Piše: C. R.
Mineva devetnajst let od smrti očeta slovenske državnosti, dr. Jožeta Pučnika. Bil je politik, mislec in osrednja osebnost slovenskih demokratizacijskih ter osamosvojitvenih procesov, ki je s svojo odločnostjo in pogumom spremenil tok slovenske zgodovine.
Dr. Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v kmečki družini v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Svoje nestrinjanje s totalitarnim režimom je nakazal že v svojih najstniških letih, ko je nekaj kritičnih misli, , objavil v ilegalnem glasilu Iskanja. Zasliševala ga je tajna politična policija. Kaznovali so ga tako, da so mu onemogočili opravljanje zaključnega izpita. Tega je zaključil šele po vojaškem služenju. Leta 1958 je diplomiral na Univerzi v Ljubljani, smer filozofija in primerjalna književnost. Zaradi člankov objavljenih v Reviji 57, v katerih je kritiziral gospodarsko politiko komunističnega sistema, je bil obsojen na devet let zaporne kazni. Dr. Jože Pučnik je bil v svojih kritikah zelo analitičen in močno podkovan v teoriji ter načelih, kar pa totalitarni režim ni prenesel. V obtožbah so mu očitali, da naj bi s pomočjo člankov spodkopaval socialistično ureditev. Obsodba pa je verjetno tudi služila kot vzorčni primer, kaj se lahko dogodi tistim, ki javno izražajo svoje nasprotovanje socialističnemu sistemu. Po petih letih je bil ob splošni amnestiji izpuščen. Po vrnitvi iz zapora se je ponovno želel vključiti v publicistično in intelektualno delo. V številki 33-34 revije Perspektive je s člankom “O dilemah našega kmetijstva” opozoril na neučinkovito kmetijsko politiko. Kot osrednje vprašanje si je zastavil, zakaj je kmetijstvo eno od najobčutljivejših gospodarskih problemov vseh socialističnih sistemov. Njegova razmišljanja so odmevala v javnosti, kakor tudi v partijskih vrstah. V naslednji številke revije Perspektive je objavil filmsko analizo z naslovom Iz oči v oči, v kateri je analiziral vsemogočno prevlado partijskega sistema nad posameznikom. Zaradi zapisa je bil maja 1964 ponovno aretiran in obtožen sovražne propagande. O strahotah, ki jih je Pučnik doživel v zaporu, ni rad govoril. Je pa ob tem zapisal: »Vsa tista doživetja osmišljam s spoznanjem, da smo imeli brutalen totalitaren sistem. Komunisti niso nikoli spoštovali temeljne pravice do nedotakljivosti življenja in svobode. Njihov režim je bil pač totalitaren, kakor sta bila italijanski fašizem in Hitlerjev nacizem.«
Po izpustitvi iz zapora leta 1966 dr. Pučnik ni uspel dobiti službe. Priložnosti je bil primoran iskati v tujini. Ustalil se je v Nemčiji, kjer je doktoriral iz filozofije in sociologije ter postal predavatelj na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Za ponoven študij se je moral odločiti, ker mu ljubljanska univerza ni želela izdati potrdila o diplomiranju. Do upokojitve leta 1989 je služboval kot docent za sociologijo na univerzi v nemškem mestu Lüneburg, kjer je dosegel naziv višjega akademskega svetnika. Kljub časom v tujini, ga je srce vedno nosilo v Slovenijo. Klic domovine ga je vse bolj mikal in konec 80ih let prejšnjega stoletja, se je vrnil domov.
Dr. Jože Pučnik je odločilno zaznamoval prehod Slovenije v samostojno državo, saj je Slovenija na podlagi njegovega udejstvovanja dosegla vse tiste cilje, ki si jih je zadala v času prvih demokratičnih premikov. Dr. Jože Pučnik je s svojo odločnostjo in delovanjem spremenil tok dogodkov slovenske zgodovine. Samostojno Slovenijo si brez njegovega posega v slovenski politični prostor težko predstavljamo. V ključnih trenutkih je kot predsednik Demosa nase prevzel odgovornost in težo slovenske osamosvojitve ter demokratizacije. Z vsem spoštovanjem ga upravičeno nazivamo oče slovenske državnosti. Dr. Jožeta Pučnika bomo ohranili v trajnem spominu, veličina njegovih misli in dela pa v celosti šele prihajata.
