primarno zdravstvo izvajajo samozaposleni zdravniki ali ustanove, ki niso nujno v lasti države ali občin. Za javno zdravstvo ne bi smel biti pomemben formalnopravni položaj izvajalca, niti lastništvo ustanove, temveč pravočasna in kakovostna storitev, ki jo plača zdravstvena zavarovalnica.
Javno zdravstvo je tisto, ki zavarovanim osebam zagotavlja dostop do storitev takrat, ko jih potrebujejo in so krite iz zdravstvenega zavarovanja.
Vlada prek svojega medijskega piarja napada zdravnike, česar v Sloveniji še ni bilo, številni pravijo, da je to sprevrženo. Kako komentirate te napade?
Neverjetno in nizkotno, česa tako podlega res ne bi pričakovala. In da se celo predsednik vlade na tak način spravi na zdravnike, je res nezaslišano. Zdravnike, ki delajo prek svojih zmogljivosti in zakonskih dolžnosti, napadajo kot v času avtoritarnega režima pod Stalinom. Sedanja vlada ne izbira sredstev in dela zdravnike za razredne sovražnike. To le še poslabšuje stanje, ceno za to pa bodo plačali državljani in državljanke. Zanima pa me, katerega zdravnika bo ob naslednjih zdravstvenih težavah obiskal predsednik vlade …
Je zdravstvo v Sloveniji pred propadom?
Drsimo proti dnu, tega ni mogoče zanikati. Če se razmere ne bodo začele urejati, bo naš zdravstveni sistem utrpel daljnosežne posledice in nepovratno škodo za naslednjih 15 let. Vemo, kako zahtevno je izobraževanje in nadaljnje usposabljanje zdravstvenih kadrov – se bodo mladi po takšnem javnem mnenju sploh še odločali za ta poklic? Bomo iz tujine sploh še lahko koga pritegnili v naš sistem? Res se zdi, da zdajšnja vlada pospešeno ustvarja pogoje za vzporedni zasebni zdravstveni sistem. Zdravstvene ustanove, kjer se izvaja zahtevna medicina, bodo ostale brez izkušenih strokovnjakov, kar se bo odražalo na kakovosti obravnav pri najtežjih in najzahtevnejših bolnikih.
Kje smo glede na urejenostjo zdravstvenega sistema v naprednih zahodnih državah?
Prepričana sem, da se urejenost zdravstvenega sistema kaže v tem, kako dostopne so storitve. Seveda je pomembna tudi kakovost oskrbe in zadovoljstvo uporabnikov, podatke o tem že leta zbira OECD in tudi Eurostat. Po nekaterih kazalnikih je Slovenija zelo visoko glede ravni zdravstvene oskrbe, ki vključuje skrb za nosečnice. Imamo nizko perinatalno smrtnost, nizko umrljivost za akutnim miokardnim infarktom, nizko porabo antibiotikov in rezistenco na antibiotike. Je pa veliko kazalnikov, kjer smo podpovprečni ali smo celo v zadnji tretjini med članicami EU, kar nam ne more biti v ponos.
V Sloveniji namenjamo manj sredstev za primarno zdravstveno varstvo in preventivo, kar se kaže v primerljivo nizkem deležu kadrov na primarni ravni in v populacijskih podatkih: nezdrave prehranjevalne navade, debelost že pri otrocih, skromna telesna aktivnost, slabša precepljenost otrok, slaba precepljenost starejših in ranljivih proti gripi in drugim nalezljivim virusnim boleznim.
Pri nas je tudi zelo visok delež dolgotrajnih bolniških odsotnosti, kar povzroča stroške za zdravstveno blagajno in za delodajalce, pa tudi posamezniki se po takih odsotnostih težko spet poberejo. Višja je tudi umrljivost za rakavimi boleznimi, višji je delež škodljivega uživanja alkohola in s tem povezanih bolezni. Imamo eno najvišjih samomorilnosti. Zaostajamo na področju medicinske opreme (število CT in MR naprav), ne posodabljamo v zadostni meri infrastrukture bolnišnic, imamo pa primerljivo število bolnišničnih postelj in povprečno ležalno dobo. Veliko podatkov, ki pod črto jasno kažejo, da slovensko zdravstvo ne rešuje v zadostni meri zdravstvenih potreb naših državljanov, morda tudi zato, ker za to namenjamo manj denarja, kot je povprečje v EU. Slovenija je po podatkih Eurostata letu 2021 namenila 9,5 odstotka, 2022 8,8 odstotka BDP za zdravstvo, kar znaša 2.110 evrov na prebivalca, Nemčija pa 12,9 odstotka BDP oz. 5.162 evrov na prebivalca, povprečje EU je 10,9 odstotka. Ni pomemben le odstotni delež, bolj povedna je vrednost v evrih na prebivalca.
Imamo pa podpovprečno število zdravnikov: v Sloveniji 3,3 zdravnika na tisoč prebivalcev, povprečje EU27 je 3,9 na 1000. Dosegamo komaj 65-odstotni delež družinskih zdravnikov v primerjavi z EU27, praktično v nobeni specialnosti ne dosegamo evropskega povprečja. Presegamo le število medicinskih sester, žal pa te odhajajo iz zdravstvenega sistema na lažja in manj odgovorna delovišča. Imamo slabšo dostopnost do specialistične oskrbe, vemo, kako dolge so čakalne dobe. V primerjavi z drugimi državami imajo v Sloveniji zdravstveni kadri bistveno nižje plače glede na povprečno plačo v posameznih državah članicah. Ob tem je pomembno, da se pogovarjamo o 40-urnem delovniku in ne primerjamo absolutnih vrednosti plač, ki so v Sloveniji nerealen podatek zaradi nadurnega dela. Največja kadrovska vrzel se kaže na področju dolgotrajne oskrbe. Kadri pa so ključni. Po vsem tem ugotovimo, da v Sloveniji manj zdravstvenih delavcev naredi več za manj denarja, a tako stanje ni vzdržno, saj se pojavlja vprašanje kakovosti in izgorelosti kadra.
Kaj pa evtanazija, pomoč pri samomoru, kakšno je vaše stališče do tega?
Do tega vprašanja sem se že večkrat opredelila v javnosti in kot velika večina zdravnikov sem proti. Bolnikom s kronično neozdravljivo boleznijo v sodobni medicini lahko ponudimo oskrbo, s katero lajšamo bolečine in druge simptome neozdravljive bolezni tudi v končni fazi bolezni, s čimer se ohranja dostojanstvo in poskrbi za mirno smrt. Temu rečemo paliativna oskrba, ki jo Slovenija vrsto let sistematično razvija na Pediatrični kliniki, na Onkološkem inštitutu, v SB Jesenice. Od 2021 dalje razvijamo sistematično paliativno oskrbo v regijskih bolnišnicah z uvajanjem mobilnih paliativnih timov. Ti so na Onkološkem inštitutu, UKC Ljubljana in UKC Maribor ter v splošnih bolnišnicah na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Novem mestu in Murski Soboti. Da bi bilo to področje enako urejeno na celotnem ozemlju Slovenije in dostopno vsakemu kronično in neozdravljivo bolnemu človeku tudi v domačem okolju, smo v strokovnem svetu SDS pripravili zakon o paliativni in hospic oskrbi, ki smo ga v parlamentarni postopek vložili oktobra 2023.
Poslanci državnega zbora so v začetku marca letos glasovali proti nadaljnji obravnavi predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji. Ne vem, kakšna bo nadaljnja usoda tega predloga. Če bo to vprašanje predano v odločanje na referendumu, moramo javnosti predstaviti vse vidike in posledice, predvsem pa mislim, da moramo seznaniti javnost o možnostih, ki so v primerih terminalno bolnih na voljo v zdravstvu, pa tudi v okviru nevladnih organizacij, npr. Hospica. Poročila iz držav, ki so uzakonile evtanazijo, so zastrašujoča, saj prihaja do zlorab pri dementnih osebah, otrocih z hudimi prirojenimi napakami, prihaja do izvajanja evtanazije zaradi naveličanosti življenja, socialnih in duševnih stisk, osamljenosti ob hudi kronični neozdravljivi bolezni. Si res želimo take družbe?
Nekateri navajajo, da bodo evropske volitve test o aktualni vladi. Se strinjate?
Nedvomno. Kot kažejo ankete, je aktualna vlada izgubila zaupanje državljanov, tudi svojih volivcev. Obljubljenih reform ni od nikoder. Ukrepi, ki jih uvaja ta vlada, gredo v škodo gospodarstvu, plače in pokojnine se realno znižujejo, slovenska inflacija je med najvišjimi v Evropi, prilivi v proračun se manjšajo.
Pri politiki sedanje vlade jasno vidimo velik razkorak med predvolilnimi obljubami in narejenim za državljane. Po dveh letih razen kadrovskih čistk nimajo kaj pokazati, javnosti najbolj znane so čistke na RTV Slovenija, v državnih ustanovah in agencijah. Javnost skoraj teden za tednom pretresajo korupcijske afere najvišjih vladnih predstavnikov. Upam, da so slovenski državljani spregledali, kako nesposobna je zdajšnja oblast in nedorasla svoji nalogi.
Zasledili smo tudi vaš zelo zanimiv zapis, da človek v življenju potrebuje cilje. Na poti proti tem ciljem je pomembno, da ostaneš zvest svojim načelom, da si vztrajen ne glede na ovire. Kjer je volja, je tudi pot!
Po mojem je načelnost karakterna poteza, ki jo imaš ali pa ne. Očetu in žal pokojni mami sem hvaležna, da sta mi podarila življenje. Starši so me vzgajali z ljubeznijo, v preprostem kmečkem okolju in v tesni povezanosti z naravo. Naučili so me, da je v življenju treba trdo delati in ne glede na ovire vztrajati na svoji poti ter ne popustiti pri svojih ciljih. Včasih je bilo težko, najbolj ko sem se znašla v tujem okolju brez znanja jezika, ko smo s starši zapustili dom, ker sta zaradi težkih razmer doma iskala delo v tujini. Težko sem se sprijaznila s tujim okoljem. Uspešno sem končala gimnazijo v Freisingu na Bavarskem, a sem potem vztrajala, da se vrnem v svojo domovino, v Slovenijo. Uspešno sem opravila sprejemne izpite za Medicinsko fakulteto v Ljubljani. In morda se bo slišalo skoraj neverjetno: prva leta na medicinski fakulteti mi je bilo teže kot med tujci v času srednje šole. Ne glede na ovire sem vztrajala, končala študij medicine in karierno pot nadaljevala v slovenskem zdravstvu. Prehodila sem zahtevno pot, vse do specialistke koncesionarke od leta 1999 dalje. Veliko ovir je bilo na tej poti in nič mi ni bilo podarjeno, a vendar sem vztrajala in ostala tu, v Sloveniji, ker je to moja domovina.
Želite še kaj sporočiti bralkam in bralcem, volivcem in volivkam?
Vse bralce in bralke v prvi vrsti pozivam, naj gredo na evropske volitve in izkoristijo svojo volilno pravico, saj lahko tako pripomorejo k usmeritvi prihodnje EU in s tem Slovenije. Kot kandidatka SDS se bom vedno zavzemala za zaščito slovenskih in evropskih vrednot in kulture, notranjo stabilnost, gospodarsko rast in blaginjo državljanov Evrope. Ob tem ko neposredno na evropski meji divja vojna in so svetovne razmere napete, mora tudi EU poskrbeti za svojo varnost in obrambo ter pomagati Ukrajini, ki je branik evropskih vrednot proti Putinovemu totalitarnemu režimu. Zato je pomembno, kdo bo na evropskih volitvah dobil večino in kdo bo skrbel, da gre EU po pravi poti naprej, tako kot so si začrtali njeni ustanovitelji, da ostane unija projekt miru in varnosti.
Pravijo, da ljudje neradi hodijo k zdravniku, ampak če me bralci in bralke kje srečate, bom vesela, če boste stopili do mene in poklepetali z mano, Alenko Forte.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
