Piše: Sara Bertoncelj (Nova24TV)
Javno pismo Milana Kučana in sopodpisnikov predstavlja legitimiziranje potez Putinovega nedemokratičnega, avtoritarnega, agresorskega in zločinskega režima, hkrati pa tudi grobo spregleda nekatera temeljna pravila mednarodnega prava – kot je prepoved agresije in nedotakljivost mednarodnih meja. Zanimivo je, da so se pod pismo podpisali tudi nekateri, ki naj bi se na mednarodno pravo in mednarodne odnose celo spoznali, je ocenil strokovnjak na področju mednarodnega prava dr. Miha Pogačnik, ki je med drugim pojasnil, da je prepoved agresije kogentna norma in iz njene kršitve ne morejo izhajati pravne posledice oziroma pravnoveljavni rezultati.
Milan Kučan je s sopodpisanimi intelektualci, kulturniki in športniki je v javnost poslal pismo, ki so ga v Moskvi zagotovo veseli, saj poziva k ustavitvi oboroževanja Ukrajine. To je gotovo voda na mlin ruski kolonialni politiki, vendar pa gre v resnici predvsem za pismo, ki bo zavedlo marsikaterega bralca. Brez dvoma smo vsi ljudje za mir, sliši se dobro, ampak v bistvu se pod pretvezo neke potrebe po hitremu miru legitimira ruska agresija, ker postavlja agresorja v ekvivalenten položaj z žrtvijo. Edina, ki se lahko odloči, kdaj bo konec spopadov, je Rusija. Če se umakne v svoje mednarodno priznane meje, bo vojne konec – dokler je na tujem ozemlju, pa se ima Ukrajina seveda pravico braniti.
“Moje mnenje je, da je to pisanje skupine državljanov močno ideološko in politično motivirano ter da se v tej ideološki in politični angažiranosti spregleduje nekatere bistvene stvari,” je poudaril strokovnjak na področju mednarodnega prava dr. Miha Pogačnik ter v nadaljevanju pojasnil, da je eno izmed spregledanih dejstev to, da je Rusija država agresor, Ukrajina pa žrtev. “In po mednarodnem pravu je agresija prepovedana s kogentno normo mednarodnega prava – posledično so vsi dosežki na temelju agresije nični, in to proti vsem, proti “erga omnes”, to se pravi proti mednarodni skupnosti kot celoti,” je razložil. Ruske ozemeljske dosežke, ki so bili doseženi na temelju agresije – to velja tako za Krim, kot tudi za Doneck in Lugansk, se torej po mednarodnem pravu šteje z nične. Iz tega sledi, da je ta rezultat tako ali tako ničen in kakršni koli mirovni pogovori bodo to seveda morali upoštevati.
Rusija je definitivno kršila mednarodno pravo, medtem ko je Ukrajina izkoristila pravico do samoobrambe
S prepovedjo agresije je po Pogačnikovih besedah povezano tudi eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava, to je državna ozemeljska suverenost in neodvisnost ter s tem povezano načelo nedotakljivosti državnih meja, ki je bilo izraženo v mednarodni praksi in ga utemeljuje tudi Helsinška sklepna listina KVSE (sedanja OVSE: Organizacija o varnosti in sodelovanju v Evropi), ki pravi, da se mednarodne meje ne smejo enostransko in nasilno spreminjati. Rusija je pogodbenica tako Ustanovne listine, po kateri je agresija prepovedana, kot tudi drugih pomembnih mednarodnih dokumentov, ki jo prav tako zavezujejo. “Tu je Rusija definitivno kršila mednarodno pravo, medtem ko je Ukrajina izkoristila pravico do samoobrambe, ki jo daje 51. člen Ustanovne listine,” je izpostavil Pogačnik, ob čemer je omenil še to, da so trditve Rusije, da je napadla Ukrajino zato, ker naj bi Ukrajina načrtovala napad na Rusijo po eni strani smešne (le zakaj bi Ukrajina napadla Rusijo).
Foto: STA
Po drugi strani pa preventivna samoobramba, dokler nisi napaden, niti ni dovoljena. “Dokler nisi napaden, se ne smeš braniti, pogoj za samoobrambo je oborožen napad oziroma agresija,” je poudaril mednarodni pravnik. To se je zgodilo v primeru ruske agresije na Ukrajino, ki se ima pravico braniti, sama ali pa kolektivno z državami prijateljicami. Koliko in kako prijateljice prispevajo k temu je njihova odločitev – v primer agresije imajo vse države sveta pravico pomagati Ukrajini, tudi z oboroženo silo, to je nesporno. Debata, ali bo Nato interveniral ali ne, je na eni strani debata razmerja Nato-Rusija, na drugi strani pa je mednarodnopravno to dopustno – ne samo Natu, ampak tudi kateri koli drugi državi.
Jasno je, da sliši pravilno govoriti o miru, za mir smo seveda vsi. Ampak ko gre na eni strani za jasnega agresorja in na drugi strani za jasno žrtev, se mir lahko doseže šele takrat, ko se agresor umakne na začetne položaje. Kdaj bo mir? Kot je dejala finska premierka: takrat, ko se bo Rusija umaknila iz Ukrajine. Mednarodnopravno pa je to takrat, ko se bo ukrajinsko ozemlje vrnilo v njene mednarodno priznane in mednarodno varovane meje. To pomeni meje pred letom 2014, preden je Rusija zavzela krimski polotok. “Ne bom rekel, da me je pismo presenetilo, nekatera imena se pojavljajo skorajda ob vsaki ideološko nabiti situaciji. Pa vendarle se je po mojih standardih nesprejemljivo podpisati pod nekaj, kar poskuša legitimirati dosežke nedemokratičnega, avtoritarnega, napadalnega in nasilnega režima kakršen je Putinov režim,” je ocenil Pogačnik, ki se mu zdi zanimivo, da med podpisniki najdemo nekatera imena, za katera se predpostavlja, da vedo nekaj o mednarodnemu pravu in tudi nekaj o mednarodnih odnosih – med njimi namreč najdemo profesorja mednarodnega prava, profesorja mednarodnih odnosov in tako naprej. Tako da je to mogoče še en dodatni kazalec, ki kaže na to, v kakšni stiski in potrebi je ideološko utemeljevanje dosežkov Putinovega agresorskega režima, ki je nesporno in dokumentirano zagrešil tudi vrsto mednarodnih zločinov, kar je po mednarodnem pravu še dodatna dimenzija.
Zemljevid, ki prikazuje Doneck kot rusko ozemlje in premika ruske meje tako, da vključuje samooklicani ljudski republiki Doneck in Lugansk, Zaporožje in Herson (Foto: Epa)
Da bi mednarodna skupnost v dani situaciji forsirala mirovne pogovore, je slab političen signal
Pretežna praksa v mednarodni skupnosti je, da se agresorja prisili z mednarodnopravno dopustnimi sredstvi – kar je tudi oborožena akcija po 42. členu Ustanovne listine OZN – da se agresorja vrne v njegove meje. Vemo, da je prišlo do kolektivne reakcije na iraško agresijo na Kuvajt, pravico do samoobrambe pa sta nenazadnje izvršili tudi Slovenija in Hrvaška v zvezi z jugoslovansko, ali pa če hočete, velikosrbsko agresijo na njuna ozemlja. V sodobnem mednarodnem pravu je običajno, da se dosežki agresorja ne priznavajo in potem na mirovni konferenci države zmagovalke diktirajo pogoje. Odstop od te prakse in priznavanje nekih ozemeljskih dosežkov – četudi se jih naglas ne prizna, ampak zgolj tolerira, kot v primeru Severnega Cipra – je spodbuda za tiste države, ki imajo določene ozemeljske bodisi pretenzije bodisi neke zgodovinske želje. Da bi mednarodna skupnost forsirala mirovne pogovore med Ukrajino in Rusijo, dokler se slednja ne vrne v svoje mednarodne priznane meje in pusti ukrajinsko mednarodno priznano ozemlje pri miru, je mednarodno pravno nesmiselno in nepravilno, hkrati pa seveda slab političen signal tistim, ki ne želijo spoštovati teh pravil oziroma imajo neke določene “ideje”. Gotovo bi se ta situacija lahko odrazila tudi na Tajvanu – Kitajska gotovo gleda, kakšen odnos ima zahoden demokratičen svet do enostranskih vojaških potez oziroma zasedb.
Z dvostranskim pravnim poslom, torej s sporazumom, se ne more legitimirati kršitve mednarodnega prava, ki pomeni kršitev imperativne, brezpogojno zavezujoče norme. Taka pogodba je nična, enako kot če bi se dve državi dogovorili, da bosta napadli tretjo. “Prepoved agresije je pač kogentna norma in iz njene kršitve ne morejo izhajati pravne posledice oziroma pravnoveljavni rezultati,” je pojasnil Pogačnik. V primeru agresije bi celo soglasje Ukrajine, da odstopi del svojega ozemlja Rusiji, predstavljalo protipraven sporazum.Če torej ena država napade in izvede agresijo ter zasede ozemlja, iz tega ne more izhajati nobena mednarodna pogodba, razen mirovne pogodbe, ki naloži sankcije poraženemu agresorju – kot se je zgodilo na primer v drugi svetovni vojni.
Povprečnega bralca pismo zavede
Seveda je povsem možno, da je imel kateri od podpisnikov javnega pisma tudi povsem iskren namen, ker se pač na zadevo ne spozna oziroma ne ve, kako stvari potekajo po normah mednarodnega prava. Bo pa pismo verjetno med drugim doseglo tudi to, da se bodo pojavili strokovnjaki tega področja, ki bodo pojasnjevali, da je zapisano v pismu povsem nesmiselno – nato pa se bo te ljudi diskreditiralo, češ da so proti miru in da so sprijaznjeni s stotinami nepotrebnih žrtev, do katerih prihaja na dnevni ravni. “Le kaj se gre Pogačnik z mednarodnim pravom, če pa ljudje umirajo, medtem ko je Kučan rekel, da mora biti mir,” morda porečejo nekateri. Vendar pa se morajo tudi slednji zavedati, da gre za varnostno vprašanje in da utegne naslednja na vrsto priti Moldavija, če bo šlo tako naprej. Ali pa Poljska, kot so že povedali nekateri blizu Putina. Pri vsem skupaj pa je treba opozoriti še na to, da bi Rusija po mednarodnem pravu načeloma lahko prišla do pravnega naslova nad zasedenimi ozemlji, če se Ukrajina ne bi branila. Zaradi prepovedi agresije in prepovedi enostranskega spreminjanja mednarodnih meja, se v tem primeru to sicer ne more zgoditi – vseeno pa je pomembno, da napadena država izkaže tudi svoj voljni element. To so seveda mednarodnopravni vidiki, moramo pa biti toliko realni in se zavedati, da države, ki sicer trdijo, da spoštujejo mednarodno pravo, tega lahko tudi kršijo – pa vendarle se tudi take države sklicujejo nanj, kar pomeni, da je treba mednarodno pravo upoštevati in se na njega sklicevati, kot na nek pravni temelj.
