Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se s psihoanalitičarko, doktorico filozofije in pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji dr. Nino Krajnik. V povolilni oddaji na TV Slovenija je zbudila pozornost širše slovenske javnosti s svojimi jasnimi, prodornimi in argumentiranimi stališči.
DEMOKRACIJA: Gospa Krajnikova, ste ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Če se ne motim, ste leta 2015 odprli prvo klinično sekcijo za lacanovsko psihoanalizo v Sloveniji. S čim in zakaj vas je pritegnil, navdušil francoski zdravnik, psihiater in psihoanalitik Jacques-Marie-Émile Lacan?
Krajnikova: V prvi vrsti s svojo subverzivnostjo. Vedno so me navduševale ideje ljudi, ki znajo prelamljati z ustaljenim, ki gredo proti toku in so tankočutni do vprašanja naših želja, resnice … Ki se za to ne nazadnje znajo tudi zavzemati. Psihoanaliza brani to, kar je najbolj unikanto, najbolj singularno v vsakem človeku. In ravno to je eksplozivno tudi v družbenopolitičnem smislu. Lacanovska orientacija je najmočnejša kontrakultura in v tem je zame tudi njena klinična vrednost.
DEMOKRACIJA: Moram priznati, da se sam kot zgodovinar, geograf in sociolog z Lacanom praktično nikoli nisem ukvarjal. Samo slišal sem zanj v povezavi z znanim slovenskim levičarskim filozofom Slavojem Žižkom. Če prav razumem, ste vi do Žižka in njegovih levičarskih kolegov v Sloveniji zelo kritični. Zakaj?
Krajnikova: Slovenska situacija je glede Lacana pravzaprav zelo specifična. Pri nas smo namreč namesto lacanovske psihoanalize, ki bi omogočala spremembe, več kot 30 let imeli nekaj, kar se je imenovalo »teoretska psihoanaliza«. Slovenija je bila zaradi Žižkove popularizacije Lacana v svetu včasih celo duhovito označena kot »lacanovska država«. Vendar pa do leta 2015 pri nas ni nikoli deloval niti en sam lacanovski psihoanalitik. To pomeni, da smo ena zadnjih držav v svetu, kjer se je pojavila ta psihoanalitična smer.
Ampak to ni paradoks. »Teoretska psihoanaliza« je v prvi vrsti pomenila, da se je lacanovski orientaciji izbila subverzivna ost, se pravi klinična praksa. Namesto realnih sprememb smo zato imeli ideologijo sprememb. Se pravi največjo stagnacijo. To pa je za cilje tranzicijske »levice« omogočal ravno krog Slavoja Žižka.
DEMOKRACIJA: Spomnim se, da ste že leta 2016 mednarodno javnost opozorili na nedemokratično delovanje njegovega, s tem pa tudi slovenskega kulturno-akademskega tranzicijskega omrežja!?
Krajnikova: Drži. Leta 2015, ko se je lacanovska psihoanaliza v Sloveniji prvič pojavila, so javne univerze, ZRC SAZU in druge institucije, ki so povezane s tem krogom, na naše delo izvajale izjemen pritisk. Od tega, da so študente pozivale, naj se ne udeležujejo seminarjev, ki sem jih organizirala z Lacanovo hčerko Judith Miller, do onemogočanja naše založniške dejavnosti s strani Javne agencije za knjigo.
Zato sem leta 2016 objavila mednarodno inciativo, ki jo je v svojem psihoanalitičnem gibanju ZADIG (Zero Abjection Democratic International Group – Skupina za demokracijo in proti izključevanju, op. a.) potrdila tudi Svetovna psihoanalitična zveza. V njej sem med drugim opozorila na Žižkovo krajo avtorskih pravic za objave Lacanovih del v slovenščino, namerne modifikacije prevodov, škodljive klinične posledice tega, da se lažno predstavljajo kot lacanovski psihoanalitiki, pa tudi na miljonska javna sredstva, ki so jim jih namenjale leve vlade za politično zavajanje in izvajanje kulturne hegemonije.
DEMOKRACIJA: Omenili ste ZRC SAZU. Kako gledate na to, da njegov direktor dr. Oto Luthar to pomembno znanstveno institucijo brezsramno zlorablja za politične potrebe? Pred volitvami so recimo izdali politično motivirano knjigo Sramota: knjiga upora …
Krajnikova: No, Lacan je že v 60. letih prejšnjega stoletja rekel nekaj, kar se mi v zvezi s tem zdi zelo pomembno. Rekel je, da je diskurz univerze diskurz sprijenega gospodarja in da služi temu, da iz resnice naredi dozdevek. Mislim, da vsem zaposlenim na ZRC SAZU manjka malce sramu. Verjemejo, da si bodo s sklicevanjem na znanje in različne vrste upora umili roke. A tega ne morejo, saj so ta sprijeni gospodar prav oni.
DEMOKRACIJA: No, moje zanimanje ste posebej pritegnili s svojim nedavnim nastopom v povolilni oddaji na TV Slovenija, kjer ste zelo jasno dejali, da »rezultat volitev kaže, kako močna je globoka država«. In pri tem med drugim dodali: »Tisti, ki so privatizirali družbeno lastnino in javni prostor, še danes izvajajo družbeno nadvlado, ki poteka prek univerz, kulture, medijev.« Kaj je po vaše »globoka država«? Kdo jo vodi in upravlja?
Krajnikova: Z globoko državo je po mojem tako kot z nezavednim. Ni v globinah, pa tudi v plitvinah ne. Je na površini. Tako rekoč vsem na očeh. Poznate Poejevo zgodbo o ukradenem pismu … Nekdo je ukradel pismo, ki so ga povsod iskali. Pokaže pa se, da je bilo najbolj skrito na kraju, na katerega ni nihče pomislil. Se pravi pred njimi.
Kot globoko državo sama v prvi vrsti razumem klike, ki so popolnoma privatizirale neki resurs, s katerim sedaj razpolagajo proti vsem. Dejansko tudi proti sami državi. Država tukaj sploh ni največji problem. Problem so skupine, ki se predstavljajo kot neodvisne, v resnici pa na stroške davkoplačevalcev za svoje zasebne cilje odvisniško uzurpirajo neko področje.
Linija nosilcev globoke države gre sicer vse od starih vzvodov moči pa do malih tiranov po kvazidržavnih institucijah. Sama bi prvenstveno opozorila na Gregorja Golobiča in njegovo navezo ravno s tem krogom, se pravi s Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem, Renato Salecl, Alenko Zupančič, Radom Riho, Evo Bahovec …
To je namreč klika, ki je privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države. In to so javne univerze, visoko šolstvo. Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
