Nasa je na Marsu odkrila možnost obstoja življenja, kar je verjetno. Marjan Šarec pa je odkril možnost obstoja razvojne vlade s starimi strankami, kar je neverjetno.
To je približno tako, kot da bi Milan Kučan postal demokrat, čeprav se po udbo-partijski liniji vtika v vse pore življenja in tudi mimo RTV SLO ne more ne da bi se oglasil pri generalnem direktorju Igorju Kaduncu in mu prinesel usklajeno sovraštvo do Janeza Janše. Kot da je Janša Kučana po nedolžnem spravil v zapor. Mimogrede: Kučana nedolžnega v zapor ne moreš spraviti, ker pravni državi to še s Kučanom krivim ni uspelo.
Marjan Šarec je torej obelodanil koalicijski program, ki v vseh štirinajstih točkah dokazuje, da se je Šarec progamsko zataknil na radiu Ga-ga, čeprav je po drugi strani težko verjeti, da je to sam pisal. Tako neumen pa po moje tudi ni, čeprav nič ne ve. Gre pa seveda tudi za psihološko patologijo, ki govori o tem, da Šarec lahko gre v Serpentinška, Serpentinšek iz Šarca pa ne more. Zato bomo v primeru Šarčeve premierske zmage v resnici imeli dualizem oblasti – dva premierja: Šarca in Serpentinška.
Če bi kdo hotel stvarno oceniti vrednost Šarčevega koalicijskega programa, bi moral organizirati gasilsko veselico, na kateri bi Marjan Šarec – ne Serpentinšek – z resnim glasom prebral ta izhodišča za koalicijski program. Tako uspelega humornega nastopa Šarec še ni doživel in lahko bi na roke zahteval 2000 evrov, ne 800 kot v preteklosti. Lahko pa bi ta program prebral tudi na kakšni proslavi Tita Turnška, kamor rad zahaja, kjer bi se Turnšek spet drl “še premalo smo jih pobili”, Šarec pa bi prebral še zadnji stavek programa “politika je v službi ljudi in za ljudi.”
V kratki zgodovini Slovenije smo imeli različne predsednike vlad, tudi zelo katastrofalne, kot je bil Miro Cerar in se je že verjelo, da huje ne more biti. Šarec je ta kriterij uspešno presegel, kar govori o njegovih sposobnostih. Če je za Cerarja veljalo, da je bil premier petih žena, za Šarca velja, da je politik treh besed, ki pa jih tako umetelno obrača in kombinira, da včasih laičnemu opazovalcu izpade genij. To priča o tem, da je politika lahko tudi politika popolnega natega. Kajti s Šarcem je tako, da nikdar ne veš, kdaj bo na plano udaril Serpentinšek, kar bi lahko bilo malo nerodno, ko bi sprejemal na primer angleško kraljico, jo potrepljal po zadnjici in se zadrl “kva je baba”. Moj kolega psihiater trdi, da bi se to čisto lahko primerilo, ker je Šarec po njegovem tipična dvojna osebnost. Kar je grozno – že en Šarec na premierskem stolčku bi bil smešnica v stilu Tofa, kaj šele dva.
Ima pa Šarčev ponujen koalicijski program vendarle tudi dobro plat. V njem so programske točke, zaradi katerih ne more skleniti koalicije s Karlom Erjavcem, z Levico Luke Meseca, z Alenko Bratušek z Zmagom Jelinčičem, z Dejanom Židanom s Cerarjem in Matejem Toninom.
Bo pač poskusil sam s seboj, kaj se pa zamudi.
P.s.: Najboljši pa je zadnji odstavek programa, ki pravi: trudi se bom, da Janeza Janšo spravim v zapor. To je pa prepisal od Kučana.
