Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Ampak kljub temu težko razumem, da se lahko nekdo spusti tako daleč, da spremeni sklep, ki je pieteten. Gre za biti ali ne biti, za kulturo življenja ali kulturo smrti. Gre za eksistencialna vprašanja, o katerih mora človek prej razmisliti, preden izpelje kakšno potezo,” pravi evroposlanec Milan Zver.
Vlada je na dopisni seji 16. maja 2023 odpravila nacionalni dan spomina na vse žrtve komunističnega režima, ki bi ga sicer obeleževali 17. maja. Janez Janša, predsednik nekdanje vlade, ki je nacionalni dan tudi sprejela, je dejal, da gre za “eno najbolj zavržnih in sramotnih odločitev v zgodovini samostojne Slovenije. Žalitev za vsakogar, ki premore vsaj trohico sočutja do sočloveka.“ Rekel je še, da je “s tem zavržnim dejanjem neokomunistična vlada, napovedala novo državljansko vojno”. Sledili so tudi drugi ogorčeni odzivi na to nizkotno, ideološko obarvano akcijo. Zgodovinar Stane Granda je dejal, da gre “za perfidno akcijo” in za ljudi, ki navzven delujejo kot demokrati, v resnici pa državo peljejo na pot totalitarizma in v “zanikanje vseh zločinov”. Dejstvo je, da tranzicijska levica načrtno podžiga delitve, tudi zato, da bi preusmerjanja pozornost od lastne nesposobnosti.
Svoje videnje je za naš medij predstavil evroposlanec in sociolog Milan Zver, ki je pojasnil, da bo poteza Golobove vlade naredila “veliko škodo celotnemu narodu, ne zgolj ugledu te vlade.” Zver je spomnil, da si v EU že desetletje prizadevajo za spravni proces, katerega sestavni del je spomin na mrtve, zlasti na tiste, ki so bili umorjeni na grob način s strani totalitarnih režimov. Gre za “vsesplošno prakso in vsesplošno filozofijo” in o tem se ne razpravlja, je še prepričan Zver. “To tako je! Sedaj pa nastopi neka vlada, ki v posmeh prazniku na isti dan sprejme takšno odločitev. To je resnično dokaj nenavadno.” Spomnil je, da na Bledu trenutno gostijo politične stranke s celega sveta, ki so članice CDI IDC, Svetovne centristične zveze. Njen predsednik je Andrés Pastrana Arango (nekdanji kolumbijski predsednik), Janša pa podpredsednik. Na dogodku sprejemajo razne resolucije. Številni udeleženci se zanimajo za dogajanje v Sloveniji, za ukinitev praznika. Ravno zato nameravajo osrednjo resolucijo dopolniti z obsodbo ravnanja Golobove vlade. Tako bo imela zadeva tudi mednarodno noto.
Za Golobovo vlado si po vojni izvensodno mučeni in pomorjeni ne zaslužijo spomina. (Foto: komunistickizlocini.net)
“Ampak kljub temu težko razumem, da se lahko nekdo spusti tako daleč, da spremeni sklep, ki je pieteten.” Spomnil je, da imamo v Sloveniji preko 700 grobišč in na desettisoče mrtvih, med katerimi so pripadniki različnih narodnosti, ki še vedno niso pokopani (Srbi, Hrvati, Rusi, Nemci, Črnogorci, Ukrajinci, Italijani). V Sloveniji pa jim ne dovolimo te pietete. Bo pa sedaj prišlo do pritiska od zunaj, tudi s strani evropskih inštitucij. Zver je spomnil na svoj predlog izpred let, da bi se v Strasbourgu v prostoru s plaketo, ki so posvečena Latviji, Litvi in Estoniji, kjer so Rusi leta 1944 izvedli eksekuciji in transport več kot sto tisoč ljudi v Sibirijo, postavilo tudi slovensko obeležje. Zver si je prizadeval, da bi podobno spominsko obeležje dobile tudi domače žrtve komunizma, vendar je tedanji premier Miro Cerar na koncu zadevo preprečil.
“Podpora prazniku bi pomenila korak k spravi, zadeva bi postala del zgodovine!”
Se pa pojavljajo še druge pobude, ki jih vodi Platforma evropskega spomina in vesti. Gre za evropsko organizacijo, ki vključuje tudi Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Prizadevajo si za postavitev obeležja (spomenika) v Bruslju, v spomin na vse žrtve totalitarnih sistemov. In ker se je Zver posvečal prav temu področju, ga je odločitev slovenske vlade še toliko bolj potrla. Gre za posmeh kulturi, ki je povsod po Evropi nekaj običajnega, le pri nas je drugače. Gre tako za nagajanje kot tudi za globoko intimno prepričanje. Gre za obrambo spominskih ostalin, posledično pa privilegijev. “Vse našteto ima v zadevi neko vlogo,” je prepričan Zver. Praznik bi se lahko podprlo, naredilo korak k spravi, zadeva pa bi postala del zgodovine. Pri mlajših častilcih komunizma je verjetno vzrok tudi pomanjkanje znanja. “Gre za biti ali ne biti, za kulturo življenja ali kulturo smrti. Gre za eksistencialna vprašanja, o katerih mora človek prej razmisliti, preden izpelje kakšno potezo.”
