Piše: Gal Kovač (Nova24tv.si)
Vlada Roberta Goloba je zaprisegla pred točno enim letom. Prvega junija 2022 je Slovenija dobila najbolj agresivno tranzicijsko vlado doslej. O njenih dosežkih smo govorili s profesorjem Fakultete za uporabne družbene študije dr. Matevžem Tomšičem. Pravi, da imamo opraviti z nekompetentno politiko, ki jo vodi in motivira nekaj povsem drugega kot blaginja sodržavljanov. Motivira jo ideološki boj z nasprotniki.
Sociologa Matevža Tomšiča smo najprej vprašali o včerajšnji novinarski konferenci, na kateri je predsednik vlade skupaj s koalicijskimi partnerji kot svoj največji dosežek razglasil “normalizacijo države”. Kot smo pisali že včeraj, je v tem zelo podoben nekdanjemu premierju Miru Cerarju, ki je kot svoj največji dosežek navajal “stabilnost vlade”.
Tomšič je na to cinično odgovoril, da bi se s to trditvijo strinjal, a le pod pogojem, da “normalizacijo razumemo tako, kot je bila razumljena v komunističnih časih, ko je na Češkoslovaškem leta 1968 prišlo do zatrtja praške pomladi. Ko je Sovjetska zveza odstranila domačo reformno oblast, je prav tako nastopilo obdobje “normalizacije”. Gre za obdobje, ko se je ponovno vzpostavil rigiden, dogmatičen, komunističen režim. Tukaj gre za tovrstno normalizacijo. V smislu vzpostavljanja novega enoumja.”
Sociolog dr. Matevž Tomšič. (Foto: STA)
Analitik nato pojasni, da je vlada zares aktivna izključno na področju ideoloških vprašanj, v smislu restavracije bivšega sistema. Kot pojasni, se to kaže v počastitvi Janeza Zemljariča z državnim pogrebom in častmi, vračanju kipov komunističnih samodržcev v kompleks Brdo, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in v ukinitvi spominskega dne na žrtve komunističnega nasilja. “Tukaj gre za normalizacijo v smislu, da zadeve postajajo tako enobarvne in tako enoumne, kot si oblast želi,” razloži.
Brezciljni predsednik vlade
Predsednik vlade je skupaj s predsednico SD Tanjo Fajon in vodjo stranke Levica Luko Mesecem nato naštel še nekaj svojih potez, ki jih želijo javnosti predstaviti kot dosežke. V preteklih mesecih se je zaradi pomanjkanja ukrepov, ki bi dejansko izboljšali življenje državljanov, znašel tudi pod hudimi kritikami levice. Posledično se je odločil, da ne bo več dajal političnih obljub.
Novinarska konferenca ob prvi obletnici vlade, na kateri so sodelovali predsednik vlade Robert Golob ter podpredsednika Tanja Fajon in Luka Mesec. (Foto: STA)
Te imajo v javnosti negativno konotacijo, ker se te same po sebi smatrajo kot lažne obljube. A politične obljube imajo svoj namen. Ta je, da lahko politika sodiš glede na to, koliko zadanih ciljev je izpolnil. Na vprašanje, kako naj potem državljani sploh še sodijo delo predsednika vlade, če več kot splošnih smernic njegovega dela ne poznamo, Tomšič odgovarja: “Vlada je na večini področij bodisi neaktivna bodisi neuspešna. Edino, kjer je “uspešna”, je v vsiljevanju neke svoje ideologije oz. restavracije ideologij iz prejšnjega režima. Zato je predsednik vlade očitno ugotovil, da v kolikor ne daje obljub, ga je nemogoče držati za besedo.”
“Normalno je, da politik, konec koncev že pred volitvami predstavi program, si zastavi cilje, kar bi lahko šteli kot obljube. Državljani lahko nato spremljamo, ali so se te obljube uresničile ali ne. Tukaj imamo opraviti z ad-hoc nekompetentno politiko in edino, čemur je zavezana, je ideološki boj s tistimi, ki ne podpirajo levičarske ideologije,” pojasnjuje politični analitik.
Regulacija cen kot ideologija
Prebivalce v Sloveniji trenutno verjetno najbolj zadevata dva velika problema. Situacija v zdravstvu in draginja. Draginja, ker zadeva našo sposobnost ekonomskega preživetja, in zdravstvo, od katerega imajo vsako leto pacienti manj in manj. K draginji sta največ prispevala ceni hrane in energije. Na področju višanje cen hrane vlada ni v enem letu naredila ničesar, z izjemo spremljanja cen osnovnih prehranskih produktov. Po enem letu pravi, da bo vlada pol leta spremljala cene v prehranski verigi od kmeta do prodajalca in se nato šele odločila, kaj bodo storili.
Predsedniku vlade Robertu Golobu draginja uhaja iz rok. (Foto: STA)
Tomšič opozarja, da je vladna odločitev, da se bodo lotili cen prehrane, sila nenavadna, saj so predstavniki vlade nedolgo nazaj v Državnem zboru trdili, na podlagi cen košaric, da se je hrana v Sloveniji pocenila. “Ali ne spremljajo cen hrane ali pa so tako odklopljeni od realnosti,” se sprašuje. Nato pojasni, da nismo več v časih, ko bi država kar tako postavljala cene. Razen na nekih določenih sektorjih, a v glavnem cene postavlja trg. Država sicer lahko regulira, načeloma je tukaj zdravilo za draginjo boljša konkurenca in več konkurence. “Pri nas pa vladajoča garnitura ni naklonjena večji konkurenci, ampak razmišlja na nek tipično etatistični način,” opaža Tomšič.
Na vprašanje, ali gre tudi tukaj za kulturni boj, zamaskiran v boj proti draginji, Tomšič odgovori: “reguliranje cene je lahko uporabljeno v ideološki boj oz. za vsiljevanje nekih ideologij.”
Ustanovitev ministrstva kot dosežek
Na včerajšnji novinarski konferenci pa je bil predstavljen še en “dosežek”, in sicer ustanovitev Ministrstva za solidarno prihodnost, na čelu katerega je Simon Maljevac, strankarski veljak iz Levice. Na vprašanje, ali lahko minister sploh razglasi ustanovitev ministrstva kot svoj dosežek, namesto, da bi govoril o samih dosežkih ministrstva, Tomšič odgovori, da sama ustanovitev ni nič posebnega in da ta pač sledi birokratski logiki in etatističnemu načinu razmišljanja, ki predpostavlja, da je država ta, ki lahko reši vse družbene probleme. “Takšnih ministrstev ne rabimo. Prej bi morali kakšno ukiniti, kot pa ustanoviti. Podobno velja za celotno državno upravo. Kvečjemu bi morali zreducirati njen obseg, ne pa da se državni organi kar naprej množijo. V državni upravi se pogosto zgodi, da se ustanavlja nove organe in institucije, ki so same sebi namen. Ali pa imajo namen, da se lojalnim političnim kadrom zagotovi služba.”
Nezrelo volilno telo
S političnim analitikom smo ob zaključku pogovora še spregovorili o volilnem telesu, ki tovrstno neaktivnost in neučinkovitost še vedno podpira. Pravi, da je volilno telo še precej nezrelo. “Slovenski volivec znova in znova nasede na trik novih obrazov. Na veliko razumnost volivcev, češ da bodo prej ali slej spregledali, na to se ne bi zanašal,” pojasni in doda, da v Sloveniji mediji ustvarjajo alternativno resničnost, ki jo poganja medijski monopol, ki podpira vsakokratno levo vlado in tako tudi Roberta Goloba.
“Ta indoktrinacija, ki jo mediji izvajajo, tako daje svoje rezultate,” zaključi Tomšič.
