Piše: mag. Tadej Ian
Z digitalizacijo je večini ljudi na svetu prek mobilnih telefonov oziroma interneta skoraj vsako sekundo na razpolago ogromno informacij – nekateri verodostojnih, nekaterih pač ne. Zato se je uveljavil družbeno izredno škodljiv trend, ki bi ga lahko poimenovali internetni idiotizem.
Še pred nekaj desetletji je bilo treba po informacije v knjižnico. In tudi v knjižnici je bilo treba imeti kar nekaj znanja in poznavanja, da je človek našel informacije, ki jih je potreboval. Velika večina ljudi ni imela ne znanja ne časa, da bi se odpravila v knjižnico samo iz radovednosti. Zato so ljudje znali prisluhniti strokovnjakom, ki so posamezna področja študirali in posledično veliko vedeli. To je bila svojevrstna naravna varovalka, ki je omogočila, da ljudje ostanejo skromni in do poznavalcev spoštljivi, saj jim je bilo znanje v veliki meri težko doumljivo. Stroka je bila zaupana strokovnjakom, ki so znanje večinoma znali uporabljati pametno in ljudi na svojem področju voditi.
Homo informaticus
Ko je prišlo do digitalizacije, je že v nekaj letih prišlo do tega, da je bilo znanje sistematizirano v internetnih bazah. Tedaj ni bilo več treba v knjižnico, saj so lahko strokovnjaki do baz znanja dostopali kar prek računalnika, priklopljenega na internet. Zelo hitro je prišlo do tega, da so prednost interneta spoznali tudi laiki. Digitalne informacije so bile uporabniku vse prijaznejše. To pomeni, da so uporabniki v kratkem času dobili na razpolago informacije, s katerimi so si lahko odgovorili na vprašanja in kar nenadoma številnim za enostavnejše stvari ni bilo več treba spraševati strokovnjakov. A stvari se tukaj niso ustavile. Pojavljalo se je vse več instantnih člankov, ki so dokaj kompleksne sklope znanja reducirali na nekaj odstavkov. Zaradi vse enostavnejše dostopnosti do interneta je prišlo do tega, da so začeli o strokovnih vprašanjih svoja mnenja delno ali v celoti nekonstruktivno objavljati tudi laiki, a na tak način, da je imel bralec vtis, da je članek napisal strokovnjak. Začela so se tudi okoriščanja in odkrite laži, s katerimi so posamezniki zavajali bralstvo in gledalstvo zaradi lastnih pridobitnih interesov ali čiste zlobe oz. neumnosti. Tako so se na internetu rodile lažne novice. Ko so se pojavili in uveljavili pametni mobilni telefoni, je z njimi velika večina Zemljanov dobila v roke majhen, a zmogljiv računalnik, ki so ga lahko uporabljali 24 ur na dan. Zaradi razmaha objav na internetu je bilo na razpolago dovolj kakovostnih, a tudi nekakovostnih in lažnih vsebin, ki so bile večini ljudi, tudi neizobraženim, relativno lahko razumljive. Človek je postal homo informaticus.
Digitalizacija poneumlja
Navidezno je digitalizacija prinesla napredek. Ljudje so bili ves čas informirani, zato naj bi jih bilo teže zavajati in njihovo življenje naj bi bilo olajšano. Šlo naj bi za svojevrstno emancipacijo. A resnica je bila diametralno nasprotna. Informiranost človeka je sicer funkcionalna, a le pod pogojem, če je človek soočen s pravimi informacijami. Strokovnjaki, študirani ljudje, so usposobljeni, da med iskanjem informacij ločijo zrno od plev. Informacije se naučijo vrednotiti. Ob poplavi informacij, ki smo jim v razmerah nore digitalizacije priča sleherno sekundo svojega življenja, pa laik – sploh če ni visoko izobražen – postaja zmeden, ker je preveč informacij slabše, kot če jih je premalo. Preprosti ljudje niso zmožni kakovostno vrednotiti informacij, kaj šele prepoznati lažnih novic, ki jih servirajo pretkani manipulatorji. V tej točki sta mogoči samo dve poti. Prva pot je odmik od vseh informacij, druga pa je absorpcija naključno izbranih informacij. Ker ljudje težimo k temu, da nam je prijetno, izbiramo tiste stvari, ob katerih se počutimo dobro. To pomeni, da ljudje težijo k absorbiranju tistih informacij, ki jim sporočajo tisto, kar hočejo slišati. In tu pride do prelomne točke, zaradi katere je digitalizacija s svojo hiperprodukcijo in neprestano navzočnostjo informacij katastrofalna.
Pred digitalizacijo je bilo podajanje informacij za nekatere ljudi posel. Novinarji, komentatorji in drugi profili, katerih namen je bil informirati javnost, so se zavedali, da je v njihovih rokah javno dobro. Med sabo so tudi tekmovali in glavni kriterij uspešnosti je bila kakovost podanih informacij. V današnjem času poplave informacij na vseh koncih in krajih pa tudi ti tradicionalni poklicni profili spričo ogroženosti lastnega poslovnega preživetja delujejo disfunkcionalno, saj so prisiljeni pritegniti uporabnike. In zato jim ponujajo tisto, kar ti želijo slišati. Resnica tako ni več pomembna. Pomembni so medijska navzočnost, število bralcev in gledalcev torej – število klikov …
Manipulacije levih ideologov
Svet, v katerem številni ljudje preberejo nekaj člankov, pogosto dvomljive kakovosti, in mislijo, da so na področju že kar učenjaki, ter strastno naprej razširjajo svoje zablode, je kot ustvarjen za manipulatorje in politične aktiviste sumljivega izvora. Včasih so imeli ti ljudje težko delo, saj so morali po svetu iskati svoje privržence in pokazati velike spretnosti, da so jih lahko indoktrinirali. V današnjem času pa sta potrebna le dobro poznavanje interneta in socialnih omrežij in projekt zavajanja se lahko začne samo z uporabo tipkovnice kar iz domačega naslanjača!
Manipulatorji in lažnivci z lahkoto širijo bizarne ideje, kot je ta, da je Zemlja ravna. Nekoč so se ljudje, ki so verjeli v to, da je Zemlja ravna, sramovali in o teh zadevah le šepetali v najožjem krogu, ker so se jim povsod drugje smejali. Danes pa so ti ljudje glasni in agresivni, ker se združujejo na socialnih omrežjih, opogumljajo drug drugega in tolikokrat ponavljajo izrečeno laž oz. zablodo, da naposled slepo verjamejo v to, da imajo prav, da je torej Zemlja res ravna. Enako delujejo tudi levi ideologi, ki natolcujejo, da nas bo novi komunizem v preobleki demokratičnega socializma odrešil in da se bosta v tem novem/starem sistemu, za katerega se je zgodovina nedvoumno izrekla, da gospodarsko ne deluje, cedila med in mleko. Levi postmodernistični ideologi zavajajo, da je treba tradicionalno družino, v kateri jedro tvorita mož in žena, zavreči in uveljaviti ideologijo LGBT+, ki podpira vse mogoče vrste spolnih praks in jih želi zapakirati v moderno družino, samo tradicionalna družina ji ne diši. Beli kulturni marksisti se posipajo s pepelom in fantazirajo o krivdi belega človeka ter lažejo o tem, da na svetu obstaja samo beli rasizem, saj naj druge rase ne bi mogle biti rasistične. Svoje privržence obračajo proti lastni kulturi, tradiciji, zgodovini in rasi. Kulturni marksisti si želijo, da bi moški postali poženščeni in ženske možače.
Vse te zablode in laži so uspešno prodane bolj ali manj izobraženim desetinam milijonom privržencem, ki so postali t. i. samooklicani Google profesorji in Facebook doktorji za vse. Splošni trend je, da se pamet med ljudmi vse bolj izgublja, ker zaradi neposrečene digitalizacije ljudje postajajo vse bolj neumni in nasedajo lažnim novicam in blodnjavim ideologijam. Posledice nore digitalizacije, ki je prinesla poplavo lažnih novic in zlorabo informacij, so zanikovanje znanosti, popularizacija čudaških idej in naraščajoča neumnost med ljudmi, zaradi katere se v določenem sloju populacije razvija mentaliteta, ki je podobna srednjeveškemu vraževerju. Novodobni neumnosti podlega mlado in staro ob tem, da so mladi zaradi intenzivne digitalizacije vse bolj prikrajšani tudi za kakovostno socializacijo, saj vse več časa preživljajo z napravami namesto z ljudmi.
