Piše: Tomaž S. Medved
Kot kaže, se bo vojna za RTV Slovenija zaostrila do skrajnosti, današnja osrednja poročila na nacionalnem radiu pa tudi kažejo, kako umazano propagando vodi t. i. stavkovni odbor družbeno-političnih delavcev v omenjenem javnem zavodu in kako se predstavniki tistih, ki se hvalijo, kako jih je »jebeno več«, na umazan način sprenevedajo.
Na prvi pogled za zdaj sicer kaže, da na RTV Slovenija zmaguje opozicijska stran, ker je Programski svet RTVS včeraj izglasoval predhodno soglasje k imenovanju nekdanjega direktorja urada vlade za komuniciranje Uroša Urbanije na mesto direktorja Televizije Slovenija. Zanj je glasovalo 17 članov. Sedaj je na potezi generalni direktor RTVS Andrej Grah Whatmough, ki se mora odločiti, ali bo predlaganega kandidata tudi imenoval. Jasno pa je, da je ta predlog sprožil pravi revolt v vrstah Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS, ki jih zastopa razvpita Helena Milinković v navezi z medijskim »velestrokovnjakom« s FDV Markom Milosavljevićem. Jasno je namreč, da bi ta naveza rada – po zgledu svojega idola Vladimirja Putina in njegovi vojaški operaciji v Ukrajini – »osvobodila« RTVS in ga, kot sami zatrjujejo, »depolitizirala«.
Sprevračanje izvirnih pomenov pojmov – kaj za tranzicijsko levico pomeni »depolitizacija«?
Seveda je jasno, da gre v tem primeru za umazano propagando, ki v sebi skriva tudi neverjetno sprevračanje pojmov. Kako nasledstvo komunistične strani sprevrača prvotni pomen pojmov, je že velikokrat opozarjal sedaj že pokojni publicist Viktor Blažič. In tudi pri »depolitizaciji« RTV Slovenija ne gre za nič drugega kot za to: uporabo pojmov s sprevrženim pomenom. »Depolitizacija« javne RTV namreč tu pomeni zgolj rekonkvisto omenjenega medija, potem ko je tranzicijska levica zaradi izgube večinskega vpliva v Programskem svetu ostala brez popolnega nadzora nad RTVS. Vendar si ne smemo delati iluzij: vpliv tranzicijske levice ter korporativnega pristopa, po katerem je potreben nekakšen skupinski nastop podobno mislečih novinarjev proti »razrednemu sovražniku« (tj. »desnici«), ki jih ogroža, je še vedno zelo velik. Ni pa popoln. Tranzicijska levica pa seveda ne skriva svojih teženj po popolni podreditvi, a tega seveda ne sme povedati naravnost, pač pa govori o nekakšnem osvobajanju ter depolitizaciji RTVS, ki bo po končanem procesu depolitizacije spet na voljo »ljudstvu« – karkoli že to pomeni.
V zadnjem tednu dni smo tako lahko že brali in slišali o tem, kako skuša Golobova vlada, zlasti pa ministrstvo za kulturo preko svoje skrajno-levičarske ministrice Aste Vrečko ter svojih podaljškov iz nevladnih organizacij doseči pravniški puč na RTV Slovenija. Po tej zamisli naj bi namreč »neodvisni« sodni organi ugotovili, da je bila večina članov Programskega sveta RTVS – vključno s predsednikom Petrom Gregorčičem – v ta organ izvoljena nezakonito. Hkrati pa vladajoča koalicija že pripravlja predlog zakona o RTVS, ki dejansko pomeni vračanje v stare čase korporativnega delegatskega zastopstva, torej v času, ko je obstajal še Svet RTVS in so vanj delegirale svoje člane zakonsko določene organizacije. Vse torej po sistemu kardeljanskega samoupravljanja! Tako naj bi se med tiste, ki naj bi delegirali svoje člane v Svet RTVS, znova vrnil Olimpijski komite Slovenije, ki je že takrat delegiral svojega tedanjega predsednika, nekdanjega predsednika nasledstva partije Janeza Kocijančiča. Ki je bil nato seveda »politično neodvisen« predsednik Sveta RTVS.
alicija v času prve Janševe vlade pripravila in izglasovala novi zakon o RTV, je korporativistična struja družbenopolitičnih delavcev že takrat bíla plat zvona zaradi domnevne politične ugrabitve do tedaj po njihovo »neodvisne« RTVS. Kot je znano, jim upor ni uspel, saj je bil zakon na referendumu potrjen. Od takrat je državni zbor tisti, ki na predlog številnih civilnodružbenih organizacij v Programski svet RTV Slovenija imenuje člane, s tem pa so imenovanja bistveno bolj pregledna. In, kot opozarja Gregorčič, je RTVS s tem pod nadzorom javnosti v celoti, kar pa novi zakon, če bo izglasovan, ne bo več omogočil.
Milinkovićeva po metodah gverilske hunte
O tem, kaj novi zakonski predlog dejansko prinaša slovenski javnosti, je Gregorčič natančneje pojasnil v kolumni, ki jo je objavil MMC (TUKAJ). Ob tem je že uvodoma razgalil resnično naravo medijskih džihadistov z Milinkovićevo na čelu, saj je že prejšnjemu generalnemu direktorju Igorju Kaduncu grozila, češ “Delujemo kot gverila. /…/ Naš plan, gospod direktor, pa je ta – ja, prevzem RTV-ja.” In ko so se že pred leti na seji Programskega sveta RTVS pojavljali transparenti z napisom »smrt janšizmu«, tega seveda ni obsodil nihče od teh, ki sedaj izlivajo svojo gnojnico po Borisu Tomašiču in Nova24tv. Dejstvo pa je tudi, da je Peter Gregorčič hud trn v peti prav omenjenim džihadistom, saj je včeraj odločno utišal prepotentnega Saša Hribarja, ki je kot predstavnik zaposlenih že skoraj inventar v programskem svetu. Prav dejstvo, da je Gregorčič javno spregovoril o resničnih namerah nove oblasti, ki želi v času poletnih počitnic na tih in hiter način spremeniti sistem kadrovanja v RTVS, povzroča levičarskim propagandistom dodatne sive lase, saj so sicer vajeni, da svoje akcije izvajajo dokaj na skrivaj. Ker imajo ob tem podporo vladajoče koalicije, je jasno, kdo v resnici »orbanizira« javno RTV – zagotovo to ni sedanja opozicija, kakor hoče prikazati sindikalistična bratovščina pod vodstvom Milinkovićeve.
Podobno kot Gregorčič tudi generalni direktor Grah Whatmough preko kolumne na MMC (TUKAJ) opozarja na dejstvo, da želi vladajoča koalicija s pretvezo alarmantnih razmer na RTVS čim prej poseči v samo strukturo. »Vlada nujen postopek utemeljuje s sklicevanjem na preprečitev težko popravljivih posledic za delovanje države, in sicer v širšem smislu, kamor po njenem lahko štejemo RTV Slovenija. Ne razumite me napak, RTV Slovenija je nedvomno eden od najpomembnejših stebrov demokracije v naši državi, a svoje odločitve vlada ni utemeljena s konkretnimi primeri, do katerih je ali bi lahko prišlo, če ne poseže s tako ostrim ukrepom, kot je sprememba zakona brez javne razprave. Dovolj je bila stavka enega od treh sindikatov na RTV Slovenija, ki naj bi bila posledica tega, da obstoječa zakonska ureditev omogoča razmere, v katerih lahko prihaja do omejevanja novinarske svobode oziroma do možnosti vplivanja vladajoče politike na programske odločitve RTV Slovenija. Poudarjam, brez enega konkretnega primera, ki bi dokazoval, da je vodstvo izvajalo pritiske na novinarje in omejevalo novinarsko svobodo, le vzkliki maloštevilnih stavkajočih pred državnim zborom o nujnosti depolitizacije zavoda so bili za to vlado dovolj,« je med drugim zapisal.
Urbanija razgalil bedo družbeno-političnih delavcev, zato ga slednji sovražijo iz dna duše
Vsi ti našteti argumenti seveda pojasnjujejo, od kod tako sovraštvo družbeno-političnih delavcev. O tem seveda najbolj pričajo besede Milinkovićeve o Urbaniji, češ da je znan kot »rušilec« in »tisti, ki razkraja javni medij, in ne kot tisti, ki ga poskuša graditi ali delovati v njegovem interesu«. Zakaj že? Morda zato, ker je kot prejšnji direktor UKOM objavil tudi nekaj poročil, v katerih je razgalil politično deformiranost informativnega programa v smer, ki ji sicer pripada Milinkovićeva in njeni somišljeniki? No, to je Milinkovićeva celo izrecno priznala. Seveda je njeno mnenje razumljivo podprlo tudi režimsko Društvo novinarjev Slovenije, ki je v svojih kritikah povsem nekonsistentno, saj Urbaniji očita nespodobnost, češ sedaj bo pa tisti, ki je prej kritiziral novinarje, njihov šef. Zato ocenjujejo, da je Urbanija predstavlja grožnjo neodvisnemu in profesionalnemu novinarstvu, ki je temelj informativnega programa javne radiotelevizije. Zveni znano? Kolikokrat se je doslej novinarska »stroka« politično opredelila?
Je pa zanimivo to, na kar opozarja Bojan Požar – da kandidatura v Programski svet RTVS kljub trdni politični večini ni uspela razvpitemu Domnu Saviču, ki je celo ostal brez enega samega poslanskega glasu podpore, medtem ko njegove »usluge« po maltretiranju oglaševalcev Nova24tv izvaja kar nekdanji predsednik Združenja novinarjev in publicistov, vmes očitno močno spreobrnjeni Igor Kršinar. Se je pa med programske svetnike zato zavihtela »neodvisna« Alenka Sivka, ki je lani novembra naredila odmeven intervju z Robertom Golobom, takrat po njenem mnenju »velikim vizionarjem«, danes pa kraljem instagrama, ki se hvali, kako v največji krizi hodi na dopust.
Primer lažne depolitizacije @RTV_Slovenija :
– Alenka Sivka, “nepolitična” novinarka Odlazkovih medijev, novembra 2021 naredi vazelinski intervju z Robertom Golobom, kjer se mirno zlaže, da ga odstavljajo in razglasi za vizionarja ⬇️
– aprila 2022 taista Sivka kandidira za … /1 pic.twitter.com/kNQI9Dv6uD— BojanPožar (@BojanPozar) July 8, 2022
Seveda se bo prihodnji teden pokazalo, ali bo vladajoča večina kljub odpovedi rednih sej DZ zbrala vse svoje moči in z glasovalnim valjarjem uveljavila spremembe zakona o RTV, kar ne bo le »orbanizacija«, ampak kar putinizacija medijev, saj hkrati s tem namerava tudi zlomiti vse tiste medije, ki poročajo drugače. Čeprav je predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič malo pred nagovorom ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega potočila nekaj krokodiljih solz, ob katerih so Golobovi proruski svetovalci stiskali zobe, je le malo verjetno, da se bodo opozorila ukrajinskega predsednika glede tega, kaj namerava Rusija (sprožiti globalno lakoto!), da bodo opozorila v naši javnosti slišana in upoštevana. Če bo vladajoči večini uspelo putinizirati javni zavod RTVS, bodo opozorila Zelenskega že v kratkem pozabljena, Slovenija pa bo trpela hude posledice.
