Piše: G. B.
Dr. Tina Bregant je zdravnica, univerzitetna predavateljica in svetnica v ljubljanskem mestnem svetu. In zagotovo tudi oseba, ki se je zaradi skupnega dobrega močno izpostavila. Nedavno je imela več odmevnih intervjujev, tudi pri dr. Jožetu Možini na nacionalni televiziji.
V času prejšnje vlade je nekaj mesecev opravljala delo državne sekretarke na ministrstvu za zdravje, nato je bila tam vodja kabineta. Je specialistka pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine, zaposlena je kot pediatrinja in fiziatrinja. V zadnjem času pa je aktivna v okviru Inštituta 1. oktober, ki bije boj za pravice upokojencev in njihove višje pokojnine. 48-letna zdravnica je bila na zadnjem vseslovenskem protestnem shodu upokojencev tudi govornica.
Očitno pa je prav njen govor postal trn v peti pristašem sedanje oblasti, saj je dobila anonimno pismo z naslednjo vsebino: “Nisem vedel, da ima Slovenija toliko primitivcev. Žalostno, to kaže shod primitivcev. Ali imaš malo plačo, prasica, delaj in skrbi za otroke, ali pa pojdi, pomagat v kakšen ZD, če si sploh sposobna opravljati svoje delo, ubogi otroci Cirius-a. Zavaruj svoj gobec, otroke in tvoj avto, upa, da boš v miru praznovala tvoje praznike – ni pa sigurno. Čaka te lepo presenečenje! P.S. Spadaš med čistačice! Kje si kupila diplomo?”
Ob objavi tega pisma je na družbenih omrežjih zapisala še svoj komentar: “Utrujena sem od naporov, ki jih vlagam v delo, ki ne obrodi sprememb, ki bi lahko vodile v boljši jutri vseh nas: od preteklih opozoril – skoraj leto dni nazaj o neumnostih ukinitve zdravstvenega zavarovanja; uničevanju pogojev za delo zdravnikov in sester, kar vse vodi v razpad javnega zdravstva; uničevanju pitne vode za skoraj pol milijona Slovenk in Slovencev; jasnemu in brezibzirnemu radiranju pravic nas, državljanov Slovenije … Zdravstvo, ki ne deluje; nasilja, ki se razrašča kot najbolj agresiven rak …
Žalostna sem. Razočarana. In tudi jezna. Kljub podpori vseh ljudi, ki so me ob tem nizkotnem pismu podprli.
Ne vem, kaj naj si mislim? Da sem ogrožena, jaz, moja družina? Da mi bo kdo gume prerezal na avtu? Ker – kaj? Bi morala biti tiho? Skloniti glavo? Se umakniti iz javnega življenja? Ali imamo pravno državo, ki me bo zaščitila? Ali moram poskrbeti sama za svojo varnost?!”
