Piše: C. R.
V Jami pod Macesnovo Gorico se že od meseca maja nadaljujejo dela izkopa žrtev povojnih pobojev, poroča Radio Ognjišče, ki je v oddaji “Moja zgodba” gostil predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana. Slednji je tako predstavil potek del na največjem morišču po vojni pobitih domobrancev.
Do zdaj so odstranili že okoli dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamenine, ki je bila minirana na pobite žrtve. Okolico so večkrat minirali, zadnjič še v petdesetih letih, kar priča o slabi vesti nekdanjih oblastnikov, ki so hoteli svoje neslavno početje za vsako ceno prikriti, je povedal dr. Dežman. Ob tem se je vprašal tudi o iskrenosti geste simbolnega pokopa pobitih domobrancev leta 1990, ki se je odvil pri breznu pod Krenom, s strani komunistov. Zdaj je namreč šele nekaj časa znano, da so bili tam pobiti predvsem srbski in črnogorski državljani. Kljub temu, da so bile priče poboja takrat še žive, pa ni nihče razkril lokacije Macesnove Gorice in do izkopa so morala miniti več kot tri desetletja, je opozoril.
Kot kaže, je okoli 50 ljudi preživelo ta pomor. V oddaji so tako predstavili opis pobega preživelih iz tega kraja groze in smrti. Okoli trideset trupel so našli v jamskih nišah, kar pomeni, da so umrli kasneje. Nekaj pa jih je iz brezna tudi ušlo. Tako poznamo pričevanja Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franca Kozine in Janeza Janše st. Nekaj jih je bilo predstavljeno tudi v oddaji. Zanimivo je, da je France Kozina zapisal tudi nekatera imena likvidatorjev, ki so za lokacijo nedvomno vedeli. Vsi so danes že pokojni, pred tridesetimi leti še niso bili. Kljub temu jih policija ali sodstvo niso nikoli procesirali.
Dr. Jože Dežman je v pogovoru za radio Ognjišče dejal, da so doslej na omenjenem morišču našli posmrtne ostanke okoli dva tisoč ljudi, kar naj bi bila polovica vseh žrtev. Dr. Dežman izpostavlja, da vsak totalitarizem temelji na laži, kot je ob 23. avgustu, Dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov, izpostavil dr. Aleš Maver. Zato je sprava z resnico nujno potrebna.
Glede usode posmrtnih ostankov je veliko vprašanj, saj smo bili vajeni, da so v plastičnih zabojčkih in črnih vrečah več let čakali na primerno mesto pokopa – v primeru Hude jame kar sedem let. Zgodba pokopa žrtev Hude jame za nas huda šola, ki je med drugim zaradi neprimernosti izjav odnesla nekdanjega predsednika Danila Türka, je opozoril Dežman. Ob tem pa je izrazil zadovoljstvo, da imamo zdaj možnost opraviti izkop, narediti raziskavo in se pogovarjati o tem, kaj se je tam zgodilo, ter sprejeti resnico o tem.
Drugo, kar je pomembno, pa je vprašanje kraja pokopa. V primeru žrtev iz množičnega morišča pod Macesnovo Gorico je vprašanje zelo enostavno, ali bomo pristali na propagandno konstrukcijo, kjer se mrtvi delijo na dobre in slabe, kjer eni lahko imajo grob drugi pa ne? Če na takšno nespoštljivo logiko ne pristajamo, je iskanje prave lokacije pokopa naša dolžnost.
Kot je povedal Dežman, se mora slovenska prestolnica kazati kot nosilec simbolne moči naroda. V dobrem in v slabem je potrebno sprejeti zgodovino takšno, kot je. Žal se Ljubljana z županom Jankovićem na čelu tukaj kaže kot mesto z izrecno nepietetnim odnosom do smrti. Vladna komisija je doslej že večkrat večkrat vložila prošnjo za določitev pokopnega mesta na Žalah, vendar so bile doslej vse prošnje o dbite, župan pa je javno obljubljal, da v Ljubljani ne bo »izdajalskih« grobov. Kaj so pa pobiti v Brezarjevem breznu, se sprašuje dr. Dežman, in kaj je z domobranskimi grobovi na Orlovem vrhu, pa pobitimi za zidom pokopališča v Šentvidu? Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu, ali pomnik žrtvam Dachauskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo Gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?
Komisija je v imenu Vlade Republike Slovenije ponovno naslovila vprašanje pokopa na svoji zadnji seji 22. avgusta 2022. Če bo Golobova vlada podprla župana Jankovića v njegovem stališču, da za izdajalske grobove ni mesta v Ljubljani, se zastavlja vprašanje ali je to še liberalna, demokratična vlada ali je stalinistična oziroma titoistična? Seveda komisija ne more odločati o mestu pokopa, lahko pa na to opozarja. In temu vprašanju se ne bomo mogli izmakniti, pravi Dežman. Konec koncev ima tudi trenutna mestna oblast rok trajanja, ki presega vprašanje etičnosti pokopa žrtev druge svetovne vojne. “Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama,” sklene dr. Dežman, “zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija se bo to zgodilo.”
Vir: radio Ognjišče
