Državni vrh se je včeraj poklonil padlim tigrovcem – prvim borcem proti okupatorju

Drage državljanke in državljani, čestitam vam ob dnevu upora proti okupatorju. Na Mali Gori smo se popoldan z državno proslavo poklonili slovenskemu uporništvu, v ta namen pa sem imel tudi govor, ki ga v celoti objavljam.

Spoštovani, v čast mi je, da sem danes tu, kjer so se začeli zametki naše avtonomnosti, zametki slovenske pokončne drže. Kjer so Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik pokazali, kaj pomeni veličina človeka. Da se ta ne meri v številkah, razmerjih moči ali rezultatu. Ti trije junaki so postavili normo človečnosti in domoljubja, katero je težko doseči, kaj šele preseči. Ta se meri v strasti, veri in žrtvovanju. Ta se kaže v sposobnosti, da človek postavi dobro družbe pred svoje dobro, pred svoje življenje. Da se bori za načela, ker v nasprotju z njimi enostavno ne more živeti.

Danes izražamo spoštovanje slovenskemu odporništvu, ki nas je ohranjalo skozi zgodovino. To je bilo v resnici vedno pomemben steber naše identitete. Ko je bil ogrožen naš jezik, naša kultura, naš način življenja, smo znali vstati in se postaviti v bran tega našega največjega bogastva. Znali smo obraniti naše ozemlje, naše premoženje. Pogosto smo v zgodovini pokazali, da znamo kot narod prepoznati klic svojega časa, in da se znamo na ta klic tudi ustrezno odzvati. To so dokazali Danilo, Ferdo in Anton v prvem spopadu krvavega obdobja, ki je sledilo. To je njihova generacija v celoti dokazala v tistih letih, ko je potekala borba za svobodo našega naroda in borba za samo idejo svobode na sploh. 50 let zatem so to znova dokazale druge generacije, ko so 1990 ponovno vstale in se z manevrsko strukturo narodne zaščite odzvale na klic njihovega časa. Spoštovanje je na tej točki nujno. Vendar ne tudi zadostno. Ta neprekinjen tok prizadevanj za slovenstvo, ki se je zaokrožil pred 30 leti, moramo nadaljevati.

Jaz dobro vem, kdo je zmagal vojno. In ob takih dnevih je to pomembno povedati. Ker za to takšni dnevi tudi so. Pri nas pa prevladuje praksa, ki ni ravno zdrava za nacijo. Praksa, da se spomin na ta sveti čas naše zgodovine iz dneva v dan zlorablja za politikanstvo in zdraharstvo. To za nikogar, ki to počne, ne more biti poklon tem, v imenu katerih to počne.

Če želimo ponoviti poteze naših staršev, če želimo odgovoriti na klic svojega časa, potem je sedaj res zadnji trenutek, da se vsi skupaj povežemo v psihološkem, družbenem in gospodarskem okrevanju. Epidemija je na nas delovala kot povečevalno steklo. Poudarila je našo sposobnost prilagajanja in preživetja. Poudarila pa je tudi naše razlike in različne poglede. A pred nami so meseci, ko bomo lahko ponovno zaživeli. In nato nas čaka trdo delo za gospodarsko okrevanje, ki bo zagotavljalo socialno stabilnost.

Vsi se strinjamo, da je za boljši jutri pomembno zagotavljanje socialne stabilnosti, rast dodane vrednosti, in standarda življenja, odpiranje novih delovnih mest in investicije v infrastrukturo. Nenazadnje razvoj vseh slovenskih regij. Poenotimo se glede poti do teh ciljev. Iščimo soglasja. S tem bomo namreč definirali naš boljši jutri. Včeraj je mimo. Več pozornosti namenimo tistemu, kar nam je skupnega in na čemer lahko gradimo razvoj in standard ljudi. Ne pa tistemu, kar nas razdvaja in danes ni več bistveno.

Da bomo zagotovili okrevanje gospodarstva in družbe kot celote, moramo zgraditi široko razvojno fronto. Skupni imenovalec te ni ideologija, so konkretni rezultati, ki jih bo dosegla naša država. In kaj je to drugega kot domoljubje, vas vprašam? V gospodarski politiki so rezultati dobri. Kaj pa v državni? Samo, če se povežemo, bomo nadoknadili izgubljeno v dobrem letu. Pred epidemijo nam je šlo gospodarsko gledano zelo dobro. Hitro se lahko vzpnemo nazaj.

Kot sem rekel, je pomembno negovati uporništvo. Moja majhna današnja gesta upora je, da sem si vzel nekaj več časa za gospodarski poudarek. To terja pojasnilo. Slovenija je lahko močna samo, če je gospodarsko močna. Če se želimo dejansko pokloniti tem, ki jih danes častimo, In če se želimo pokloniti narodnoosvobodilni borbi, potem je danes prava gesta ta, da ločimo razprtije od tistega, kar je pomembno za vse. In da nadaljujemo z razvijanjem države in gospodarstva za naše otroke in naslednje generacije. To je naš klic zgodovine.

Ob današnjem dnevu mi v ušesih odzvanjajo vprašanja pesmi “Lahko”, Igorja Pirkoviča: Lahko smo sprti vse do smrti? Lahko gremo naprej deljeni? Lahko smo v svoji sreči srečni, če otožen je rojak? Lahko živimo, če nameni niso čisto vseh pošteni? Lahko, a bolje, da enotni bi pospešili korak.

Spoštovani, naša generacija je storila dva velika koraka in čas je za tretjega. Prvič, odločili smo se za našo samostojno državo in priborili smo si jo. S tem smo zaokrožili stoletja prizadevanj za rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja. S tem smo dali piko na i vsem prizadevanjem, ki so jih v preteklosti naredili snovalci slovenskega nacionalnega programa. Drugič, odločili smo se za evropske integracije in uspeli. Pridružili smo se najbolj razvitim državam. Izvedli smo korenite reforme naših sistemov s tem, ko smo zakonodajo harmonizirali z evropskimi standardi. Z vstopom v evroatlantske integracije smo utrdili našo državnost. Sedaj pa je čas za tretji korak. Sedaj je čas za široko razvojno fronto. Čas, da se poenotimo vsaj glede razvojne vizije. In da se s to razvojno fronto poklonimo našim prednikom. Ti so se namreč v ključnih trenutkih odzvali na klic svojega časa in naredili prave poteze za slovenski narod. Naredimo to tudi mi. Hvala.