Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Zdi se mi, da smo naredili eno stvar, ki je v večini drugih držav niso storili. Tudi to zgodbo smo spolitizirali, iz tega smo naredili politični problem. Tudi v tej zgodbi nismo bili sposobni stopiti skupaj,” je izpostavil dr. Ernest Petrič. Povedal je tudi, da ga je že pri zadnjih volitvah motil in zaskrbel ton, češ z vami pa ne bomo sodelovali. Demokratična Republika Slovenija je namreč naša skupna država. To, da je nekdo na vladi, drug pa v opoziciji, nikakor ne bi smelo pomeniti, da se ne da voditi dialoga – bistvo demokracije je namreč tudi soobstoj različnosti. Razdvojenost bi vsekakor morali preseči – tudi če smo različni, imamo še vedno skupno odgovornost. Temeljni človekovi pravici do življenja, katere del je tudi pravica do zdravja, bi Petrič pri tehtanju in odločanju vsekakor vedno dajal prednost. Omenil pa je tudi, da v naslednjem mandatu nobeni vladi ne bo udobno, saj se bo treba spopadati s postcovidnimi problemi in ne z delitvami na “naše in vaše”.
Nekdanji predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Ernest Petrič je za radio Ognjišče povedal, da je njegov optimizem utemeljen na tem, da je živel v lepem času, ko se je zgodilo nekaj, kar pogosto podcenjujemo. Od časov Karantanije, ki se jih spominjamo kot neko legendo, nismo imeli svoje države, vedno so nas vodili drugi, včasih dobro, včasih slabo, a o svoji usodi nismo bili sami gospodar. “Osamosvojitev pa se je zgodila v času moje generacije, med vsemi stoletji ravno takrat, ko živim, to je poseben dar Božji za vso to generacijo in večkrat sem to rekel našim voditeljem, ki se radi sprejo za nevredne stvari in ne znajo stopiti skupaj tudi takrat, ko je za preživetje naroda to nujno. Rekel sem, kako si lahko zadovoljen in srečen, ko si bil na vodilnem položaju, ko smo ustvarili novo državo, in ni treba, da to veličino zdaj razdiramo,” je poudaril.
Petrič je v pogovoru namreč govoril tudi o epidemiji: “To, da vsak dan umre okoli deset ljudi, je še vedno strahotno. Tudi v času zadnje hude vojne ni bilo veliko dni, ko bi padlo več kot deset ljudi v spopadih. Huda je ta epidemija in številke so grozljive.” Glede cepljenja, ki še dodatno povzroča razkol v družbi, je dejal, da gre med drugim tudi za problem solidarnosti. Ko se je sam šel cepit in ko nosi masko, tako ravna zato, da zaščiti sebe in druge. “Navsezadnje moramo vsi razumeti, da je to, če so kakšne žrtve, smrti, ki padejo zaradi našega neodgovornega ravnanja, kardinalno etično vprašanje,” je ob tem izpostavil in dodal, da bo dosledno sledil samo tistemu, kar predlaga stroka. “Boljšega ne poznam. Če ne medicinska stroka, kdo mi bo pa potem svetoval. Če je kaj narobe z avtom, grem k avtomehaniku, mu zaupam. V kriznem odločanju se je treba hitro odločiti. Če bom nekoč ugotovil, da bi, če bi se več cepili, imeli manj žrtev, bi se veljalo zamisliti o naših etičnih standardih, naši solidarnosti, človečnosti,” je še pojasnil svojo odločitev.
Tudi to zgodbo smo spolitizirali, iz tega smo naredili politični problem
Petrič je povedal, da v tistih znanostih, v katerih sam deluje, torej mednarodni odnosi in mednarodno pravo, obstaja posebno poglavje, tako imenovane krizne odločitve. Pojasnil je, da je to poseben način odločanja, odločiti se je treba v enem ali dveh dneh, ko nimaš podatkov, dovolj vednosti, pred teboj je velika nevarnost, ne moreš formirati komisije, naročiti preiskav. “Takrat se delajo tudi napake, v najboljši nameri se naredi kaj narobe. Se gre prek kakšne ovire, se kakšen predpis krši z namenom, da bi se tisto krizo preseglo,” je opisal, kako se odvijajo krizne odločitve. Glede delovanja med epidemijo je Petrič izpostavil, da smo v Sloveniji naredili eno stvar, ki je v večini drugih držav niso storili. “Tudi to zgodbo smo spolitizirali, iz tega smo naredili politični problem. Tudi v tej zgodbi nismo bili sposobni stopiti skupaj,” je povedal z obžalovanjem in ponovno pojasnil, da bistvo demokracije sicer ni enotnost, a ko gre zares, ko je nek narod soočen s smrtno nevarnostjo, takrat nam pa že instinkt samoohranitve človeka, družbe, življenj, narekuje, naj stopimo skupaj. “Na tej točki se mi zdi, da nimamo ocene ‘odlično’, še ‘prav dobro’ ne. Ob tem bi se veljalo zamisliti,” je dodal.
Nekdanji ustavni sodnik je spregovoril še o tem, da gredo nekatere držav v smer obveznega cepljenja, druge pač ne. Po njegovem mnenju bi bilo verjetno res idealno, če bi se večina ljudi prostovoljno odločila za to. “Obveznost bi namreč povzročila določena vprašanja, tudi pravne narave, čeprav tudi v pravu je tako, da v določenih izrednih razmerah lahko vse človekove pravice omejimo z zakonom, razen ene. Pravice do življenja. Ta je tako rekoč sakrosantna in prav je, da je tako,” je pojasnil. Poudaril je, da ni večje človekove pravice, kot je pravica do življenja, celo smrtno kazen smo v imenu te pravice eliminirali. V Evropi tudi najhujši zločinec ni obsojen na smrt in to je raven naše civilizacije. Gotovo se s tem ne strinjajo vsi, a to je splošen sprejet standard v Evropi, je dejal. To je tista pravica, ki se je ne sme omejiti.
Prihodnji mandat ne bo udobno vladanje, moralo se bo spopadati s postcovidnimi problemi
Voditelj oddaje se je navezal na dr. Žigo Turka oziroma na ugotovitev, da del političnih strank, množični mediji in ulica niso sposobni priznati načelne pravice do oblasti vsakemu. Petrič je sicer optimist in verjame, da se bo v Sloveniji v naslednjih letih politično življenje normaliziralo. Vedno se je treba zavedati, da gre za našo skupno državo, kjer so legitimni vsi tisti koncepti, ki so znotraj ustavnega reda. Diktatorskih, fašistoidne ideje ali kaj podobnega, kar bi nakazovalo, da se skuša zatreti svobodo človeka in uničiti demokracijo, Petrič v Sloveniji ne vidi. Meni, da bodo naslednje volitve zanimive, prav tako pa prihodnji vladi prav nič ne zavida, saj se bo morala spopadati s postcovidnimi problemi. Ta vlada se ne bo imela časa ukvarjati z delitvami “naši-vaši”, je še pripomnil. Prihodnji mandat in mogoče še eden za njim, ne bo udobno vladanje. Vsekakor pa bo pomemben dialog in tudi sodelovanje.
Foto: us-rs.si
Pred sedmimi leti je bilo US soglasno v zadevi Patria – ta odločitev je bila jasna in lahka
Pred dnevi je minilo sedem let, ko je ustavno sodišče, ki mu je takrat predsedoval Petrič, soglasno ugodilo predsedniku SDS Janezu Janši, naj dokončno odločitev začasno zadrži izvršitev sodbe v zadevi Patria. Danes so soglasne odločitve redke, je pripomnil voditelj, Petrič pa je odgovoril, da je bila takratna odločitev v zadevi Patria pravzaprav jasna in lahka. Jasno je bilo, da tiste sodbe niso mogle vzdržati resne ustavnopravne presoje in zato so tudi padle. Sam je kot ustavni sodnik vedno dajal prednost vsebinski presoji pred kakšni formalizmi in prepričan je, da bi tako morali ravnati vsi na ustavnem sodišču. V vseh mednarodnih in nacionalnih pravnih aktih, v ustavah številnih držav, je dopustna možnost, da se v določenih izjemah, kakšno človekovo pravico tudi omeji – zato da se uresniči druga človekova pravica. Tukaj se seveda spet pojavi “najčlovekova” pravica, pravica do življenja, ki pa se je ne da omejiti v nobenih okoliščinah. Tej temeljni pravici, katere del je tudi pravica do zdravja, bi Petrič pri tehtanju in odločanju vsekakor vedno dajal prednost.
Parlament seveda lahko razpravlja o delu sodišč in to delo tudi kritizira
Petrič meni, da smo dobili dobrega novega ustavnega sodnika, kar je ocenil po prvem ločenem, ki ga je napisal dr. Rok Svetlič. Ustavno sodišče ni peta inštanca, presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov, druga funkcija varstvo človekovih pravic. Prek ustave ne more niti večina. Prižge rdečo luč tudi parlamentu, kadar je treba. Vse to zahteva izredno zrelost, poznavanje prava – njegovega smisla in družbene vloge. Zahteva pa tudi veliko znanja in veliko neodvisnosti, tudi neodvisnosti od samega sebe. Vsakdo namreč nosi v sebi neko ideološko, politično prepričanje, verjame v določene vrednote. A pri odločanju se je treba ločiti od tega svojega notranjega bistva in skušati odločati neodvisno. Da postaviš na stran osebne preference, to je notranja svoboda, kar je precej težje doseči, kot neodvisnost od zunanjih vplivov. Še eno bistvo demokracije so tri veje oblasti, katerih neodvisnost pa se pogosto tolmači kot nekakšno absolutno neodvisnost. Res je sicer, da gre za absolutno neodvisnost pri obravnavi konkretne zadeve, a to ne pomeni, da se tri veje same med seboj ne nadzorujejo pa tudi sodelujejo. To je sistem zavor in ravnotežij in to je rezultat razvoja nekaj stoletij zahodne demokracije. Parlament tako seveda lahko razpravlja tudi o delu sodišč, o velikih zaostankih v sodstvu, in o tem, kaj storiti.
